DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ

 
Stran   1   2   3   4   5   6  
Prikaz: 1 - 30 od 167 zapisov
Iskanje
  
 
18.02.2019  Ledni tabor - hvala Prešernu!

Ledni tabor je potekal od 7.2 do 10.2 v idiličnem mestu Sand in Taufers, nabralo se nas je 9 članov in ena pridružena članica (čeprav jo imamo zaradi super odlične pripravljene solate že skoraj za našo :) ). Po nekajurni vožnji končno prispemo, se razpakiramo in začnemo kovati načrte za naslenji dan. Ura kar prehitro zazvoni, se okrepčamo in krenemo proti prvemu slapu, Ursprung Eisfall imenovanemu. Že sam dostop do njega je bil pravljičen, čas se nekako kar ustavi, ko se zazreš v lepote matere narave. Da ne pozabim opisat še glavnega akterja: tako lepege slapa še nisem videl, njegova mogočnost, prelepa sinje modra barva ledu in čista tišina daleč okoli nas je razlog, da si že v devetih nebesih, ko ga samo gledaš od daleč. Drugi dan sta padla še dva, zadnji dan pa samo eden, pa še ta bolj v eazy. Sklepčni, da se naslednje leto vrnemo in tudi začnemo malo prej po suhem trenirati, da bodo WI 5 za ogrevanje. Ne gre WI 5 z lahkoto? Vježbaj pi**a ti materina :)

B.B. Bali

 

Veseli podaljšanega vikenda namenjenega plezanju slapov, smo se odpravili v dolino Pustertal. Prvi dan v slapu smo bili obkroženi s soncem obsijanimi hribi. Super plezarija, na vrhu pa je sledil zabaven del, sestop, ki je potekal skozi gozd, z gaženjem tudi do pasu in iskanjem primernega mesta za spust nižje do ceste. Ravno prave razmere za prebujanje otroka v sebi. Naslednji dan, pa prečudovita turna smuka, nebo brez oblačka, sončkanje, in super družba. Zadnji dan pa upajmo, da ne zadnji slap letos.

Patricija Verdev

 

Foto: Sašo Sotlar, Patricija Verdev, Polona Povše, Gregor Knez

30.01.2019  3-Tage Powder Spaß für die Familie Petrovec


Raziskovalni turnosmučarski vikend se je za četverico, Dejzi, Mateja - Matota, Špelo in mojo malenkost Katjo, začel že v petek zjutraj. Prav hiteli nismo, na turo smo se odpravili šele popoldne in si prvi dan bolj kot ne ogledali terene nad vasico, saj je bilo za soboto napovedano slabo vreme s sneženjem. Precej nizke temperature so poskrbele za vrhunski pršič, o katerem sanjamo še danes. Tisti dan smo dosegli sedlo Goldbachscharte (1990 m) in naredili še nekaj metrov proti Goldbachseespitz, a zaradi močnega mrzlega vetra odmislili vrh in raje čim prej odmučali nazaj. Toda časa in volje je bilo še dovolj, pa smo se povzpeli še na Gläserkoppe (1980 m). Greben je bil pomrznjen, veter je bril, zeblo je marsikam in smo se hitro pobrali v našo hiško ter počakali preostali del ekipe. Zvečer so prišli še Brane, Polona, Ciril in Urša, začeli so se Matovi glasbeni vložki in praznovanje Cirilovega rojstnega dne. Naj se s tem petkov opis tudi konča.

V soboto smo bolj in manj stežka vstali že ob šestih, za zjutraj vremenska napoved še ni bila tako slaba, a je sneženje malce prehitelo. Tako smo se odpravili le na Goldbachscharte in se hitro vrnili nazaj v vas. Pršič zopet ni razočaral, vidljivost pa. S Cirilom sva se po turi še enkrat zakadila v gozd, da izkoristiva nekaj decimetrov pršiča, Polona, Brane in Ciril pa tudi popoldne, ko se je sneženje že malce umirilo. V hiški se je medtem in potem dogajalo ... Za kakšno novo zgodbico na zaključku.

Nedelja je postregla s 15 do 20 centimetri novega snega in končno tudi razlgedi, prijetnimi temperaturami in tako rekoč brezvetrjem. Toda sobotni vetrovni dan je poskrbel za precej klož, zato smo se ponovno odpravili na sedlo, od tam na Goldbachseespitz (2100 m), pa na Jochspitze (2037 m) in na Gläsekoppe. Mato, Ciril in Špela so odsmučali z Jochspitze po severni flanki, ostali naokoli, z Gläsekoppe pa smo bili za konec deležni res super smučarije po severnem pobočju in skozi redek gozd, kjer se sneg kar ni hotel spremeniti v kaj drugega kot pršič.

Čeprav vreme ni najbolj sodelovalo, pa je zato sodelovala družba in strnem lahko le: Bolje ne bo nikoli. To je bil prvi letošnji, nepozabni 3-Tage Powder Spaß.

 

Poročilo: Katja Petrovec

Fotografije: Katja Petrovec, Brane Povše, Špela Povše

 

 

17.01.2019 Sašo Sotlar, Prvo razbijanje ledu v 2019

Kot po navadi, so načrti po četrtkovem večeru še vedno viseli v zraku. Več možnih scenarijev je sicer bilo v moji glavi, a bolj je bilo vprašanje katerega izbrati. Še vedno neodločen, Danijev klic v petek zvečer hitro spremeni vse – gremo razbijat led v Tamar.

 

Ker nam ni bilo ravno preveč do zgodnjega vstajanja, smo se na pot odpravili nekaj po šesti uri zjutraj, čas in pot pa sta nato hitro minevala. Levo in desno, že smo bili na parkirišču v Planici. Lahek sprehod do koče v Tamarju v hladnem jutru nas je dodatno prebudil, po kratkem postanku pri koči pa smo znova nadaljevali do slapov, ki so se hitro prikazali – le tisti Skriti slap se je nekaj časa – skrival. Kakopak, naveze skorajda povsod, zato odločitev da se ogrejemo v Zadnjem slapu, ni bila težka – poleg tega bo tudi ravno prav za dobiti tisto nekaj malega občutka, kako po dobrem letu znova zabiti cepin v led. Po povratku na izhodišče se je gužva zmanjšala, Skriti slap je sameval. Z Danijem sva se hitro podala vanj – predvsem drugi raztežaj je ponudil izredno lepo plezarijo, led pa mehak in putrast. Ker z Danijem nisva pristaša abzajla, sva se odločila, da slap splezava do konca, saj naj bi, po pripovedovanju nekaterih drugih plezalcev, do zgornje poti bil le slab raztežaj. No, temu ni bilo tako, saj sva morala potegniti dva cela 60 meterska raztežaja, od tega dve tretjini po skalah in mahu, da sva prišla do gozda, nato pa še slabih 5 minut do poti. Časa za "Centralca" je bilo tako premalo in sva jo mahnila nazaj do koče, kjer naju je pričakala Alja in skupaj smo se podali proti našemu prenočišču – Mihov dom pod Vršičem. Ob gostoljubju obeh oskrbnikov koče in pogovorih je čas hitro tekel in potrebno si je bilo nabrati nove energije za še en dan pikanja.

 

V nedeljo sta se nam pridužila še Marko in Urša. Skupaj smo se odpravili nedaleč stran od koče – zgolj čez cesto, navzdol po potki, čez potok in nato še nekaj metrov v klanec – znašli smo se pred vstopom v Drugi slap v Krnici. Naveza treh, ki so že bili v prvem raztežaju in drugih dveh, ki sta na vstop še čakala, je nakazovala na to, da bomo imeli pa danes tu gužvo. Nič ne de – gremo pikat. V prvih dveh raztežajih tak puter, da je za vriskat. Nato ena strma zavesa, po kateri je zelo teklo, nato pa se je led znova spremenil in postal na trenutke celo malce suh in trd. Pa vendarle je šlo vse super, le pri "obračališču" oz. zadnjem stojišču so se zadeve ustavile – pripravljanje abzajlov, naveze so se nabirale, medtem ko smo še plezali zadnji raztežaj so se že delali pravcati "špageti" od križanja vseh vrvi, zato je od tu naprej šlo zelo počasi. Vendar pa nam to ni pokvarilo dneva – še več – smeha, dobre volje in zadovoljstva na vseh abzajlih je bilo za izvoz!

 

Znova v koči nam je oskrbnik, navdušen nad nami in našim pripovedovanjem, čestital – in to z dobrim šnopčkom! Malce počitka, nato pa proti domu, z vmesnim postankom, kakopak, pri Privošniku. Novi načrti za led se tako že delajo...

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Alja Čuvan

13.01.2019 Marko Šarac , Ledinski slap

Marko Šarac in Katja Jurjovec (AO Grmada) sta včeraj na Jezerskem splezala Spodnji Ledinski slap. Čestitke!

 

 

S Keti sva tokrat plezala tretjič, nazadnje pa 02.03.2013 v slapu Frosnitzfall (850m, WI5). V teh treh vzponih sva nabrala več kot 1000m lednih strmin.

 

Spodnji Ledinc je slap, ki te prisili globje dihati. Lep, estetsko in previsno se pne, v obliki kot je narejen sedaj zahteva nekaj gimnastike, predvsem pa vzdržljivosti, da te spusti do vrha... Pod svečo sva predolgo čakala dve navezi, ki sta se borili pred nama. Eden od njih je celo prišel tehničarit, viset, rjovet... vse, da bi preživel... Midva sva pa le čakaka, se umikala projektilom in zmrzovala na štantu. Kaj pa vem, sodi to v ta ambient?

 

Prepričan sem, da je to tisto kar je neetičnega v alpinizmu... Za tak namen so telovadnice, plezališča, Mlačca... Seveda, celo ni prvi, ki je skoraj izpustil dušo v tem raztežaju, začelo se je baje že takoj v novem letu, ko so nje kriki, besnenja, agonije in preklinjanja razparali mir in tišino v kraljestvu kozoroga pod Dolgim hrbtom ter odmevali po dolini skoraj do Planšarskega jezera. Hecn, kako dostopno je plezanje v bregih 😁, kako ego postaja valuta v gorska idili z vse bolj plastično vsebino napojeno z miksom testosterona, zasmojenih jointov ter anabilično filtriranih selfijev. Vsakogar, ki si to zaželi ali pa meni, da ga je "poklicalo vesolje", potegnejo čez... Čudi me, da ti akterji v prostem času še na fuš ne operirajo sivih mren! "Ma ajde. Sej gre..."

