Luka KRAJNC

	Ogledov: 2942
Tradicionalno mednarodno poletno srečanje plezalcev je bilo letos v severnem Walesu. Slovenijo sta zastopala Luka Krajnc in Matjaž Jeran. Avtor: Matjaž Jeran

V enem tednu smo imeli priložnost okusiti zares raznoliko skalo in striktno tradicionalno nameščanje varovanja na svetovno znanih morskih pečinah in največjih hribovskih stenah ter vsem kar je skalnatega vmes.
Plezala sva na pogled, vsak dan vsak vsaj eno E5: Luka tri, Matjaž eno E6.

Na otok sva z Luko prišla povsem brez pričakovanj, vedela sva le, da bova za nameščanje varovanja uporabljala predvsem zatiče in metulje. Prve dni sva preživela v strahu pred ocenami z oznako E5 in več. Sprva sva razmišljala, da E z višjo sledečo oceno pomeni predvsem večjo nevarnost. Kmalu sva ugotovila, da temu ni povsem tako. Že prvi dan sva med plezanjem na slanih morskih pečinah Gogartha ugotovila, da je podajanje ocene smeri precej kompleksna stvar. Namreč poleg običajnih nam znanih težav, ki jih ima plezalec pri prostem plezanju, se srečuje tudi s težavnim nameščanjem varovanja (uporabljajo se zatiči, metulji in zanke), najbolj težavno pa se nama je ta dan zdelo plezanje po nenavadno mastni skali, ki se je čutila, kot da »švica«. Dejstvo je, da smo imeli nenavadno vroče in sončno vreme čez cel teden, kar so nam lokalci večkrat dnevno omenili in se nam zahvaljevali, kot da smo ga mi prinesli. Torej ocena E5 6a, npr.: poda kompleksno oceno E5, 6a pa pove, da je najtežje mesto v smeri ocenjeno s 6a ali francosko oceno okoli 7a (tako tolmačijo domačini). Sama sva že prvi dan ugotovila, da so vzdržljivostne smeri za njih težje kot za nas, kajti pri nas plezamo več dolgih smeri in več daljših raztežajev. Pri njih veliko in odlično plezajo detajle, pravzaprav vsi (večinoma tudi alpinisti) plezajo tudi balvane. Kompleksna ocena pa je sestavljena iz celotne fizične zahtevnosti in možnosti za urejanje varovanja. Torej vsaka E nekaj ima en delež, ki ga prispevajo fizične in drug delež, ki ga prispevajo psihične težave, česa je več, ugotavlja plezalec, najbolj spoštovano je, kadar to počne na pogled. Tukaj naj dodam, da so vedno in povsod pravi gentelmani, ki vseskozi izkazujejo popolno predanost gostu. V trenutkih, ko te trese na detajlu in ko se ti navzgor odpirata leva in desna varianta za napredovanje in ko jih sprašuješ po prijateljskem nasvetu: »where now?«, ti vedno isto odgovorijo »just a second«, vzamejo vodnik in dobesedno preberejo vse od začetka do konca. Zelo neradi te pošljejo v smer, prav tako ti nikoli ne svetujejo kakšno opremo in koliko katerih zatičev oz. metuljev vzeti. Vse kar povedo, preberejo iz vodnika.

Drug dan sva zavila v njihovo visokogorsko plezališče. Področje so predstavili kot kraljevsko turo, 90minutni dostop te pripelje do 150m visoke stene, »probably the best in on the island«. Pod Clogwyn sva stopila po 50minutah in za razliko od prvega dne, ko sem sam osebno skoraj doživel vročinski šok, naju je ta dan pošteno zeblo, vseeno sva se počutila precej bolj domače. Na sploh nama je bila všeč izjemno groba in nenavadno čvrsta skala magmatskega izvora.

Tretji dan sva si z Lukom delila manjšo steno imenovano Dinas Cromlech, ki dejansko izgledala kot trdnjava, kar ji tudi daje ime. Ta dan sva kljub utrujenosti napadla E6 6b, kajti razumela sva, da je varovanje dobro, težave pa ocenjene do francoske 7b+, po uspešnem vzponu sva se strinjala, da smer ni težja od »slovenske plate z oceno VIII+«, o dobrem varovanju v spodnji tretjini pa imam sam več resnih pomislekov. Splezala sva pravzaprav vse legendarne in razumno ocenjene smeri v tem sektorju in se strinjala, da si jutri zasluživa počitek, kajti če ne, se lahko v prihodnjih dneh priklopiva skupini mednarodnih plezalnih eksotov pri plezanju klasik iz 19. stoletja.

