Paklenica

	Ogledov: 2224
Članek Katje Petrovec objavljen v Dnevniku, dne 07.05.2008. "V Paklenico se je vedno lepo vračati: divji kanjon Velebita je namreč eden najbližjih rajev za slovenske plezalce, kjer je mogoče plezati po kratkih športnoplezalnih smereh, 350-metrskih smereh, grebenih in pravih alpinističnih smereh."

V četrtek zjutraj smo se zbudili v oblačno brezvetrno jutro, ki se ni moglo odločiti, ali nam bo poslalo dež ali nas bo opogumilo s soncem. Zato smo zavlačevali v kampu, vprašujoče pogledovali proti nebu, se pri plezalskih kolegih zanimali za vremensko napoved in se spraševali, ali je smiselno že danes plezati v steni Anića kuka in tvegati dež ali se raje držati nižjih sten.

Spustiti se nekaj deset metrov je vendarle laže kot iskati najboljše rešitve v 350-metrski steni Anića kuka, kjer lahkega plezanja praktično ni.

Ob dveh popoldne se je tako zgodilo tisto, česar smo se vsi po malem bali. Najprej je padlo nekaj debelih kapelj dežja, nato se je ulilo in temu je sledila še sodra. Stene so se zmočile, varno nadaljevanje plezanja je postalo vprašljivo in od vsepovsod je bilo videti plezalce, kako so se spuščali iz sten ali "bežali" v kanjon. Plezanje v kratkih športnoplezalnih ali krajših večraztežajnih smereh je bilo tako ena boljših odločitev tistega dne, čeprav smo bili tudi v njih do kože premočeni. Le najdrznejši in najbolj neustrašni so se že navsezgodaj podali v mokre stene Anića kuka in stopili na sam vrh še pred popoldansko ploho ali jo preprosto po alpinistično preživeli.

Pakla - plezanje in druženje

V Paklenico se je vedno lepo vračati. Divji kanjon Velebita je namreč eden najbližjih rajev za slovenske plezalce, kjer je mogoče plezati vse: od kratkih športnoplezalnih, 350-metrskih smeri, grebenov do pravih alpinističnih smeri, kjer je še vedno treba sproti nameščati varovanja in ki so doživele zelo malo ponovitev ali sploh nobene. Tu so stene, kjer lahko naredijo svoje plezalske korake čisti začetniki in kjer najdejo izziv tudi najboljši. V Paklenici je več kot tristo smeri. "Preveč, da jih bom uspel preplezati v vsem svojem življenju," je rekel Mako, ki pleza že več kot dvajset let, ko smo se srečali v kanjonu.

Plezanje pa ni edino, kar vleče plezalce v Paklenico. Že ob prvonovembrskih praznikih mi je eden od dolenjskih alpinistov dejal, da je Pakla, kot v plezalskem žargonu rečemo Paklenici, vedno tudi zabava in druženje. Zvečer se v kuhinjah kampov začne debata, ki se zavleče še dolgo čez polnoč in nadaljuje celo na plaži. Zjutraj pa spet v kanjon in v stene.

BWSC, 25:05

Tako je bilo tudi za prvi maj, le da si Pakle tokrat nismo lastili le plezalci, ampak na stotine pohodnikov in turistov iz vse Evrope, ki so si ob prazniku dela prišli ogledat hrvaški nacionalni park. Dnevna karta: 40 kun oziroma nekaj manj kot 6 evrov. Zanjo ste dobili parkirni prostor in skrbne redarje z radijskimi sprejemniki, ki so ves čas usmerjali, kje pustiti avto, da na ozki asfaltirani cesti ne bi prišlo do nepotrebnih zastojev oziroma do pravega kaosa. Kar bi se brez njih vsekakor lahko zgodilo. Za tiste, ki niso dobili več parkirnega prostora znotraj nacionalnega parka, kar so jim redarji seveda sporočili že ob vhodu vanj, je bil organiziran brezplačni avtobusni prevoz do kanjona vsakih petnajst minut od devete ure zjutraj do osme zvečer. Potem se je lahko začel sprehod po kamniti in zlizani potki, ki vodi po kanjonu navzgor.

Struga, ki je poleti suha, je bila tokrat polna vode in je preglasila plezalce, ki so se drli deset metrov više. Določenih smeri zaradi starta iz nje tokrat ni bilo mogoče plezati. In do stene Anića kuka je bilo treba prečkati pakleniški hudournik. Dolgonogi so skakali s kamna na kamen, kratkonogi in nekoordinirani pa smo se raje sezuli in do kolen prebrodili divji potok.