 

Kakorkoli... Koštala sva še polovico zgornjega, za kaj več je pa zmanjkalo časa in motivacije - to je davek čakalne vrste pod svečo. Zaključila sva z zadnjimi žarki na parkirišču tovorne žičnice.

 

Upam, da do naslednjega vzpona s Keti mine manj kot 6 let...

 

Za uvod v zimo in prvega po več kot enoletni pavzi, sem pravzaprav ponosen. 

 

Keti hvala za super dan, ta je tisti, ki si ga bom zapomnil...

12.01.2019  Slapovi

Gregor Knez in Rok Dečman sta ta teden izkoristila ledne razmere in sta plezala na Jezerskem ter v Tamarju.

08.01.2019 Primož Podkrajšek, Zimski tečaj, 5. in 6. januar


Prvi vikend v letu 2019 se je 27 tečajnikov, alpinistov in inštruktorjev AO Celje-Matica udeležilo praktičnega usposabljanja v okviru alpinistične šole in tečaja varne hoje v gore. Zaradi (ne)zimskih razmer smo bili primorani iti preko Savinjskega sedla, ker smo imeli poligon vadišč v kotanji, ki jo obdajata Savinjsko in Jezersko sedlo. Razdeljeni smo bili v pet skupin ter obdelali pet vadišč: sidrišča in gibanje naveze, hoja z derezami in zaustavitev s cepinom, iskanje zasutih in uporaba lavinskega trojčka, spust ob vrvi na cepine ter preizkus trdnosti snežne odeje. Ker nam je vreme služilo smo po končanem izobraževanju odkljukali še bližnji Ledinski vrh.

Naslednji dan je bila na razporedu skupinska tura na Rinke skozi Turski žleb. Najprej smo preverili žolne, nato pa se odpravili proti žlebu. Glede na razmere in osvojeno znanje smo se primerno opremili, nadeli dereze in čelade, palice pa zamenjali s cepini. Zaradi različne pripravljenosti udeležencev se je pokazala potreba po dveh skupinah. Tako smo tudi končni cilj prilagodili. Bolj pripravljeni so osvojili Štajersko in Koroško Rinko, ostali pa Malo Rinko.

Najpomembneje pa je, da smo se v minulem vikendu veliko naučili in preživeli čudovit čas v objemu gora nad Okrešljem brez poškodb.

05.01.2019  Ojstrica – zimski pristop – 27.12.2018

RAPORT

 

26. 12.


Ob 20.08 dobim od Danija SMS, ki se glasi, »Ali bi šel kdo jutri na Ojstrico? Start ob 6.45 uri«. Do grla sit biftka in pršuta sporočilo gladko ignoriram. A slaba vest mi ne da miru, sploh ker sem prejšnji dan zaradi prej omenjenega tatarca izpustil skupno turo na Peco, poleg tega se kilogrami kar kopičijo, kondicija kopni… »Klinc, pa grem!«, si rečem in nejevoljen odgovorim na SMS ter začnem kopičiti potrebno opremo in brskati po hladilniku iz česa bi si lahko naredil sendvič za naslednji dan.

 


27. 12.


6.00 me zbudi budilka, opravim vse kar sodi v jutranjo rutino. 6.48 sem pri Daniju, ki točen kot ura že daje avto iz garaže. Odhod. V Mozirju se dobimo še s preostalim članstvom današnje ture in krenemo proti planini Podvežak. Vožnja poteka brez posebnih pripetljajev, edino Dani je morda naletel na stacionarni radar. Bomo videli čez nekaj dni. Nekje proti 8.30 štartamo proti Korošici. Marjeta in Brane narekujeta tempo. Pot bp. V senčnih kotanjah ponekod presenetijo varljive ledene zaplate. Star pregovor pravi, da gre osel samo enkrat na led. Jaz sem šel nedvomno večkrat. Takšno je življenje. Nekje vmes se naša odprava razcepi, Polona in Maja se s Palo odpravita proti Mali Ojstrici in Velikemu vrhu, ostali pa po grebenski poti proti vrhu Ojstrice. Ciril se spretno izogne grizenju kolen s taščo in jo kljub začetni neodločenosti raje mahne z nami. Zagrizemo v strmino, sneg je vedno bolj ojužen, noge pa čedalje težje. Malo pod grebenom prideta na plan cepin in dereze. Malo gazimo, malo pikamo sneg, malo »dry toolamo«. Naša neuradna ocena smeri M0/M(-1). Aja, vreme je ves čas izvrstno, sonce kar malo pritiska. Baje je to temperaturna inverzija. Ker časovnici nisem več tako dosledno sledil, ugibam, da smo na vrh prilezli nekje med 11. in 12. uro. Sledi malica, počitek, izjemni razgledi v izjemnem vremenu, fotografiranje in zasluženo pivo. Pivo v ednini, saj smo se po spletu nesrečnih naključij bili prisiljeni soočiti s sila neugodnim razmerjem med številom piv in številom ljudi na vrhu. Da bodo stvari transparentne naj povem, da je to znašalo 1:5. Hvala Marjeta, da smo imeli vsaj to pivo! Vsaka šola nekaj stane in vsaj zase lahko trdim, da se bo v bodoče med vso ropotijo v nahrbtniku gotovo našla tudi kakšna pločevinka. Srečali smo še nekaj kolegov iz AO Grmada in drug drugemu asistirali pri izvedbi skupinske slike. Po odmoru se počasi začnemo odpravljati navzdol, tokrat proti koči na Korošici ali bolje rečeno njenim ostankom, kjer upam, da bo kmalu začelo rasti kaj novega, saj je trenutna podoba precej klavrna. Še malo hodimo. Pot bp. Še malo hodimo in ob 15.12 smo pri avtomobilih. Sledi še izčrpna analiza tura. 18.45, pobiram opremo iz Danijevega avta. 19.03, jem. Hvala vsem sodelujočim!

 


Aljaž Stepišnik, tečajnik AO Celje Matica

Fotografije: Brane, Polona, Marjeta

30.12.2018  Pobožična Peca, spoznavna tura

V sredo, 26. 12. 2018, na dan samostojnosti, smo imeli tečajniki alpinistične šole in tečaja varnega gibanja v gorah prvo zimsko turo, kjer smo kurili kalorije po božičnih pojedinah. Nabrala se je mešana skupina 15 tečajnikov in članov odseka, ki smo se ob osmih zjutraj v Pirešici stlačili v 3 avtomobile in se odpeljali proti Peci. Po mestoma poledenelem makadamu smo se pripeljali do nekdanje karavle, kjer smo pustili jeklene konjičke in se naprej odpravili peš. Najprej smo se skozi gozd (deloma po markirani in deloma po prvenstveni poti) vzpeli do zaprte koče, kjer smo si nekateri privoščili kratko čaj-pavzo, nato pa smo se čez pas borovcev (snega je bilo samo nekaj cm) vzpeli do vrha, kjer je PIHALO. Po obveznem skupinskem fotografiranju in malici smo se bolj ali manj zimsko opremljeni (z/brez derez) spustili nazaj do avtomobilov. Turo smo zaključili na kakavu, kuhanem ginu in ostalih pijačah v Črni.

 

Nika Mlinarič

fotografije: Sašo Sotlar, Polona Povše, Danijel Žagar, Blaž Hribar

 

 

19.12.2018 Aleš Zorko, Zbor članov 2018

V soboto 8. 12. 2018 je imel AO Celje Matica zaključek in sprejem novih članov v višji staž na Frischaufovem domu na Okrešlju. Zbralo se je okoli 40 članov odseka, od tega jih je enajst napredovalo iz tečajnika v mlajšega pripravnika oziroma iz mlajšega v starejšega pripravnika. In tu so nepozabljivi vtisi nekaterih, ki so napredovali v višji staž. Obvezna obleka letos so bila 80-ta leta prejšnjega stoletja. Pantomima, karaoke, kolo nesreče in še kaj se je dogajalo …

 

Marko Mavri:
Ko Elanova RC-ejka sreča flowerpower pajkice.
Po treh letih članstva v AO Celje Matica se je že skoraj pričakovalo, da tudi jaz počasi postanem starejši pripravnik. Prav to se je zgodilo ta vikend na Okrešlju, kjer sem v okviru zaključka alpinistične sezone prejel uradno ''diplomo'', da sem postal starejši pripravnik. Da pa je bilo vse uradno, je bil potreben še krst. Tema krsta so bila 80. leta. Ker mi alpinistično znanje še zelo šepa, sem si nabral kar nekaj kazenskih ''batin''. Potem sem si lahko le še izbral predmet, s katerim bom odslužil te batine. In kolo sreče mi je namenilo elanovo RC-ejko, s katero je Ingemar Stenmark zmagal slalom na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982. Mislim, da v Elanu niso predvidevali, da se RC-ejka poleg snega zna prilegati tudi zadnji plati. Pekoča zadnjica me je opomnila, da je za staž alpinista potrebno nabrati še veliko znanja in izkušenj. Saj vemo, dober alpinist je star alpinist!! Čestitke vsem ''sotrpinom''.

 

Gregor Šipoš:
Komisija za napredovanje je svoje delo vzela resno in pripravila težke naloge. Poleg tega, da smo s pantomimo morali pokazati nam še očitno manj poznane alpinistične izraze, smo zapeli še eno slovensko iz 80-ih na karaoke varianto in bili na koncu krščeni s kazenskimi udarci s predmetom po izboru, ki smo ga izžrebali pa načinu kolo sreče (lopata, smučka, roka ali štrik). Kljub vsemu pa se mi je zdel najtežji del stati zunaj na -4 stopinjah Celzija v 80's outfitu (pajkice, šuškava trenirka, superge). Upam, da se naslednje leto zberemo vsaj v takem številu kot letos.

 

Patricija Verdev:
Zaključek je bil poln smeha in zabave, bil pa je tudi poučen. Zdaj vsaj vem, zakaj alpinisti ne pijejo vode, da jim jeklena volja ne zarjavi ...