Povratek v našo bazo, Plas Y Brenin je idiličen gorniški center v središču valižanskih gora, je konkretno spremenil moj plan. Na vrsti je bila druga serija soplezalcev, sam sem bil spoznan s Patom Littlejohnom, ki je neke sorte britanski Franček Knez, ki ima najraje prvenstvene smeri v odročnih (podrtih in zato ne obiskanih) stenah, med katere sodi tudi njegova jutrišnja izbira Craig Doris. Tradicionalno Pat pleza z enim od slovencev, zato sem počitek(ta beseda mi je bila pol včerajšnjega dne mantra!) pač izpustil in začela sva počasi v lahkem in krušljivem svetu, ko pa sva se ravno odpravljala za lepše in težje linije tega obmorskega klifa, je ena izmed domačink padla v tla z oprimkom roki. Pustolovščine smo zaključili, pospremili pogumno rdečelasko na helikopter, ki je bil ravno še dovolj hiter, da nas pod steno ni zajela plima! Pivo je bilo tokrat zelo grenko in načrti za prihodnji dan so bili zastavljeni bolj »ziheraško«. Tudi Pat, sicer znan kot izjemen podpihovalec tako imenovanega »adventurous climbing« je ostal doma, dobil sem novega soplezalca, tudi sam priča padca ni imel nič proti plezanju v Rhoscolynu.

Za plezanje v Rhoscolynu je iz mojih izkušenj značilna odlična skala, ki omogoča estetsko »šalčasto« plezarijo ob oz. nad morjem in tudi varovanje je bilo večinoma zelo dobro. Najbolj vesel pa sem bil, da skala ni »švičala«, torej pravcat balzam za mojo plezalno dušo. Zvečer smo kot vsakič do sedaj prisluhnili več krajšim predavanjem, ki smo jih pripravili gostje iz celega sveta.

Sobota je bil edini deževen dan, moja vlažna a groba izbira je bilo bolderiranje na plaži, kajti želel sem videti kaj novega. Dejansko je bila izbira odlična, poučna in igriva. Neverjetna skala imenovana gabro, ki se je po zadnji ledeni dobi odložila na plaži v obliki balvanov, na katere lahko človek pleza le s pomočjo trenja, oprimkov občasno sploh ni. Razgrete in razbolele blazinice in pravzaprav vse dele telesa smo si hladili z lokalnim pivom, ki je za zaključno plezalno zabavo teklo v presenetljivo zmernih količinah. Kljub vsemu smo po zaprtju šanka in po odklopu zvočnikov vztrajali še dolgo v jutro. Moj največji pozdrav gre poleg celotni skupnosti, ki sem jo spoznal, še zlasti predstavnikoma Belgije, ki sta poleg najdrznejše in najtežje plezarije družbo obogatila z zelo sproščenim in drugačnim pristopom k plezariji, da o njuni tamburini in piščali niti ne govorim.

Po zaključku srečanja sva imela na voljo še 4 dni, prestavila sva se v Peak District, kjer sva svoj plezalni mozaik dopolnila na gritstonu, ki je edinstvena plezarija po bombastično strjenem peščenjaku. Prevladuje plezanje po navpičnih smereh, kjer so glavna opora oprimki obrnjeni navzdol, ti nudijo odlično trenje in velikokrat nikakršno varovanje. Zadnji dan sva upoštevala nasvet dobrega starega mojstra malih kamnov in velikih smeri. Urh Čehovin je že nekoč dejal, alpinisti bi morali plezati bolderje, češ, kaj pa je v hribih; 500 metrov šodra pa trije težki gibi vmes.

Z Luko (spoznal sem ga v Walesu in je mimogrede popolen/totalen Car) sva spoznala, da Britancem ob dani količini in kvaliteti sten ni preostalo drugega, kot da so skozi desetletja izoblikovali izjemno čisto plezalno etiko in privzgojili svojevrsten plezalni stil, ki se odlično ujame z njihovim črnim humorjem. Drugo spoznanje pa gre njihovemu smislu za pripovedovanje in druženje, ki prav tako izhaja iz narave njihovih sten.

Much ado about nothing oz. kako lepo je za domačo pečjo.
Pogled je bil vseskozi širokokoten in veter je prihajal od daleč!

V prvi vrsti se zahvaljujem Mihi Valiču, ki mi je nesebično odstopil mesto na srečanju in pa zahvaljujem se Komisiji za alpinizem pri PZS, ki nama je povrnila večino stroškov, ki so tokom plezarije nastali.

Matjaž Jeran

Povezava: gore-ljudje.net