Za piko na i je ob prvomajskih praznikih v Paklenici tradicionalno tekmovanje v hitrostnem plezanju, letos že deveto zapored. Big Wall speed climbing (BWSC) je 160-metrska smer, ocenjena s 6c+, ki sta jo letošnja zmagovalca, hrvaška naveza Igor Čorko in Ljubomir Sakač, preplezala v 25 minutah in 5 sekundah. Rekord pa še vedno držita slovenska plezalca Marko Lukič in Andrej Grmovšek, ki sta bila leta 2004 na vrhu smeri v 23 minutah in 17 sekundah.

V Anića kuku

Če je bil v kanjonu vse te dni, vse do nedelje, pravi vrvež in na tisoče ljudi, ki so z zanimanjem zrli v stene in iskali v njih naveze, potem so se glasni zvoki napovedovalca finalnega tekmovanja BWSC, ki je potekalo v soboto, dotaknili stene Anića kuka le bežno. Kot tudi navijanje, ploskanje in vriskanje gledalcev, ki so spodbujali svoje favorite. Odmaknjena, strma in v srednjem delu v klin izklesana stena kljub svoji zdaj že precej športnoplezalni naravi zahteva zbranost, resnost in spoštovanje. V določenih smereh in raztežajih te med svetlečimi svedri pozdravijo stari in zarjaveli klini, ki so tam morda že deset let. To so bila redka varovala tistih, ki so kot prvi iskali prehode skozi divjo vertikalo, ki se le na nekaterih mestih proti vrhu položi in ponudi plezalcu celo kakšno travnato teraso, s katere udobneje varuje svojega soplezalca.

Tako sta bili tudi za naju s soplezalcem civilizacija in udobnost vse do zadnjega raztežaja najine smeri nekje daleč. Bolj kot navzdol sva ves čas zrla navzgor proti vrhu stene, ki se je dvigala k jasnemu nebu. Za nama pa vrhovi Velebita, ki so se razprostirali v notranjost Hrvaške.

Sredi stene sva v sosednji Velebitaški smeri, ki je poleg Mosoraške in Klina klasika Anića kuka, prvič zagledala "kolege". Dva Madžara sta nasmejano stala na varovališču in čakala, da se navezi pred njima spustita pod steno. Ena izmed deklet v češki navezi pred njima je namreč padla, sicer brez hujših poškodb, kar je imelo za posledico, da so se štirje ljudje morali spustiti 200 metrov.

Madžara sta čakala dobro uro, ko sva ju imela na vidnem polju, dejansko pa sta na istem mestu morala preždeti dve uri. Ko jima je soplezalec namignil, naj raje naredita obvoz po kateri izmed sosednjih smeri, sta le navdušeno zamahnila: "Bo že." Bila sta brez nahrbtnikov, le s čevlji in vodo za plezalnim pasom, ura je bila že pol pet, pred njima pa še pol stene. Če bi ju na vrhu ujela tema, jima brez čelnih svetilk ne bi kazalo dobro. Sestop s 712 metrov visokega vrha po samih ostrih in še ostrejših škrapljah je skorajda nemogoč. Predvsem pa zelo nevaren.

Potem spet ni bilo slišati nobenih glasov, ne iz kanjona ne iz sosednjih smeri. Odnesel jih je veter, ki je začel zadnjih sto metrov neusmiljeno pihati in je potegnil s sabo tudi ukaze soplezalca meni in moje njemu. Najini znaki "podri", "varujem", "plezam" so potekali le še s potegi vrvi, dokler se za cel raztežaj vrvi nisva ponovno združila na varovališču. In končno na vrhu.

Praznik

Takrat se zaveš, zakaj v steni ni udobja. Ker ti tiste bele, trde skale na vrhu, na katere se lahko končno sproščeno usedeš, pomenijo največje udobje, ki si ga lahko zaželiš po večurnem plezanju v vertikali.

Na vrhu sta sedela zasanjana plezalca, obrnjena proti morju in soncu, ki je zahajalo. Kako patetično, bi včasih pomislil ob takih trenutkih. A takrat skrbno hraniš patetiko za dolino. Ker je bilo tako lepo, kot si si predstavljal, preden si vstopil v steno. Sončni zahod na Anića kuku po uspešno preplezani smeri. Nato sta plezalca še nama pustila košček osame na vrhu in sestopila v dolino. Da tudi midva praznujeva tisto, po kar sva se odpravila v steno.