 

Sašo Sotlar:
… in stara elanovka je zdržala 9 udarcev po moji tazadnji – svaka ji čast! Vrhunec večera! No, to seveda ni res, vrhunec je bila kakopak zabava ob zaključku še enega uspešnega leta našega ferajna, ki jo je spremljala glasba, petje, ples, nazdravljanje in snovanje novih plezalnih oziroma alpinističnih podvigov za prihodnje leto. Vse to je trajalo dolgo, dolgo v noč oziroma v zgodnje jutro – za tiste najbolj vztrajne. :)

 

Rok Volovlek:
Nekaj se nas je proti Logarski odpeljalo že v petek. Po postanku pri Anziju v Solčavi smo naložili kiblo in odšli proti Okrešlju. Nekateri so že ta večer imeli zaključek pred zaključkom, drugi pa smo šli zgodaj v posteljo, ker smo zjutraj načrtovali pohod skozi Turski žleb. Zjutraj smo Dani, Patricija, Gregor, Gašper in drugi Gregor zakorakali proti Turski gori. Razmere so bile dokaj ugodne, ponoči je zapadlo nekaj snega, tako da smo mestoma gazili, spet drugje pa brez derez zaradi ledu ne bi šlo. V slabih treh urah smo bili nazaj na Okrešlju. Preostanek časa do zaključka smo izkoristili za počitek, medtem so ostali kapljali proti Frischaufu. Uradni del zaključka je minil dokaj hitro, dorekli smo zadeve in izvolili novo vodstvo. Sledila je večerja in potem neuradni del, tudi sprejem novih članov in napredovanja. S Petrom sva bila na vrsti kot prva in nisva vedela, kaj lahko pričakujeva. Vse skupaj je minilo v dobri volji in smehu, zato pohvale organizatorjem za ideje in strokovni komisiji za izvedbo. Meni je po nekaj zvitih vprašanjih, pantomimi in pevskemu vložku Lukovo kolo nesreče namenilo 5 udarcev z lavinsko lopato. Po koncu sprejema sem se že usedel, tako da ni bilo tako hudo, ne vem pa, kako je po osmih udarcih z elanko z Bogdanom? Večer smo najbolj zagreti zaključili v jutranjih urah. Skratka, zaključek je upravičil svoj sloves, bilo je super. Sedaj pa zima in sneg, juhu!

 

Peter Uršič:

Bila je dobra družba na dobri lokaciji, eni brez majice, drugi v puhovkah, za žejo ni bilo skrbi, komisija za "batine" pa vrhunska in nezmotljiva.

 

 

 

08.11.2018 Sašo Sotlar, Od torka do nedelje

Torek. Po končani službi in mrzličnem iskanju potnega lista, se zunaj počasi že temni – seveda, posledica premika ure prejšnjo nedeljo. Še zadnje stvari hitro vržem v avto, se zapeljem okoli vogala na parkirišče pred kopališčem, kjer pozdravim še preostale, ki me že čakajo. Brez prevelikega obotavljanja, saj nas čaka še dolga pot. Pričnemo proti Makarski – na podaljšani plezalni vikend v Biokovem.

 

Sreda. Vreme oz. temperature so ravno pravšnje, tanjša plast oblakov je prekrivala sonce in mu preprečevala, da to prikaže vso svojo moč, ko smo se pomikali proti Vrisovim glavicam. Dobro poznan, kratek in lahek dostop, navrtane krajše smeri – kot nalašč za prvi dan, ko se nismo ravno potrudili s (pre)zgodnjim vstajanjem. Jasno, brez obveznega piva in nazdravljanja na prve smeri, seveda ne gre. Tudi pozno v noč, saj tiste vsaj približno dobre vremenske napovedi po pregledovanju tisočerih vremenskih portalov nikakor nismo našli.

 

Četrtek. Zbudim se v deževno popoldne. Zunaj je že temno. Odpravim se v apartma, v katerem smo preživljali skupne popoldneve, večere. Povedo mi, da se je danes vseeno dalo nekaj narest – Luigi, Alja in Urša so se odpravili v plezališče nad Brelo – vsak po 3 smeri. Preostali so si izbrali Vrisove glavice, kjer so upali, da bo vreme zdržalo vsaj za eno smer – zdržalo je zgolj polovično, saj je vse na vrhu smeri že namakal dež in tako so tudi sestopili. Znova sledi mrko pogledovanje telefonov in vremenskih napovedi – ta je tudi jutri slaba in tokrat brez izjeme: dež čez cel dan. Večer je trajal...

 

Petek. Ura 9 zjutraj. Vse suho, zgolj oblačno. Ura 11. Za 5 minut, tu in tam, kakšna kaplja – v bistvu jih moraš iskati. Ob 12h nas je 6 znova na poti v Vrisove glavice – nekaj je pač potrebno potegniti iz dneva. Tokratnega popoldneva ni bilo dežja niti za vzorec, še več – tudi sonce nas je malce pobožalo. Ta večer delamo načrte za resnejše, celodnevne ture. Vreme bo jutri odlično. V apartmajih je nocoj hitro tišina.

 

Sobota. Alarm zvoni ob 5.20, ob 6.20 še v mraku, Urša, Marko, Rok, Jure in jaz pričnemo iz naselja Topići proti steni Bukovca, slabo uro konstantnega tempa kasneje smo že pri vklesanem trikotniku v steni, ki označuje vstop v smer Bijela mačka. 580 metrov dolga klasika Slovenskih plezalcev, v kateri sta ostala zgolj dva klina. Temu navkljub, nimamo večjih težav se orientirati v steni, dokaj hitro smo čez celotno smer. Sestop. Izberemo daljšo varianto po planinski poti proti Breli. Čeprav sestopamo kar nekaj časa, vmes prečimo tudi celotno dolino, pa je vseeno najbrž boljša kot alternativa, katero sta opisala Simon in Katy, ki sta letošnjega maja prav tako sestopala iz Bukovca. Slabi dve uri in pol – zasluženo pivo. Alja ta dan počiva, Luigi, Dani, Patricija in Gregor pa raziskujejo stene nad vasjo Drašnice. Naberejo tudi kar lepo količino granatnih jabolk in mandljev – tisto, kar si je Dani želel že par tednov prej.

 

Nedelja. Omiš. Plezalna vnema počasi pojenja, pozna se že utrujenost, plezajo zgolj še redki: Jan, Stina, Marko in Urša se potijo v Rambotu, sam pa varujem Aljo v enem izmed športno plezalnih sektorjev. Preostali si ta čas vzamejo za ogled Omiša, izkoristijo verjetno še zadnje letošnje trenutke za osvežitev v morju, poležavanje na plaži. Sledi le še pot domov.

 

Ponovimo? Absolutno.

 

Fotografije: Sotlar Sašo, Luigi Ninovski, Urša Košir, Danijel Žagar

03.09.2018 Gregor Šipoš, Balvaniranje na češkem

V času od 13. -1 7. 8. sva se s Patricijo odpravila na balvaniranje Češko, natančneje v kraj Snežnik. Področje je znano po peščenjaku, ki je kar kompakten, vseeno pa velja posebna etika plezanja. Magnezij se lahko uporablja samo na balvanih, kar se pa tiče dolgih in več raztežajnih smeri, pa se ne sme uporabljati nobene kovinske opreme za varovanje. Pleza se na vozle, tako preprečijo krušenje peščenjaka. Preplezala sva kar nekaj projektov, ki so imeli rang ocen 5 pa do 6B. Napram prejšnjemu obisku, ki je bil en mesec prej, sva imela suho in sončno vreme. Področje je poraščeno z brezovimi gozdovi in je rahlo gričevnato. Dosti turistov pride kolesarit ter hodit. Več pa v spodnjih fotkah.

 

27.08.2018 Peter Uršič, Bogdan Baloh, Smer Sandija Wisiaka v Triglavu

V nedeljo, 12. 8. 2018 se je ekipa, katero smo sestavljali Bogdan, Dani, Marko, Peter in Sašo, podala v zahodni del Triglavske severne stene z namenom preplezati smer Sandija Wisiaka (V, 600m). Kljub reku "Rana ura - zlata ura" nas je pred vstopom v samo smer pričakala gosta megla, ki se ni in ni hotela razbliniti. Po cca. 1 uri čakanja v ne preveč toplem in vetrovnem jutru s skoraj premalo opreme za ogrevanje (oblačila), smo nekako le dočakali lepo vreme in napad na samo skalo. Začetek ni bil nič kaj obetaven, saj je sam dostop do stene oteževal velik kup snega, mokra, mrzla in gladka stena. Po začetnih težavah pa je le nekako steklo tako kot mora in tako v sami smeri najdeš od kompaktne skale, gladkih kaminov, žlebov, plat in samega krušljivega previsa pred izstopom za Tržaško smer. Sestop smo opravili čez Plemenice. Zaključek in debato smo seveda končali z zelo zasluženim pivom.

Bogdan

24.08.2018 Romana, Katja, Sašo, Tabor Dolomiti

Spisala: Katja Petrovec

 

Sredi avgusta, od 15. do 19., je potekal plezalni tabor v Dolomitih. Udeležilo se nas je 12 članov, prvi so začeli kapljati v Cortino že v torek in sredo, navezi Dani Žagar in Marko Mavri ter Jan Strmole in Stina Hedžet, ostali smo oddelali ves teden in izkoristili dolomitski vikend, Sašo Sotlar in Alja Čuvan, Rok Dečman, Bogdan Baloh in Peter Uršič, Romana Daugul in Katja Petrovec.

Plezali smo nad Cortino in prelazom Falzarego, v stenah Tofane di Rozes, Piccola Lagazuoija, velikega Falzarego stolpa, Col de Bosa in še kje. Predvsem pred vikendom nam je bilo vreme bolj naklonjeno, medtem ko je bila sobota popoldne deževna, nedelja pa je ostala sončna in stabilna. Kot je za sredo avgusta navada, je bila gneča velika vsepovsod, na cestah, v Cortini, kampih, zato sta se prvi navezi odločili za spanje na že znanih plezalnih punktih pod »milim« nebom. Ostali smo v petek že dobili prosta mesta v kampu (bili smo v kampu Dolomiti), kjer pa se je že poznala naveličanost osebja nad očitno polno turistično sezono. Osebno mi ostaja v Cortini najljubši kamp Rocchetta, ki pa je bil tokrat poln.

Izkoristili smo vse dneve in plezali vsak dan, tako da se je nabralo kar nekaj smeri. Stina in Jan sta v Dolomitih ostala še po koncu tabora in se podala še v druge dele gorovja, mi pa smo v nedeljo, eni popoldan, drugi že zvečer, odšli domov. Nekje nedaleč od nas sta plezala tudi Albin Simonič in Špela Kračun. Ta kratek čas smo izkoristili tudi za nekaj druženja zvečer in popoldan ter se strinjali, da nam je bil malo daljši vikend vsem zelo všeč. Morda bi naslednjič vendarle izkoristili tabor v kakšnem drugem terminu, da bi se izognili največjemu turističnemu navalu. No, pa saj nam v resnici tudi zdaj ni nič manjkalo.

 

Plezali smo:

Mavri-Žagar

- Via Maurizio Speciale; V+/V; 300m; Lagazuoi Piccolo (15.8.; izmenično)

- Dach; III-IV; 200m; Lagazuoi Piccolo (15.8.; izmenično)

- Via Costantini-Ghedina; VI-; 530m; Tofana di Rozes (Secondo Spigolo) (16.8.; izmenično)

- Via Alvera/Menardi; V+/V; 320m; Col dei Bos (17.8.; izmenično)

- Via Pompanin/Alvera; V/IV-V; 430m; Tofana di Rozes (Primo Spigolo) (18.8.; izmenično)

- Via Vonbank; V-/IV+; 200m; Lagazuoi Piccolo (19.8.; izmenično)

- Via dei Proiettili; V-/IV+; 180m; Lagazuoi Piccolo (19.8.; izmenično)

 

Daugul-Petrovec

- Mittlerer und Pfeiler Weg, IV+, 180 m, Piccolo Lagazuoi (18.8., izmenično)

- Via Maurizio Speciale, V+/V, 300 m, Piccolo Lagazuoi (19.8., izmenično)

 

Sotlar-Čuvan

- Dibona, V+, 300 m, Torre grande di Falzarego (18.8., Sotlar v vodstvu)

- Via Maurizio Speciale, V+/V, 300 m, Piccolo Lagazuoi (19.8., Sotlar v vodstvu)

 

Dečman-Uršič-Baloh

- Alpini Kante, IV, 400 m, Pyramide Col dei Bos (18.8., Dečman v vodstvu)

- Via delle Guide, IV+, 270 m, Kleiner Falzaregoturm (19.8., Dečman v vodstvu)

 

Stina in Jan bosta javila smeri, ko se vrneta z dopusta.

05.07.2018  Paklenica 2018

 

Prihajali in odhajali smo v različnih terminih. Vseh skupaj nas je bilo na taboru 38; članov odseka, pripravnikov, tečajnikov, družinskih članov in prijateljev. Opravili smo malo manj kot 60 vzponov.

 

Imeli smo VSE! Veliko plezanja, atraktivnih sestopov, kopanja (za nekatere »skok-in-ven«, za druge potapljanja) v morju, sonce, dež, burjo, odlične obroke v skupni kuhinji, palačinke, pivo, vino, sladoled, poležavanja na plaži, veslanja v kanuju, pasjo družbo, namakanje nog v tolmunih, obilo smeha, veliko ABBE in ostale nežne muzike, večere pri Dinkotu, tu pa tam toplo vodo v tušu, vodne pištolce, komarje, puhovke in kopalke, izlete s kolesi, igranja družabnih iger, dobrih knjig, zanimivih pogovorov, popoldanskih počitkov, kavic in vsega ostalega kar se za plezalni dopust spodobi. :)

 

Vreme je bilo pestro. Večino dni ni bilo prevroče, tako da se za plezanje ni bilo treba prezgodaj vstajat. V sredo se je precej okrepila burja, zaradi katere so morali Sašo, Maja in Nejc iz smeri Bora abzajlat, s Katjo (Jurjovec, AO Grmada) pa sva imeli v smeri Zimski cvijet na trenutke (za moj občutek) zimske razmere. J Burja je proti koncu tedna ponehala, kar je omogočilo ribičem izhod na morje in nam v petek (že zelo) težko pričakovane ribe. V petek smo dobili tudi pošiljko dežja, zato smo bili »primorani« popoldan in večer prevedriti pri Dinkotu. Vmes je bilo vreme odlično in temperature ravno pravšnje, da smo splezali naslednje smeri:

 

23. 6. 2018, sobota
Juha 6a, Špela Povše in Katja Petrovec
Juha 6a, Romana Daugul in Simon Krčmar
Armadillon 6a, Sašo Sotlar in Alja Čuvan
Kikos bohrer 6a Sašo Sotlar in Alja Čuvan
Ča je od Draga je od draga 5b, Brane Povše, Polona Povše, Patricija Verdev
Ča je od Draga je od draga 5b, Meta Meh in Matjaž Slapnik
Dreaming the lost friends 6a+, Urša Košir in Katja Jurjovec
Water song 6a+, Urša Košir in Katja Jurjovec

 

24. 6. 2018, nedelja
Juha 6a, Katja Jurjovec in Urša Košir
Water song 6a+, Romana Daugul in Simon Krčmar
Rebeka 6b, Romana Daugul, Simon Krčmar, Katja Petrovc
D. Brahm 5c+, Sašo Sotlar in Aleš Volf
Oprosti mi pape 4a, Špela Povše in Luigi Ninovski
Tinina smer, desna varianta 4b+,  Špela Povše in Luigi Ninovski
Sjeverno rebro 4b+, Matjaž Slapnik, Patricija Verdev
Flex & Rex 5a, Brane Povše, Polona Povše

 

25.6. 2018, ponedeljek
Oprosti mi pape 4a, Patricija Verdev, Aleš Zorko
Oprosti mi pape 4a, Matjaž Slapnik, Alen in Aljaž
Tinina smer, desna varianta 4b+, Meta Meh, Peter Uršič
Nosorog 4b+, Meta Meh, Peter Uršič
Danaja 5b, Sašo Sotlar, Peter Uršič
Leva Tržiška 6a+ in  Brid za veliki čekič 5b+, Simon Krčmar, Katja Jurjovec
Šaleški 5b, Romana Daugul, Katja Petrovc, Aleš Volf
Danaja 5b, Romana Daugul, Katja Petrovc, Aleš Volf
Piksi & Diksi 5a, Špela Poše, Urša Košir
Aigor 5b, Špela Povše, Urša Košir
Nosorog 4b+, Brane Povše in Polona Povše
Tinina smer, desna varianta 4b+, Brane Povše in Polona Povše

 

26. 6. 2018, torek
Centralni kamin, 2. izstopna varinata 5a, Meta Meh, Patricija Verdev
Centralni kamin, 2. izstopna varinata 5a, Brane Povše in Polona Povše
Piksi & Diksi 5a, Sašo Sotlar, Peter Uršič, Špela Sotlar
Centralni kamin, 2. izstopna varinata 5a, Urša Košir, Katja Jurjovec, Luigi Ninovski

 

27.6. 2018, sreda
Zimski cvijet 6a+, Urša Košir, Katja Jurjovec
Izduženo rebro 4b, Brane Povše, Špela Sotlar
Izduženo rebro 4b, Alja Čuvan, Matjaž Slapnik
Izduženo rebro 4b, Patricija Verdev, Polona Povše
Josipa Debeljaka 4a, Brane Povše, Polona Povše, Špela Sotlar
Josipa Debeljaka 4a, Patricija Verdev, Meta Meh
Josipa Debeljaka 4a, Alja Čuvan, Matjaž Slapnik

 

28.6. 2018, četrtek
Doktor Frankenstiin 5b, Brane Povše, Polona Povše, Patricija Verdev
Danaja 5b, Brane Povše, Polona Povše, Patricija Verdev
Doktor Frankenstiin 5b, Alja Čuvan, Urša Košir
Velebitaški 6a+, Katja Jurjovec, Sašo Sotlar
Bora 6a, Maja Železnik in Nejko Rožanski

 

29.6. 2018, petek
Flex & Rex 5a, Alja Čuvaa, Patricija Verdev
Flex & Rex 5a, Sašo Sotlar, Špela Sotlar
Tinina smer, leva varianta 4b+, Sašo Sotlar, Špela Sotlar
Izgubljena djeca 6a+, Maja Železnik, Nejko Rožanski
Izgubljena djeca 6a+, Urša Košir in Katja Jurjovec
Flex & Rex 5a, Nena Skrt in Marjan Hajshen
Oprosti mi pape 4a, Brane Povše in Polona Povše
Oliver Dragojević 3, Brane Povše in Polona Povše

 

30. 6. 2018, sobota
Tinina smer, desna varianta 4b+, Urša Košir, Maja Železnik, Nejc Železnik
Tinina smer, desna varianta 4b+, Alja Čuvan, Patricija Verdev
Ercegov vrh, 2 smeri, Brane Povše, Polona Povše, Špela Sotlar
Bora Bora 6a, Sašo Sotlar, Katja Jurjovec

 

Na taboru je bilo zares zelo prijetno. Zelo sem vesela, da sem bila del tega. Hvala vsem skupaj! :)

 

Urša Košir

 

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Svoje videnje tabora oziroma "vikend paketa" je predstavil tudi Luigi:

 

Paklenica, kraj, kjer vsak plezalec najde zase primerne plezalne smeri, ob enem pa uživa ob morju in soncu v dobri družbi. Sam sem se v soboto z enodnevno zamudo pridružil mešani ekipi plezalcev, v večini članom AO Celje Matica. Zame je bilo plezanje v Paklenici prvič, kot tečajnik, zato sem prvi dan preplezal dve lažji smeri, Tinin smer - desno varianto in Oprosti mi pape. Drugi dan sem se podal v Šaleško in tretji dan še v Centralni kamin. Skala je super, oprimki dobri, vreme je bilo vzdržno, precej je le pihalo, le da ni deževalo, razgledi čudoviti, družba pa odlična. Ker sem predčasno odšel, je zmanjkalo časa za še kakšno plezalno smer. Ampak zagotovo nisem bil zadnjič in kot drugje, tudi tu velja “skale me bodo počakale”. Vsem plezalcem želim, obilo lepih plezalnih dni.

 

Luigi Ninovski

 

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

Fotografije: Brane Povše, Matjaž Slapnik, Patricija Verdev, Katja Petrovec, Sašo Sotlar
08.05.2018 Sašo Sotlar, Biokovo – Brela

 

Proti koncu meseca aprila se vedno znova poraja vprašanje: kam se odpraviti za praznike oz. čez prvi Maj? Tudi na ferajnu jasnega odgovora vse do zadnjega tedna nismo imeli, strinjali smo se le eno – v izogib preveliki gužvi bomo letos izpustili Paklenico, saj se v tem času vanjo tre res veliko ljudi. Vedno bolj smo se poigravali z mislijo, da bi šli pogledat severnejši del Biokovega – področje v okolici Brele, ki se nahaja slabih 30km južneje od Omiša.

 

V petek popoldne smo se jaz, Alja, Dani in Meta odpravili na pot proti Dalmaciji. Tja je že en dan prej odrinila še ena skupina in sicer v postavi Simona, Romane, Urše in Katje (Jurjovec, AO Grmada). Razen manjšega zastoja pri Lučkem (zaradi nesreče na Zagrebški obvoznici) ni bilo na poti nobenih težav ali gužve – kar presenetljivo, sem si mislil, saj sem vseeno pričakoval večji naval. Ob pozni uri prihoda v Brelo, nas je naša lastnica aparatmaja, v katerem smo bili nastanjeni prihodnjih 5 dni, prijazno sprejela, nato pa so zakrulili lačni želodčki in prvo se je bilo potrebno posvetiti njim. Nato pa sva z Danijem naredila bojni plan za prvi dan plezalnega dopusta.

 

Sonce je bilo hitro pokonci, kar pa ne morem reči tudi za nas – nekako 'penzionersko' smo se spravili iz postelj šele okoli 7:30 in predno smo zagrizli v hrib proti Vrisovim glavicam, je bilo sonce že res visoko nad našimi glavami. Med krajšim dostopom smo v steni opazili Uršo in Romano, ki sta že bili na polovici svoje (in v bistvu, tudi naše) prve smeri. 'Bodri morning', 100m dolgi 5b bo za ogrevanje ravno pravšnji – res je bil. Lepa, uživantska smer, ki takoj na začetku ponudi manjši problem, ki ga je potrebno rešiti. Po spustu po vrvi na drugi konec hriba in hitrem sestopu smo na izhodišču naleteli na Uršo in Romano, ki sta se po steni spustila drugje kot mi - stena je na južni strani na nekaterih mestih kar zelo poraščena in imaš lahko nemalo težav pri spustih. Na severni strani teh problemov ni toliko, pa tudi sestop po melišču je nato kratek. Kljub žgočemu soncu in pozni uri smo se vsi razen Mete odločili še za eno smer – jaz, Dani in Alja smo se podali v GRB #1 (4c), Urša in Romana pa v sosednji GBR #2 (5c). Na vrhu se mi je zgodilo neprijetno presenečenje – pri vstopu v smer sem pozabil za pas obesiti pohodne čevelje in tako sem sestop po melišču moral tokrat opraviti kar v plezalnikih. Tisti dan sta se Katja in Simon borila v smeri Dalmatinski san – 450m visoka in 600m dolga 6b smer v Bukovcu – hribom desno od 'naših' Vrisovih glavic.

 

Naslednji dan smo se znova podali nasproti Vrisovim glavicam, tokrat v 300m smer 'Sretan put'. Smer, meni, razen prvega raztežaja, ki postreže z gladko (5c) plato – ni bila kaj pretirano všeč – vseeno je bila na trenutke preveč poraščena. Seveda po sestopu na obvezno pivo (ali dva), nato pa – skok v morje. Voda – perfektna in osvežujoča.

 

V nedeljo sta se Meta in Alja odločili, da bosta počivali, z Danijem pa sva se želela podati v Bukovac v smer 'Kamene orgulje'. Po dobri uri dostopa do začetka stene sva pričela z iskanjem vstopa v smer, ki naj bi bil označen z modrim napisom. Žal, najine smeri po slabih 2h urah iskanja v vročem dopoldanskem soncu nisva našla (sva sicer našla vse preostale J ), za kakšno 'prvenstveno' se pa tudi nisva odločila, tako da sva sestopila nazaj proti vasici Topići, kjer sva se v konobi 'Panorama' odžejala s hladnim pivom, ter okrepčala z zelo dobrim narezkom: pršut, ovčji sir in domače olive – za prste obliznit! Zvečer smo se vsi skupaj dobili na vepiju (večerno pivo), po druženju smo drugi skupini zaželeli srečno pot domov, sami pa smo nato skovali načrt še za preostala dva dneva.

 

Urša, Romana, Simon in Katja so se naslednji dan lotili smeri 'Forma piva' (200m, 6a+) v Omišu, mi smo pa zagrizli v naslednji hrib na spisku: Križ nad vasico Bast. Tam smo preplezali dve smeri: Klondike (170m, 6a), nato pa nadaljevali še po smeri 'Zimsko sunce' (200m, 6a) na sam vrh Križa, od koder je nato sledil dolgotrajni sestop – vročina, seveda, ni pri tem prav nič pomagala. Seveda, bolj ali manj utrujeni od preteklih dni, si ta večer nismo preveč 'začinili', poleg tega nas pa je naslednji dan čakala še dolga pot domov.

 

A predno smo malo pred 13. uro zavili na avtocesto in nazaj proti Sloveniji, smo se tudi mi zjutraj zapeljali do Omiša. Tam smo se jaz, Alja in Dani lotili smeri Rambo (230m, 6a), ki mi je bila res zelo všeč, posebej tretji raztežaj. Sicer sem se v predzadnjem raztežaju pri izpenjanju kompleta le za tega tudi prijel, tako da me prosta ponovitev še čaka, a bom to smer z veseljem še šel plezat.

 

Tako smo sklenili podaljšani plezalni vikend v Dalmaciji. Lepi kraji, lepe stene in lepe smeri, katere se resnično splača obiskati – morda znova že v Novembru. J

 

Fotografije: Sašo Sotlar, Katja Jurjovec

24.04.2018 Brane Povše, Matej Knez, Slovenska smer v Triglavu

V soboto, 20. aprila so Marjeta, Dani, Matej in Brane plezali Slovensko smer v Triglavu ter s Kredarice odsmučali navzdol za Cmirom.

10.04.2018 Gregor Šipoš, Turni vikend

Ta vikend smo imeli dve turno smučarski turi. V soboto smo se odpravili proti Pokljuki, naš cilj je bil spust iz Velikega Draškega vrha. Pot smo začeli na parkirišču na Pokljuki v smeri konca ceste na Pokljuki. Na koncu ceste nas je pričakalo presenečenje, saj je bilo drevje podrto od novembrskega snegoloma tako, da smo opravili "rodeo" s smučmi na ramenih. Pot je bila sicer mimo Konjščice pa vse do vrha zelo lepa, pravzaprav bilo je skoraj prevroče. Mene je malo zdelovala kondicija, ampak trud na vrhu je bil poplačan. Spust do Jezerc je bil zelo lep, sneg je bil dokaj kompakten, malenkost južen. Na Jezercih smo se razdelili. Brane, Pero P, Marjeta in Gašper so šli čez Srenski preval, Polona, Maja in jaz pa smo odsmučali do planine Konjščice, si tam nadeli pse in potem po Kačjem robu oddrsali proti Pokljuki. Druženje smo zaključili ob pivu. Maja, Gašper in Pero P. so se odpravili proti domu, ostali pa smo se zapeljali do Erjavčeve koče, kjer smo prespali in splanirali naslednji dan.

 

V nedeljo zjutraj so se nam pridružili Mato, ki je šel z nami smučat, Dani, Sašo in Pero U. pa so šli plezat Zupančičevo grapo in Pripravniško grapo v Mali Mojstrovki. Mi smo šli smučat z Šitne glave. Čeprav je na Vršiču bila temperatura nad 0 je sneg bil pomrznjen, ampak že po uri hoje se je malenkost ojužil. Poloni se je na koncu najstrmejšega dela odlepila koža, ki je več ni mogla nalepiti na smučko, zato je kar smuče dala na rukzak in odpeketala proti vrhu. Na vrhu smo malo posedeli, ker je bil še en lep sončen dan, vendar vseeno je pihal kar močen veter. Spust je bil ponovno lep kot prejšnji dan. V prvem delu je bil sneg rahlo "putrsast", v spodnjem delu pa precej južen. Me je pa vseskozi skrbela ravno druga povica spusta, ker je bil sneg zelo mehek, povrhu vsega pa še strmo. Ugotovil sem, da moram še kar nagruntat tehniko smučanja. No, malo za našim prihodom pa so prišli tudi fantje iz grap, ki pa so bili najbolj zadovoljni s Pripravniško grapo, saj je sneg bil kompakten in leden, dočim Zupančičeva grapa pa je bila precej južna. Naš obisk gora se je končal ob 12.00 tako, da smo se počasi odpravili proti štajerski. Minil je lep vikend, katerega se je res splačalao izkoristiti za hribe pa čeprav je vročina "odlimala pese" s smuči. :)

06.04.2018 Gregor Šipoš, Turna smuka iz Veške kope

Na velikonočni ponedeljek smo se odpravili na avstrijsko stran Pece, kjer smo štartali z gondolo do končne postaje, naprej pa prečili proti Veški kopi. Na nekaterih mestih je hojo oteževala ledena podlaga, ampak je bilo še v redu za hoditi. Po uri in pol smo prišli do vrha, kjer smo se pripravili na spust. Prvi del spusta do Veške planine (okrog 500 v.m.) je bil odličen suh/prhek sneg na trdi podlagi. Tam smo imeli malico, ki je bila sestavljena iz preostanka velikonočnega zajtrka in je v takem lepem okolju še bolj teknila. Po martinčkanju na pomladanskem soncu in malici smo se odpravili na drugi del smučarije, ki pa je bila po gozdu in večino po gozdni poti. Tukaj je sneg bil leden ali spet čisto južen. Za konec smo zadnjih 20 min morali smuči nesti, saj je bilo do spodnje postaje gondole že kopno. Sosmučarjem se zahvaljujem, da so me vzeli s sabo in da sem doživel ta prvi pravi turni smuk, ki je bil res v idealnih razmerah.

 

Gregor Šipoš

13.03.2018 Sašo Sotlar, Izkoriščanje slabega vremena

Cel teden je moje razpoloženje kvarila vremenska napoved za vikend – na vseh vremenskih portalih so namesto tistih malih sončnih ikonic bili čez celo miniaturno Slovenijo izrisani mali sivo-črni oblački, pod njimi pa črtice, kapljice. Ob nenadno (pre)visokih temperaturah, ki so se pojavile ta teden, tudi v visokogorju, vikend tako ni obetal. Pa kljub temu sem razmišljal, kaj bi se vseeno dalo početi. Zunaj. Vsaj za soboto dopoldne je izgledalo, da bo vreme na vzhodu zdržalo. Ni drugega - drytooling. Dejansko je bila ta ideja res najbolj optimalna glede na vremenske razmere, manj optimalna pa glede na dejstvo, da tega še nisem počel. Rookie. Dobro, pa poskusimo pridobiti sotrpine. V petek dopoldne v trenutku ko želim poslati sporočilo Katy (Katja Jurjovec, AO Grmada), dobim sporočilo od nje: jutri start pri vama ob 9h. Zakon! Takoj sem vedel, da je to 'Gregorjevo maslo' (da ne bo pomote – se še priporočam. :) ), saj je bil eden izmed redkih iz prejšnjega večera, ki je izkazal zanimanje. Sporočim še Matjažu, ki ga je zadeva prav tako zanimala, nato sta se še v petek zvečer, prav tako nezadovoljna z vremenom, oglasila Martina in Aleš. Sobota je (že) sedaj izgledala bolje.

Zjutraj smo se namenili v Dol pri Hrastniku, kjer je Vili Guček slaba dva meseca nazaj odprl novo plezališče za drytooling. Od parkirišča hop čez most, nato preko potočka, slabih 50 metrov višje pa plezališče. Vsa oprema ven iz nahrbtnikov, na nas in že smo bili v steni. Ker nas je liho število, sem si za začetek izbral mesto opazovalca ter si ogledoval tehniko plezanja z derezami in cepini v sami skali. No, ko opazuješ Katy, Aleša, Martino... to vse izgleda presneto lahko. A je bil moj prvi poskus na toprope precej klavern. Prva napaka: 'saj bo toplo, rokavic ne potrebujem'. Jebiga, po treh odpetih kompletih sem imel na desni roki toliko prask, da mi je cepin v tisti roki zaradi krvi dejansko polzel iz rok. Čudno postavljanje, 'praskanje' z derezami, vlečenje na roke, kadarkoli sem bil prepričan da je cepin zagrabil (kar se ni zgodilo velikokrat), visenje na štriku...za prvič je bilo vse prej kot prijetno. Znova sem si ogledoval boljše: preprijemaj cepine, primi enega z obema rokama, drugega na ramo, če ne gre drugače, ga zagrabi z zobmi, cepinov ne križaj, najdi 'vzvod' za cepin v razpoki, bolje postavljaj noge, ... drugi poskus je šel bolje – zahvala na tem mestu znova Gregu, ki mi je posodil rokavice. :) Z vsakim nadaljnim poskusom pa sem se toliko opogumil, da sem na koncu za zadnjo smer dneva izbral tisto prvo – le da tokrat – naprej. Pa je šla.

Čeprav je bila stena zelo mokra, pa so oblaki nad nami ostali suhi. Ta 'suhost' se je poznala tudi pri nas, zato smo si pri nas doma naročili pice, nato pa ob pivu nazdravili na super dan – ki pa se vseeno še ni nič kaj hitro končal. :)

Plan za nedeljo je bil (zaradi napovedanega vremena, kakopak) – plastika v Ljubljani – a me je Katjin SMS zjutraj, ko sem bil še v postelji, presenetil. Kaj dlje od roba postelje takrat še nisem pogledal, tako da sem kar malo dvomil o 'vremenu, ki ga je potrebno izkoristiti' in tudi kasnejši pogled skozi okno je dal mešane občutke – na vzhodu zlato jutranje sonce, na zahodu gosti, temni, grozeči oblaki. Pa vendarle – gremo ven! Podobna klapa kot prejšnji dan – Matjaža je zamenjala Urša – je odrinila izpred parkirišča pri Obiju proti Planini. Tam se nam je pridružil še Peter (Robič, AO Grmada) – namenjeni smo bili namreč v njegovo 'igrišče' – plezališče za drytooling Mlake. Sicer nas je pot do Mlak oz. Planine kar malce prestrašila, v smislu, da bomo pa danes vendarle mokri, a so se strahovi izkazali za neupravičene. Celo sonce je pokukalo izza oblakov, ko smo se pripravljali na novo rundo 'hookanja' in 'kraspanja' po lepo opremljeni steni. Z Aljo sva se na začetku mudila v lažjih, krajših smereh, vsake toliko pa sva zamenjala štrike z drugimi navezami, da sva lahko poskusila na toprope katere izmed težjih smeri. Tako sva poskusila tudi 'Šentviško' smer – D5, a je smer doooolga kot špaget. Res je, da je bila to moja zadnja smer in ko sem bil (šele) na polovici sem le še gledal, kje za hudiča je vrh. Naslednjič – naprej!

Peter nas je vmes, zaradi dela, moral zapustiti, sami pa smo šele pozno popoldne prenehali z 'mučenjem' stene s svojimi aluminijastimi orodji. Pri avtu seveda ni manjkalo obvezno pivo, zaobljuba da zadevo ponovimo in zahvala predvsem – slabemu vremenu – brez tega se vikend nikakor ne bi iztekel tako super, kot se je.

07.03.2018 Sašo Sotlar, Led(e)ni teden - razlog za veselje!

Ledeno mrzli ponedeljek, torek, sreda. Kot (bodoči) alpinisti si takšnih dni lahko le želimo in jih komaj čakamo – nekaj obetajo. Danijev klic v torek zvečer je bil eden izmed takšnih – sicer nisem bil prepričan ali bo v sredo dejansko uspelo, a sem vseeno uspešno uredil zgodnejši odhod iz službe ter prevoz do Šentruperta, kjer sva se nato z Danijem odpravila v Logarsko dolino preveriti kakšne so razmere slapov in jasno, kakšnega tudi splezati. Sicer čudovitemu vremenu in soncu nisva ušla, sta se pa oba počasi poslavljala. Zaradi kratkega preostanka dneva in hitrega dostopa sva si za cilj izbrala slap Palenk – sicer sem ga že plezal prejšnje leto, a nisem bil nič pretirano manj vzhičen tudi letos. Vendar je ta vzhičenost po začetnem raztežaju dokaj hitro minila, saj razmere niso bile takšne kakršnih sem se spomnil iz lanskega leta. Po sestopu sva si rekla, da imava še dovolj časa in da se zaradi bližine odpraviva še na Solzo. Očitno je do takrat še nihče ni poskušal, saj gazi skozi gozd do nje ni bilo, pa tudi sama sva potrebovala nekaj časa da sva našla vstop. Na čeladi sva namestila svetilke in znova začela zamahovati cepine in z nogami zabijati dereze v dokaj mehak led, ki ga tudi tu ni bilo ravno na pretek. Tudi Solza že med začetnim raztežajem ni postregla s posebno uživancijo, kar je nato potrdil konec drugega raztežaja, ki naju je prislil da izstopiva – naslednji raztežaj je bil namreč povsem 'suh' – in se odpraviva proti domu.

 

 

Nedelja. Že tako znana pot do Logarske doline je med pogovorom z Gregorjem minila resnično hitro. Namenjeni smo bili na tečaj ledne tehnike pod slap Sušica, ki naj bi bil dovolj dobro narejen za njegovo izvedbo. Zbrali smo se ob 8 uri zjutraj pri Domu planincev, kjer so nekateri že čakali, nekateri (Gašper in Gregor) pa so tisti dan že imeli 'en slap za seboj'. Po 'preštetju' in ko smo bili sigurni, da nismo koga pozabili, smo se odpravili čez dobro shojeno gaz proti Sušici. Lansko leto mi do nje ni uspelo priti, zato je bil pogled letos še toliko bolj impresiven, predvsem ko sem primerjal izkušnje iz srede. Sicer so rekli, da je bila tudi Sušica neprimerno manj 'narejena' kakor je bila lansko leto, a vseeno je izgledala veliko bolje kakor Palenk oz. Solza. Sledila je delitev v skupine in vsak inštruktor je dodobra razložil svoje znanje dela v ledu bodočim alpinistom. Obdelali smo vse: od sidrišč v ledu, tehnike plezanja, rokovanja s cepini, dela z derezami pa do spustov. Seveda pa je potem vse to novo pridobljeno znanje bilo potrebno prikazati še v praksi. Razdelili smo se po navezah in se odpravili na različne konce Logarske doline, kjer smo si vsak izbrali svoje cilje. Ker sam tudi nisem toliko izkušen in suveren, sva si z Gregorjem raje izbrala Palenk, kjer so nama družbo delali še Matjaž z Aljo in Patricijo, ter Brane s Simono. 'Laška naveza' (bolj 'Rimsko-topliška' :) ) v postavi Gašperja, Gregorja K. in Bogdana je preplezala Sušico, vanjo pa so prav tako zagrizli Dani z Rokom in Petrom, ter Martina z Uršo in Alešem. Zadnji dve navezi sta bili malo bolj zagnani: prva se je kasneje odpravila še v Palenk, druga pa v Rastočki slap. Preostali smo pri Razpotju uživali v soncu, pivu in razgledu na vršace Kamniško Savinjskih alp ter čakali 'bolj pridne'. Vseh nismo takoj dočakali, zato smo dan v Logarski dolini sklenili, ter šli narest analizo v Šempeter k Privošniku – analiza je povedala, da je bil dan lep in predvsem, zelo uspešen!

 

Fotografije: Gregor Knez, Urša Košir, Peter Uršič

31.01.2018 Sašo, Gregor, Jure, Bogdan, Špela, Grape nad Okrešljem

V nedeljo, smo se zbrali ob 7. uri na Okrešlju. Že samo jutro je napovedovalo prečudovit, topel dan. Počasi smo se odpravili proti Savinjskemu sedlu. Brane in Gregor sta mahnila pod Mrzlo goro, kjer sta opravila vzpon po Dopoldanski grapi, sestopila pa sta po Sestopni grapi iz Križa. Ostali smo zavili pod Tursko goro in plezali po smeri Bela piramida. Kjer smo ponovili izdelavo sidrišč in varovanja. Jure in Rok pa sta jo pogumno mahnila naprej po Tschadovi smeri, kjer niso bile razmere nič kaj ugodne. Na koncu smo se zbrali v Frischaufovem domu in izmenjali dogodivščine preteklega dne.

Patricija

 

Smer me je pozitivno presentila. Razmere so relativno dobre. Od idelanega škripavca, do krajših odstavkov ledu pa do mestoma pomrznjene skorje. V prečki je malo manj snega, kot bi si ga želel, in tako tudi nudi malce psihične telovadbe. Se pa da lepo varovovati na kline v steni. Vreme je blo super, samo veter na vrhu Turske gore bi izključil, če bi lahko. :) Sicer pa izkoristite še te razmere, kmalu bo junij.

Jure

21.01.2018  Plezalni dan - Črni Kal

Iz Istrskega tabora je nastal poltabor oziroma enodnevni plezalni izlet v Črni Kal.  Recimo, da smo glede vremena delovali slovenceljsko zadržano: bolje vrabec v roki kot golob na strehi, in v nedeljo smo zares dobili vrabca, medtem ko nam je golob v soboto odletel. In recimo, ker v resnici nismo prav nič slovenceljsko zadržani, da je bil ta izlet le uvertura na spomladanski plezalni juriš. Obeti so namreč dobri in kažejo se že januarja. Bilo nas je 12, najmlajši je imel menda le štiri leta in kakšen mesec več, o najstarejšem se ne ve podatkov. Preplezali smo okoli sto smeri, začeli zarana (zarana v frikovskem pomenu in ne alpinističnem), ko so se nad Črnim Kalom še zgrinjali oblaki z zahoda. Tako smo občutili nekaj mrzle skale in ozračja, a potem se je nebo nad nami popolnoma razjasnilo in občutek je bil zelo devitaminski, zlizana skala pa prav tako ni preveč motila ob tako dobrih razmerah v zraku. 

Da se ne hvalimo ponovno o dobri družbi in fajn dnevu, ker drugače s tako zasedbo pač ne gre. Gneče res ni bilo, delali smo si jo večinoma le sami.

Bili smo Simon, Romana, Sašo S., Alja, Sašo O., Tina, Miha, Vid, Matjaž, Urša, Damjan, Katja

 

Katja Petrovec

31.12.2017  Skupna zimska tura na Viševnik

Zadnja skupna zimska tura na Tursko goro je lepo uspela, zato smo takšno turo želeli čim prej zopet ponoviti. Spet se nas je 13 članov celjskega AO-ja in kolegica iz Primorske zbralo že čez dva dni na praznik, 26. decembra. Razporedili smo se v avtomobile in se odpeljali v smeri proti Gorenjski. Naš tokratni cilj sta bila Viševnik in Mali Draški vrh v Julijskih Alpah. Prvi postanek smo imeli v Voklem, nato pa vožnjo nadaljevali do Rudnega polja na Pokljuki, kjer smo parkirali in se peš odpravili proti Viševniku. Pot do enega v zimskem času bolj obleganih dvatisočakov je bila dobro shojena, zato se nam tokrat pod nogami skoraj ni ugrezalo. Vreme ni bilo najbolj optimalno, saj je bilo ves čas oblačno, malo pod vrhom Viševnika pa je potegnil še oster veter. Vrh smo dosegli vsi, nismo pa tokrat mogli z njega občudovati razgledov, saj je bila vidljivost zaradi oblačnosti in megle močno zmanjšana. Sklenili smo, da bomo turo do Malega Draškega vrha podaljšali ob drugi priliki, nato pa smo po isti poti sestopili nazaj. Na koncu smo se ob pokljuškem smučišču preizkusili še v iskanju v sneg zakopanih žoln, pri čemer smo bili kar uspešni. Sledil je še obvezen postanek na pivu Pr' Jagru in vožnja domov. Na turi smo se kljub nekoliko turobnemu vremenu znova imeli fino, nabrali pa smo si tudi nekaj kondicije, ki nam bo prišla prav pri zahtevnejših podvigih.

 

Janja Jedlovčnik

30.12.2017 fotografije Brane Povše, Gregor Šipoš, Zimski tečaj in skupna tura

ZIMSKI TEČAJ 2017

V soboto, 23. decembra 2017, se nas je 22 članov AO Celje-Matica zbralo na zasneženem Okrešlju, kjer je bil pod mogočnimi ostenji Turske gore, Rink in Mrzle gore organiziran letošnji zimski tečaj. Udeleženci tečaja smo se na prizorišču razdelili v štiri manjše skupine in pričeli s spoznavanjem (ali obnavljanjem) veščin zimske tehnike. Gašper nam je predstavil značilnosti snežnega plazu, delovanje žolne in uporabo sonde, Marjeta izdelavo sidrišč s cepinoma in spust ob vrvi, Dani pa gibanje naveze v zimskih razmerah. Ko nas je v dopoldanski senci že začelo malo zebsti, smo se vsi pošteno ogreli pri Branetu, saj je bil vsak primoran v sneg izkopati večjo luknjo in v njej preveriti kakovost snežnih plasti. Potem, ko so se na vseh štirih točkah izmenjale vse skupine, nas je o pravilni hoji z derezami in zaustavljanju padcev s cepinom nazadnje poučil še Juš. Našo pozornost in zavzetost pri praktičnem usvajanju veščin so občasno prekinjali le manjši snežni plazovi, ki so se prožili s soncem obsijanih pobočij Mrzle gore. Po formalnem zaključku tečaja v zgodnjih popoldanskih urah smo se nato radi skupaj podali v toplo zavetje Frischaufovega doma, kjer smo se okrepčali in v prijetnem vzdušju nadaljevali naše druženje. Čas je naglo mineval, nekaj članov se je poslovilo in se odpravilo v dolino, ostali pa smo v koči prespali z željo, da osvojeno znanje preizkusimo naslednji dan še na skupni turi. Zimski tečaj 2017 je odlično uspel, za kar gre zahvala vsem udeležencem, še posebno pa prizadevnim »mentorjem« in izkušenim alpinistom Branetu, Daniju, Gašperju, Jušu in Marjeti.

 

SKUPNA ZIMSKA TURA NA TURSKO GORO

Letošnja skupna zimska tura AO Celje-Matica je bila organizirana na predpraznično nedeljo, 24. decembra. Obetal se je lep, a skoraj pretopel dan za ta čas. Malo pred osmo zjutraj se nas je devet članov celjskega AO-ja iz Okrešlja odpravilo proti Turski gori. Sneg na poti je bil precej mehak, zato se nam je večkrat vdrlo do kolen, kar je oteževalo naše napredovanje. Ko smo naposled prigazili do vhoda v Turski žleb, smo si namestili dereze in čelade, pohodne palice pa zamenjali za cepin. Previdno smo nadaljevali in se počasi vzpenjali. Ob tem so nas večkrat zadeli padajoči zbiti kosi snega, ki so se kotalili po pobočju. Po izstopu iz temnega žleba nas je obsijalo sonce, prijetna toplota pa je vabila, da smo si na tem mestu najprej odpočili in se okrepčali, nato pa pot nadaljevali do vrha 2251 m visoke Turske gore. Tu smo se navkljub čudovitim razgledom, ki so se je ponujali na vseh straneh, zaradi mrzlega vetra le na kratko pomudili. Nazaj proti Okrešlju smo sestopili po isti poti, ob tem pa uspešno premostili tako posamezne ledene zaplate kot tudi omehčan sneg; na poti smo srečali tudi več smučarjev, ki so dan izkoristili za turno smuko. Naše skupno druženje tega dne smo popoldne zaključili v zavetišču GRS na Okrešlju, nato je sledil povratek v dolino do Logarskega kota, kjer smo parkirali avtomobile. Dobro izkoriščen dan smo sklenili kar se da hitro ponoviti.

 

Janja Jedlovčnik

19.12.2017 fotografije Maja Dobrotinšek, Drytooling z AO Grmada

V nedeljo 8. 12. 2017 sva se z Uršo udeležila spoznavnega tečaja plezanja z orodji oziroma drytoolinga v plezališču Mlake na Planini pri Sevnici, ki ga je organiziral AO Grmada Celje. Na začetku je Peter Robič povedal nekaj besed o opremi in prikazal nekaj načinov tehnike za lažje plezanje, potem smo pa tudi ostali preizkusili v drytoolingu. Kljub precej hladnemu in vetrovnemu dnevu smo se imeli zelo lepo, zahvala pa gre AO Grmada Celje za organizacijo, ter Petru in Mateji Robič za pogostitev na koncu plezalnega dneva. Hvala za povabilo in upam, da se naslednje leto spet vidimo.

 

Gregor Šipoš

08.12.2017 Katja, Gregor, Sašo, Špela, Brane, Polona, Zaključek 2017

Pretekli vikend smo na odseku zaključili sezono. Kot se spodobi v hribih, manjkal ni sprejem članov, obiskali so nas tudi Miklavž, Parkelj in Angelček. Ob prijetnem druženju je večer (pre)hitro minil.

 

Še več fotografij si lako ogledate na naši Facebook strani.

15.11.2017 Marjeta Brežnik, Ama Dablam

Naša člana Marjeta Brežnik in Matej Knez ter Aco Pepevnik (PK Rifnik) so v oktobru odšli v Nepal. Njihov glavni cilj je bil vrh najlepše gore na svetu -Ama Dablama (6812 m.n.v.). Marjeta in Aco sta novembra ob 6.30 zjutraj po nepalskem času stala na vrhu Ama Dablama, za vzpon sta v težkih razmerah potrebovala osem ur in pol. Vsi člani odprave so se že vrnili domov. Objavljamo nekaj fotografij vzpona.

12.11.2017 fotografije Sašo Sotlar, Gregor Šipoš, Jesenska Paklenica

Sezona letnega plezanja se je pri nas že skoraj poslovila, pa smo se odpravili v Paklenico izkoristiti lepo sončno ter toplo vreme. Vreme nam je res služilo, temperature so bile idealne, včasih pa je malo popihljalo. Imeli smo tudi dva pogumna fanta Jureta in Roka, ki sta se odločila za spanje v šotoru, ostali smo rajši uživali v lagodju postelje ter dobrega pogleda na morje. Po plezanju smo se družili pri Dinkotu, kjer smo okušali dobro hrano, Žiga je spoznal tudi spretno muco, ki si zna priloviti tudi kakšno poli klobaso sestradanega plezalca. Dan pa smo zaključili v dobri družbi spolezalcev ter dobrem pivu, tudi Danijelovem.


Nekateri so začeli že v petek; Stina, Jan in Vid so splezali Water song (6a+), Urša in Katja (AO Grmada) pa Cirkus (6a). Prvi plezalni dan so Danijel, Alja, ter Sašo, Patricija, splezali Bračni smjer (5c); Danijel in Sašo Zobatec (4a); Brane in Polona Flex in Rex (5a) in Dr. Frankenstin (5b); Gregor in Žiga ter Rok in Jure Centralni kamin (5a+); Jan, Stina in Vid pa Velebitaško (6a+); Urša in Katja sta se tokrat podali v smer Kamasutra (5b).


V nedeljo sta se Brane in Polona podala v Severno rebro (4b) in Danajo (5b); Danijel, Alja, Patricija v Centralni kamin (5a+); Sašo in Gregor v Barba Antin (5b); Stina in Jan v Capitan Pelinkovac (6b+); Urša in Katja (AO Grmada) sta po treh raztežajih Water songa izplezali na varijanto Centralnega kamina; Žiga in Vid v Šaleško (5b); Jure in Rok v Cirkus (6a). Pred temo pa smo se Danijel, Urša, Gregor, Alja, Sašo, Patricija podali še v Oprosti mi pape (4a), kjer smo trenirali gibanje naveze in izdelavo sidrišč.


V ponedeljek smo si nekateri vzeli dan za počitek ter obiskali Planinski dom Paklenica in Zoljin kuk, ostali so plezali. Sašo, Alja in Urša Trik (5a) ter Danajo (5b); Danijel in Gregor Danajo (5b) in Tinin (4b+); Brane in Polona Nosoroga (4b) ter Ča je od Draga je od Draga (6b); Žiga in Vid Catch the Rainbow (5a); Rok in Jure sta počivala v Tinin smeri (4b+). Za konec smo odšli v bližnjo steno in do teme trenirali sidrišča, uporabo metuljev, ter zatičev. Brane in Polona pa sta nas pogostila kar pod steno.


Dan pred odhodom smo Sašo, Gregor, Patricija izkoristili za Izduženo rebro (4b) ter smer Josipa Debeljaka (4a); Danijel in Alja za Zgrešeni (5b) in Sjeverno rebro (4b); Brane in Polona Tinin smer desna varijanta (5a+) in Prijatelju moj (4a); Rok in Urša Sjeverno rebro (4b) in Zgrešeni (5b); Stina in Jan Show must go on (6c); Žiga in Vid pa Akademski (5a).


Da pa smo zares dobro izkoristili vreme in čas smo Danijel, Sašo in Patricija odplezali Flex & Rex (5a), Žiga in Vid smer Danaja (5b); Brane in Polona pa kar dve, Oprosti mi pape (4a) in Oliver Dragojević (3). Alja in Sašo še vedno uživata na toplem in sta v četrtek plezala smer Aigor (5b+) in Dr. Frankenstin (5b).


Udeleženci tabora: Danijel Žagar, Brane Povše, Polona Povše, Sašo Sotlar, Alja Čuvam, Jan Strmole, Stina Hedžet, Vid Karner, Žiga Kobale, Jure Tiselj, Rok Volovlek, Urša Košir, Gregor Šipoš, Patricija Verdev

Patricija Verdev

 

 

… in ostala sva sama. Na toplem soncu ob obali. Ob mirnem morju in brez žive duše okoli naju. Nič nama ni manjkalo, občutek pa je bil vseeno skorajda malo čuden. Po petih dneh skupnega plezanja, druženja, po vseh urah smeha, veselja, zanimivih zgodb, pogovorov, se potem kar vprašaš, kaj bova pa sedaj počela sama? Aaahhh…počitek! In pa vse skupaj malo bolj na easy. Pa bova prebrala kakšno knjigo. Pa šla na sprehod. Tako da ne, lenarila vsekakor nisva, sva se pa vseeno bolje naspala. Ko si skupaj z družbo si ne moreš, v bistvu niti ne želiš, privoščiti spanca ob 20h zvečer, ko pa veš, da te na mizi čaka hladno pivo, pogovor o tem ali onem pa že teče. Tako sem bil v sredo že res zelo hitro v meževi dolini, kljub temu da me je popoldne hladno (in še vedno slano :) ) morje dodobra predramilo. V četrtek sva si za najin cilj izbrala Aigor in Doktor Frankenstiina. Smeri, s katerimi sem imel (vsaj z eno izmed njih) še neporavnane račune – Aigor je bila namreč ena izmed prvih smeri v Paklenici, ki sem jo lansko leto plezal z Danijem in Špelo. Izkazalo se je, da smo smer na polovici tudi zgrešili in smo zadnja dva raztežaja plezali v smeri Doktor Frankenstiin, v kateri me je zadnji raztežaj takrat »premagal«. No, letos z nobeno izmed njih ni bilo nikakršnih težav, je pa res, da te pri orientaciji Aigor lahko hitro zavede v Frankenstiina, saj se temni svedrovci za drevesi po tretjem raztežaju slabo vidijo. Super. Še en dan dober dan. Pa naj bo še jutri.


A temu ni bilo tako. Že ponoči je padal dež, zjutraj pa tudi ni ponehal vse do 10 ure, ko sva rekla, da se raje kar odpraviva proti Krku. Tam sem imel željo si pogledati plezališče Portafortuna, ki leži med Baško in Punatom. Podala sva se Jadranski magistrali navzgor, v upanju da slabemu vremenu uideva. Pa ni hotelo sodelovati. Kislo vreme naju je spremljalo več ali manj vso pot proti severu, ter tudi na Krku, kjer se je ta kislost poznala tudi pri meni. Že sem želel obrniti proti domu, pa me je Alja prepričala da vseeno ostaneva. Še dobro. Kakšno uro kasneje so se tudi oblaki razkadili, po dobrem kosilu sredi mesta Krk pa sva si v sončku to mesto še malo na hitro ogledala (no ja, to je bil bolj špancir po starem mestnem jedru oz. ob obali). Dan sva zaključila v Baški, ki v tem času deluje kot veliko, prazno, umetno apartmajsko naselje. Odprta ena trgovina, en lokalček. To je več ali manj vse. Neki francoz, ki naju je najprej z optimizmom povprašal »kaj je tu za početi?«, nama je kasneje, ko smo se zopet srečali, sporočil, da je najbolj zanimiva stvar, ki jo je videl, polna luna, ki je tisti čas vzhajala iznad severnega Velebita.


Jutro je bilo pa čudovito. Toplo sonce, brez oblačka. Hitro pod steno, da ujameva še nekaj sončnih žarkov, saj je stena bolj obrnjena na sever kot na vzhod. Po lepem, krajšem dostopu sva prišla do še lepše stene, kjer je navrtanih že kar veliko število smeri – več kot 70. Najprej sva se napotila v lažji, D sektor, kjer prevladujejo lažje, platkaste smeri, nato pa še v eno smer v C in pa dve smeri v B sektorju. Vse smeri imajo na vstopu napis s svojim imenom, za vse (po videnem) pa velja, da so zelo »prijazno« navrtane (mogoče dejstvu »prijazno« pripomore tudi to, da so že na dostopu in tudi v marsikateri smeri prisotni tudi keramični palčki? :) ). Mnenja sem bil, da bova bila v tem plezališču sama (glede na to je Baška bila zvečer čisti »ghost town«), pa so se nama pridružile še 4 druge naveze. Slovenci kakopak. :) Po desetih preplezanih smereh sem bil, kljub dnevu počitka, kar dobro, prijetno utrujen, hkrati pa sem sklenil, da bom to plezališče sigurno še obiskal.


Ni da ni, plezalni dopust je odlično uspel, komaj pa čakam(o) naslednjega.

Sašo Sotlar

14.09.2017 Rok Dečman, Adventure race ob 80. obletnici odseka

Trasa je vsebovala vse, kar pustolovska tekma mora. Torej kolesarjenje po asfaltu, makadamu, gozdnih vlakah in poteh, nato plezanje (tu bi lahko vključili kakšno smer več, nenazadnje smo plezalci 😊), hojo oz. tek na vrh Kamnika, nato pa povratek s kolesom do izhodišča pri Geriju v Peklu. Menda sem kot domačinka imela nekaj prednosti, no, pa sem na enem mestu vseeno izgubila pravo smer, česar se hudo sramujem.
Pričakujem, da enako ponovimo tudi naslednje leto, s to željo in povabilom vsem, ki se letos niste udeležili tekme in vsaj piknika, da se naslednje leto vidimo. Malce več ženske konkurence bi tudi prijalo, predvsem zato, da fantom večkrat pokažemo, da z nami ni češenj zobat.
Sicer pa  overall super, fajn, krasno, zabavno in prijateljsko. 

Katja Petrovec

Lahko si ogledate tudi kratek VIDEO, ki je nastal med samim tekmovanjem, in POTEK TRASE, še enkrat pa pohvale Roku za organizacijo tekmovanja in vsem tekmovalcem za pogum in udeležbo. 
06.09.2017 Matija Jošt, Rangtik 2017


 
Stran:   1   2   3   4   5   6  
Prikaz: 1 - 30 od 167 zapisov
 
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah