Očividcem se
v trenutku pojavi ogromno vprašanj ter malo ali nič odgovorov. Je
človek življenjsko ogrožen, se mu je ustavilo srce, bo brez pomoči umrl,
ali je treba oživljati, kakšne so te preklete številke masaž, vpihov in
frekvenc, kako se masira srce, lahko naredimo kaj narobe …? Medtem pa
se nekomu morda izteka življenje. Stiska je velika, jasno je vsaj to, da
je treba takoj nekaj storiti in da bo od tega morda odvisno življenje
prizadetega. V takih primerih lahko nekomu, neznancu ali znancu, morda
celo komu od najbližjih, podarimo nadaljevanje življenja … če znamo. Če
ne znamo ali ne zmoremo, nas bo morda preostanek življenja grizlo, da je
dragoceno življenje po nepotrebnem spolzelo tudi skozi naše nemočne,
nevešče roke … Ja, tudi ali predvsem za to gre pri znanju prve pomoči.
Dobro in dostopno organiziranje
Znanje prve pomoči je eno najkoristnejših, a hkrati najbolj zanemarjenih
znanj sodobnega človeka. Predvsem seveda mislim na prvo pomoč pri
resnih stanjih, vključno z oživljanjem, ko takojšnje ustrezno ukrepanje
očividca lahko dobesedno reši življenje ali k temu močno pripomore.
Večina odraslih Slovencev se je s poukom prve pomoči zadnjič (mnogi
hkrati tudi prvič) srečala med opravljanjem vozniškega izpita. Ne bodi
jo treba tematiko, ki je za večino predvsem ena od ovir na poti do
podvigov na dveh ali štirih kolesih, je večina seveda hitro pozabila.
Ker je zoprna, ker je niso potrebovali in ker upajo, da je tudi ne bodo
potrebovali.
Ker imamo dobro organizirano in dostopno zdravstveno službo na
osnovni ravni (zdravstveni domovi in postaje ter zasebniki), ki je poleg
tega še zastonj, marsikdo pridrvi v ambulanto za vsako malenkost, od
žulja do klopa, od površinske ranice do majhne opekline in podobnega,
ter tako po nepotrebnem obremenjuje zdravstvene delavce. To so stvari,
ki jih lahko laik v veliki večini primerov oskrbi sam. A prva pomoč ne
zadeva samo opisanih banalnih stanj, ampak tudi mnogo resnejše,
življenje ogrožajoče poškodbe in nenadne bolezni. Takrat lahko laiki do
prihoda službe nujne medicinske pomoči (NMP) storite veliko. Vaše znanje
in prisebnost sta lahko meja med življenjem in smrtjo, še posebno pri
stanjih, ki zahtevajo oživljanje. Prevečkrat zanemarjeno dejstvo je, da
boste nepričakovano pred izzivom prve pomoči, morda celo oživljanja,
najverjetneje pri ljudeh, s katerimi preživite največ časa in so vam
praviloma tudi najdražji družinski člani. Ne nazadnje tudi veljavna
zakonodaja določa, da je »vsakdo dolžan poškodovanemu ali bolnemu v
nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in mu
omogočiti dostop do NMP«.
Ena minuta: minus 10 odstotkov za preživetje
Zdravstveni delavci poznamo mnogo tragičnih zgodb, ki bi se lahko
končale čisto drugače, če bi kdo od navzočih znal dati pravilno prvo
pomoč: triletni otrok, dragulj družine, ki je med igro vdihnil tujek in
mu ga niso znali odstraniti ter se je zaradi tega zadušil; mladostnik,
ki je zaradi med igro pridobljene poškodbe izkrvavel, ker nihče od
navzočih ni znal ustaviti krvavitve; mož in oče, ki je umrl doma zaradi
srčnega zastoja, ker ga do prihoda NMP ne otroci ne žena niso oživljali …
Vsi ti in mnogi drugi primeri bi se lahko končali drugače, če bi
navzoči poznali vsaj osnovne ukrepe prve pomoči. Če v nujnih primerih
očividci ne dajo osnovne prve pomoči, so pogosto vsi poznejši ukrepi
ekipe NMP zaman, kljub sodobni opremi, zdravilom in postopkom, ki jih
imamo. Pri nenadnem srčnem zastoju, ki je med najpogostejšimi vzroki
smrti ljudi v najbolj ustvarjalnih letih, o preživetju oziroma stopnji
trajne možganske okvare odločajo sekunde. Z raziskavami je dokazano, da
se v povprečju vsako minuto zmanjša možnost preživetja za 10 odstotkov.
Povedano drugače: če se nekdo zgrudi zaradi srčnega infarkta z zastojem
srca in ga očividci ne oživljajo pravilno ali pa ga celo sploh ne
oživljajo, služba NMP z rešilcem pa na kraj dogodka po divji vožnji z
opozorilnimi znaki pride po osmih ali devetih minutah, kar je realen čas
v marsikaterem okolju, potem ima tak človek le še 10 odstotkov možnosti
za preživetje.
Ko se zgodi
V sodobnem svetu je telefon, zlasti prenosni, eden najpomembnejših
pripomočkov tudi v prvi pomoči. Ko se zgodi huda poškodba ali se pojavi
nenadna bolezen, morate storiti dve najpomembnejši stvari. Takoj
poklicati na pomoč, v Sloveniji to pomeni številko 112 (Center za
obveščanje), in hkrati, če vas je več, ali takoj zatem, če ste sami,
začeti izvajati prvo pomoč do prihoda NMP. Če ste sami, sta dve izjemi,
pri katerih najprej eno minuto oživljate in šele nato kličete 112, če
oživljate otroka ali utopljenca.
Operater v Centru za obveščanje vas bo povezal s pristojno službo
NMP, oglasil se bo dežurni zdravnik ali reševalec. Posredovati mu morate
nujno potrebne podatke: kdo kliče, kaj in kje se je zgodilo, koliko je
ponesrečencev ali bolnikov, kakšno je njihovo stanje, po potrebi
sporočite tudi druge potrebne podatke, npr. okoliščine nesreče, kakšno
pomoč potrebujete ipd. Klicatelju je včasih mučno odgovarjati na
vprašanja, ko pa se tako neznansko mudi. A brez odgovorov na ta
vprašanja lahko nastanejo napake ali zamuda pri izvedbi intervencije,
zato si je treba vzeti čas za jasne odgovore, pa če je stanje še tako
nujno.
Primer: sredi noči je zazvonil urgentni
telefon v zdravstvenem domu. Iz slušalke je kričalo: »Pridite, pridite
takoj, mož je padel skozi šipo, ves je porezan, izkrvavel bo, pohitite
…« Vmes sem slišal še nejasno ime vasi, potem je razburjena gospa
odložila slušalko, še preden sem jo lahko vprašal za točen naslov. Z
lučmi in sireno smo takoj oddrveli, ves čas pa me je grizlo, kako bomo
našli točno lokacijo. Z rešilcem smo vsi napeti križarili po vasi,
nikjer ni bilo nikogar, živo sem si predstavljal, kako bo človek
izkrvavel pred našim prihodom zaradi pomanjkljivega podatka o kraju
nesreče. Končno je iz stranske ulice pritekel nekdo in nas usmeril.
Končalo se je dobro, lahko pa se ne bi, saj smo ponesrečenca dosegli
nekaj minut kasneje, kot bi ga ob natančnejši informaciji.
Če potrebujete reševanje in NMP v tujini, potem je dobro poznati
tamkajšnje urgentne telefonske številke. V večini evropskih držav je to
številka 112. Nekatere države imajo tudi posebne urgentne številke za
primere medicinskih nujnih stanj: Italija 118, Norveška 113, Avstrija in
Švica poleg 112 tudi 144, Velika Britanija poleg 112 tudi 999, ZDA in
Kanada 911.
Ko se zgodi, morate ohraniti trezno glavo, kar pa je laže napisati
kakor storiti. Profesionalci imamo veliko znanja, izkušenj in opreme, z
nujnimi primeri se srečujemo vsak dan ali vsak teden, seveda se tudi ves
čas usposabljamo. Smo v službi, kjer vedno pričakujemo tudi najhujše
nujne dogodke. Večina laikov pa se s primerom hude poškodbe ali nenadne
bolezni sreča zelo redko ali nikoli in praviloma je to zanje veliko,
skrajno neprijetno presenečenje.
Tudi če ste v dilemi, ali je stanje resno ali ne, pokličite 112,
povezali vas bodo s strokovnim osebjem, ki vam bo pomagalo oceniti
nujnost, predvsem pa bo na podlagi vaših informacij ustrezno ukrepalo.
Začetni pristop
V prvi pomoči je uveljavljen načrt nujnega ukrepanja, ki si ga najlaže
zapomnimo po začetnicah petih ključnih začetnih ukrepov – DRABC: D
(Danger (ne)varnost), R (Response odzivnost), A (Airway dihalna pot), B
(Breathing dihanje), C (Circulation krvni obtok), in velja v urbanem in
naravnem okolju.
Varnost: k prizadetemu pristopite šele, ko ste prepričani, da
nevarnost ne ogroža tudi vas. Ne premikajte ga, razen ob neposredni
nevarnosti, ki je ne morete odpraviti, npr. ogenj ali voda. Med
premikanjem prizadetega posebej pazite na možnost poškodb hrbtenice.
Sledi ugotavljanje morebitnih stanj, ki prizadetega lahko življenjsko ogrožajo.
Odzivnost: če je le možno, k prizadetemu
pristopite od spredaj, mu položite roke na ramena in glasno vprašajte
»kako ste?« ali kaj podobnega (slika 1). Če se odzove, praviloma (še) ne
potrebuje oživljanja. Če se ne odzove, je nezavesten, kar lahko pomeni
marsikaj, od banalnega kolapsa zaradi čustvenega ali kakega drugega
pretresa do življenje ogrožajočih stanj s srčnim zastojem kot
najusodnejšim. Pri neodzivnem človeku morate vedno čim prej ugotoviti,
ali diha in ali mu srce deluje. Vedno najprej sprostite dihalno pot z
vzvračanjem glave in dvigom brade, razen pri sumu na poškodbo vratne
hrbtenice. Hkrati lahko ugotavljate dihanje tako, da se sklonite nad
obraz prizadetega, uho imate nad njegovimi usti in nosom, gledate pa
njegov prsni koš. Tako lahko hkrati slišite in čutite morebitni tok
zraka iz dihalnih odprtin in gledate morebitno premikanje prsnega koša,
kar kaže, da prizadeti diha (slika 2). Če sumite, da ima poškodbo vratne
hrbtenice, uporabite trojni manever (slika 3). Prisotnost krvnega
obtoka naj bi laiki v prvi pomoči ugotavljali le posredno, saj se je
izkazalo, da je njihovo tipanje utripov nezanesljivo. Če se prizadeti ne
odziva, ne premika in ne diha, lahko sklepate, da nima delujočega
krvnega obtoka oziroma je v srčnem zastoju. Če torej prizadeti ne diha,
morate takoj začeti izvajati osnovne postopke oživljanja (TPO). Če
oživljanje ni potrebno, se lotite nadaljnjega pregleda, s katerim
ugotavljate morebitne poškodbe ali bolezenska stanja ter ukrepate v
skladu z ugotovitvami. Prednost imajo predvsem stanja, ki lahko hitro
ogrozijo prizadetega, npr. krvavitev in nezavest. Seveda ves čas pazite
na osnovne življenjske funkcije in jih po potrebi vzdržujete. Stanje
prizadetega je lahko zelo dinamično.
Temeljni postopki oživljanja
V medicini izraz nenadna smrt pomeni nenadno ustavitev delovanja srca in
prenehanje dihanja, ki se lahko pojavita zaradi različnih vzrokov, med
katerimi je najpogostejši akutni koronarni sindrom zaradi zožitev srčnih
arterij (srčni infarkt, usodne motnje srčnega ritma). Drugi pogosti
vzroki srčnega zastoja in nenadne smrti so npr. možganska kap,
zadušitev, utopitev, zastrupitve, dihalne stiske zaradi bolezni,
reakcije po pikih ali ugrizih živali itd. Sodobna medicina tudi v takih
dramatičnih primerih pogosto lahko pomaga, zato je zelo pomembno
takojšnje ohranjanje osnovnih življenjskih funkcij na začetku z laično
prvo pomočjo, predvsem s TPO. Tako preprečujete dokončno smrt možganov
zaradi pomanjkanja kisika oziroma prizadetemu »kupujete čas« do prihoda
službe NMP. Kar očividci srčnega zastoja, ki so praviloma laiki,
zamudijo na začetku, kasneje tudi sodobna medicina pogosto ne more več
popraviti. Znanje oživljanja zato lahko dobesedno rešuje življenja, tako
v urbanem okolju kot v naravi. Ko se pojavi srčni zastoj, ni časa in
priložnosti za brskanje po spominu! Zato je treba poznati vsaj osnove
TPO, drugače v hudem stresu in časovnem pritisku ne boste mogli pomagati
prizadetemu.
Optimalnega izvajanja TPO se seveda ne morete naučiti iz članka, potreben je tečaj in veliko vaje, zato samo nekaj napotkov:
Zunanjo
masažo kot najpomembnejši postopek TPO izvajate tako, da pokleknete k
prizadetemu, prepletete prste rok in dlan močnejše roke položite na
sredino prsnega koša ter začnete pritiskati pravokotno na prsnico, tako
da se vda okrog 5 cm pri odraslem. Komolci so iztegnjeni, pritiski
sunkoviti in trajajo enako dolgo kakor popuščanje, pri katerem pa ne
odmikate rok od prsnega koša (slike 4, 5, in 6). En cikel je 30
zaporednih stiskov, ki jim sledita dva umetna vdiha, nato brez presledka
sledi nov cikel. Umetno dihanje: najprej izvedete že opisano sprostitev
dihalne poti, s palcem in kazalcem roke, ki jo imate na čelu, stisnete
nosnici, normalno vdihnete, z usti objamete usta prizadetega in
enakomerno v eni sekundi vpihnete zrak v usta prizadetega ter opazujete
dvig prsnega koša. Odmaknete usta in pustite, da prizadeti spontano
izdihne, nato še enkrat vpihnete zrak v usta prizadetega in takoj za
njim nadaljujete masažo srca. Masaža je naporna, zato je priporočljivo
menjavanje, če je dovolj ljudi, ki to znajo. Opomba: glede na največji
pomen masaže in predsodke mnogih ljudi glede umetnega dihanja usta na
usta je za laike sprejemljivo tudi samo neprekinjeno izvajanje masaže do
prihoda NMP, brez umetnega dihanja. Seveda pa je pravilneje, če
izvajate tudi umetno dihanje.
TPO so nekoliko prilagojeni za otroke in utopljence. Pri otrocih so naslednje posebnosti:
– pri otrocih je najpogostejši vzrok srčnega zastoja predhodni zastoj
dihanja, zato izvajate TPO eno minuto in šele nato pokličete NMP (112),
če ste sami, če vas je več, klic na pomoč poteka hkrati z začetkom TPO,
– začnete s 5 umetnimi vpihi, nadaljujete z zunanjo masažo srca in
umetnim dihanjem v razmerju 30 : 2, če izvaja TPO več ljudi, je razmerje
15 : 2,
– pri zunanji masaži srca stiskate prsni koš približno za tretjino
debeline, pri otroku do enega leta starosti pritiskate z dvema prstoma,
nad enim letom pa z eno ali obema rokama.
Podobno je pri utopljencih:
– začnete s petimi umetnimi vpihi in nadaljujete s serijami 30 masaž srca in 2. vpihoma,
– če ste sami, oživljamo eno minuto, preden pokličete NMP (112).
Med vsemi postopki oživljanja zaradi srčnega zastoja je
najpomembnejši in najučinkovitejši defibrilacija, ko z močnim sunkom
električnega toka iz posebne naprave defibrilatorja spet »obudimo«
delovanje srca. V preteklosti je bila uporaba teh zapletenih in dragih
naprav izključna domena ekip NMP, danes pa ob razvoju tehnike enostavni,
lahki in cenovno dostopni avtomatični defibrilatorji prehajajo tudi v
laično uporabo, nameščajo se na krajih, kjer se zadržuje veliko ljudi,
uporabljajo jih tudi nemedicinske urgentne službe, npr. gasilci. Znanje
uporabe avtomatičnega defibrilatorja tako že prehaja v področje prve
pomoči, a o tem več v bližnji prihodnosti.
Primer: pohodnik srednjih let se je sredi
ture zaradi zmernih bolečin v prsih in nekoliko težjega dihanja ustavil.
Pomoč je odklanjal. Sredi pogovora s sopotniki, ko so razmišljali, ali
naj pokličejo reševalce, in je že rekel, da si bo odpočil in nato sam
nadaljeval pot, se je v trenutku zgrudil brez znakov življenja. Šlo je
za dokaj tipičen primer srčnega infarkta s srčnim zastojem kot
posledico. Navzoči niso najbolje znali oživljati, zaradi vremena se je
zavlekel tudi prihod zdravnika in reševalcev. Kljub opremi in znanju mu
nismo mogli več pomagati. Če bi očividci oživljali pravilno, če bi nas
helikopter lahko pripeljal hitreje …
OPOMBA: pred koncem letošnjega leta pričakujemo objavo novih smernic
za oživljanje, ki jih vsakih nekaj let objavljajo vodilne svetovne
organizacije s tega področja. Večjih sprememb v TPO za laike ne
pričakujemo, boste pa o njih obveščeni.
V nadaljevanju si oglejmo nekaj najpogostejših nujnih stanj, ko lahko
s prisebnostjo in znanjem prve pomoči odločilno pripomorete k dobremu
izidu.
Nezavest
Soočenje z nezavestnim človekom je praviloma zelo stresno. Možnih
vzrokov nezavesti je veliko, še več se pojavlja vprašanj, na katera laik
težko najde odgovor. Ukrepati je treba hitro in preudarno, drugače so
lahko posledice usodne.
Med najpogostejšimi vzroki za nezavest so zastrupitve z alkoholom in
zdravili, možganska kap in krvavitev, poškodbe glave, padec krvnega
sladkorja pri diabetikih, številne bolezni notranjih organov in še
marsikaj. Na športnorekreativnih prireditvah gre lahko tudi za
kombiniran vpliv izčrpanosti, izsušenosti, uživanja poživil, pregrevanja
in še česa. Mnogih vzrokov na terenu ne boste mogli odkriti, je pa
pomembno, da izvedete osnovne ukrepe, ki so enaki ne glede na vzroke in
lahko močno pripomorejo k preživetju prizadetega.
Ukrepanje: osnovno ravnanje je opisano pri
začetnem pristopu. Če nezavestni dovolj dobro diha, ni potrebe po
oživljanju in ga morate le obrniti v stabilni bočni položaj za
nezavestnega (slika 7), da se ne bo zadušil s svojim jezikom ali
izločki. Vedno pomislite na možnost, da se je prizadeti med padcem
zaradi izgube zavesti lahko tudi poškodoval. Še posebno previdni bodite
pri sumu na poškodbo hrbtenice, še posebno vratne! V takem primeru mora
eden od navzočih ves čas paziti, da se pri obračanju na bok ne premika
vrat (slika 8 ). Do prihoda NMP spremljajte življenjske funkcije
(dihanje, krvni obtok) in po potrebi ukrepajte, oskrbite tudi morebitne
poškodbe. Nezavestni niti za trenutek ne sme ostati brez nadzora!
Če gre za motnjo zavesti pri sladkornem bolniku, še posebno med
telesnim naporom ali po njem, mu dajte sladkor, npr. močno sladkano
pijačo, seveda če še lahko požira. Pri diabetikih hitro nastala zožena
zavest ali nezavest najpogosteje pomeni nenaden padec krvnega sladkorja.
Večina diabetikov in njihovih svojcev je podrobneje seznanjena z
možnimi zapleti bolezni.
Če ima nezavestni krče, gre najpogosteje za epileptični napad, vzroki
zanj so lahko različni. Če se napad pojavi prvič ali če ne mine v nekaj
minutah, pokličite 112. Poleg splošnih ukrepov ob nezavesti pazite, da
se prizadeti zaradi sunkovitih gibov ne bo poškodoval, odstranite
morebitne nevarne predmete in mu glavo podprite z mehko ravno podlago.
Odpnite ali odstranite dele obleke, ki bi ga lahko utesnjevali
(ovratnik, kravata …). Tudi če napad mine, počakajte ob bolniku do
prihoda NMP. Pogosto so precej zmedeni, napad se lahko tudi ponovi.
Bolečina v prsih
Lahko pomeni marsikaj, od nedolžnega draženja živca ali celo psihogenih
vzrokov do življenje ogrožajočih stanj, na primer srčnega infarkta ali
pljučne embolije. Je eden najpomembnejših simptomov nujnih stanj, ki bi
ga morali poznati tudi laiki. Seveda ni vaša naloga postaviti diagnoze,
ampak oceniti, ali gre za resno stanje, in primerno ukrepati. Če je
bolečina močna, pekoča ali stiskajoča, spremljana s težkim dihanjem,
znojenjem in splošno prizadetostjo, je stanje zelo resno, še posebno če
ima prizadeti dejavnike tveganja, npr. da je kadilec, sladkorni bolnik,
hipertonik. Najpogosteje pomeni zamašitev ene srčne žile ali več in
posledični srčni infarkt, lahko gre za raztrganino aorte, pljučno
embolijo itd., kar so stanja, ki neposredno ogrožajo življenje. Pogosto
je prsna bolečina manj izrazita, a ob spremljajočih znakih (težko
dihanje, omotica, slabost, znojenje ipd.) vedno pomislite na najhujše.
Ukrepanje: takoj pokličete 112. Prizadeti
ne sme več hoditi, ne glede na to, kje je, tudi če je visoko v gorah ali
kje drugje v divjini. Izjema je neposredna življenjska ogroženost, npr.
v goreči hiši. Vsak najmanjši napor namreč lahko še bolj okvari srce.
Praviloma mora do bolnika priti služba NMP in ne obratno! Imamo
reševalna, gorski reševalci tudi terenska vozila, v oddaljenih in težko
dostopnih krajih pa helikopterje z vso medicinsko opremo. Očividci naj
prizadetega do prihoda NMP zavarujejo pred zunanjimi vplivi (dež, mraz,
vročina …) in ves čas opazujejo. Vsak trenutek se lahko pojavi zastoj
srca, pripravljeni bodite na izvajanje TPO. Če je pri zavesti, mu ob
sumu na srčni infarkt lahko daste tableto (500 mg) acetilsalicilne
kisline (aspirin, andol), ki naj jo zgrize in raztopi pod jezikom. Če je
že znan srčni bolnik, ima mogoče pri sebi nitroglicerin v pršilu ali
tabletah. Uporabite en vpih ali tableto pod jezik, čez 5 minut lahko
ponovite.
Najpogostejša napaka, ki jo delajo bolniki s prsno bolečino in
drugimi omenjenimi simptomi, je odlašanje z odhodom k zdravniku oziroma s
klicanjem pomoči. Pri srčnem infarktu z vsako minuto propada več srčne
mišice, vsak trenutek se tudi lahko pojavi usodna motnja srčnega ritma. V
dilemi vas operater na številki 112 lahko preveže k dežurnemu
zdravniku, ki bo ocenil, ali je stanje nujno ali ne, in ustrezno
ukrepal.
Primer: po vzponu na Kriško goro je
pohodnik začutil vse močnejšo pekočo bolečino v prsih, slabo se je
počutil, znojil se je in teže dihal. Zaradi nerazgledanosti, strahu in
še česa se ne on ne njegovi sopotniki niso odločili za klic na 112.
Stisnil je zobe in s težavo peš prišel v dolino, nato so ga prepeljali v
zdravstveni dom, kjer je dežurni zdravnik hitro ugotovil srčni infarkt
in ga takoj z rešilcem prepeljal v klinični center. Kako mi je bilo žal
zanj! Če bi on ali sopotniki takoj klicali 112, bi ga na Kriško goro
prišel iskat helikopter HNMP ali GRS. V nujnih primerih je intervencija
urgentnih služb, tudi helikopterja, za prizadetega zastonj. Že na samem
kraju bi prejel ustrezno zdravljenje in bil takoj prepeljan v
bolnišnico. Okvara srca bi bila veliko manjša. Pravzaprav je imel še
srečo, zaradi napačnega ravnanja bi lahko tudi umrl.
Težko dihanje
Kdor je že kdaj »dihal na škrge«, ne bo nikoli pozabil stiske ob dušenju
in pomena zadostne količine kisika. Med najpogostejšimi vzroki je
poslabšanje astme. Danes je večina astmatikov dobro seznanjenih s svojo
boleznijo in tudi opremljenih z zdravili za morebitno poslabšanje, tako
imenovanimi hitro delujočimi »olajševalci« v pršilu (ventolin, berotec,
berodual ipd.). Ob nenadnem poslabšanju lahko začnejo zdravljenje z 10
do 20 vpihi omenjenega pršila, če ni izboljšanja, lahko po 20 minutah
odmerek ponovijo. Seveda je potrebna pravilna uporaba pršila: snemite
pokrovček, pršilo dobro pretresite, sledi globok izdih, ustnik pršila
nato objemite z usti ali ga držite pred široko odprtimi usti in hkrati s
počasnim, globokim vdihom s pritiskom aktivirajte pršilo. Vdihnite do
konca, nato poskušajte zadržati sapo vsaj 10 sekund. Še bolje je med
ustnik in usta namestiti poseben podaljšek (»bučo«). Večina astmatikov
se tega nauči v ambulanti ali bolnišnici. Podobno je s kronično pljučno
obstruktivno boleznijo (KOPB), ki je nasprotno od astme predvsem bolezen
starejših. Tudi tu so za najnujnejše ukrepanje do prihoda NMP
najprimernejši hitro delujoči olajševalci v pršilu.
Vsi bolniki z astmo in KOPB bi zlasti med aktivnostmi v naravi morali
vedno imeti pri sebi olajševalec v pršilu in ga seveda znati uporabiti.
To jim lahko reši življenje.
Težko dihanje lahko nastane tudi zaradi popuščanja srca, strdka v pljučih, poškodbe prsnega koša in še marsičesa.
Ukrepanje: poleg naštetih olajševalcev ob
pljučnih vzrokih za težko dihanje vedno izvajate tudi splošne ukrepe:
klic na 112, sedeči ali polsedeči položaj, ob nabiranju vode v pljučih
(pljučni edem) naj bodo roke in noge spuščene. Prizadeti naj miruje,
pripravite se na TPO, če bo to potrebno. Prizadetega poskušajte
pomiriti, saj zaradi razburjenosti ob stopnjujočem se dušenju lahko
porablja še več kisika. Praviloma je bolje, da ga ne vozite sami v
bolnišnico. Počakajte službo NMP, saj bo lahko že takoj po njihovem
prihodu in med vožnjo z rešilnim avtomobilom dobil ustrezno začetno
zdravljenje. Kdo je kdaj tudi že umrl, ker so ga očividci sami vozili v
bolnišnico, namesto da bi mu dali prvo pomoč in počakali na prihod
službe NMP.
Zapora dihalne poti s tujkom
Je posebna oblika nenadnega težkega dihanja in vzrok več tragičnih
smrti, ki bi jih bilo večinoma možno preprečiti. Najpogostejša je pri
otrocih, ko med igro vdihnejo kak predmet, in pri starostnikih, ki med
hranjenjem pomotoma »vdihnejo« kos hrane, še posebno če hkrati govorijo.
Večinoma se primejo za vrat, stokajo, ne morejo govoriti, pomodrijo …
(slika 9). Brez ukrepanja se lahko zelo hitro zadušijo.
Ukrepanje pri zavestnem: energično ga spodbujajte, naj kašlja, če to
ni učinkovito in se še vedno duši, se mu postavite ob stran, ga nagnite
nekoliko naprej, petkrat udarite z dlanjo med lopatici in vsakič
preverite, ali ste uspešni. Če niste, nadaljujte s Heimlichovim
prijemom: postavite se za prizadetega, ga objamete okrog zgornjega dela
trebuha, stisnete dlan v pest in položite roki sredinsko med popkom in
žličko ter močno in sunkovito pritisnite proti sebi in navzgor (slika
9). Ponovite do petkrat, po potrebi izmenično nadaljujte z udarci med
lopatice in Heimlichom. Če se tujek iz dihal iztisne v usta, ga
poskušajte odstraniti s prsti, ovitimi v tkanino, npr. gazo, a pazite,
da vas prizadeti v agoniji dihalne stiske ne bi ugriznil.
Ukrepanje pri nezavestnem: previdno ga položite na tla, pokličete 112 in začnete izvajati TPO.
Alergijske reakcije
Veliko jih je, praviloma so neprijetne, nekatere pa tudi smrtno nevarne.
Alergija pomeni preobčutljivost na snovi (alergene), ki vzdražijo
človekov imunski sistem, zaradi česar se pojavijo potencialno usodne
reakcije. Alergeni lahko pridejo v telo skozi dihala (cvetni prah, perje
…), skozi prebavila (hrana, zdravila …), skozi kožo (piki žuželk,
injekcije zdravil …). Najpogostejši smrtno nevarni z alergijo povezani
stanji sta anafilaktični šok in že omenjeno poslabšanje astme.
Anafilaksija je takojšnja preobčutljivostna
reakcija, ki zajame vse telo in lahko ogroža življenje. Anafilaktični
šok se lahko razvije v nekaj minutah, slika je dramatična. Navadno se
začne kmalu po vnosu alergena s srbenjem, nemirom, hitrejšim srčnim
utripom, nadaljuje z izpuščaji ali pordelostjo kože, oteženim dihanjem,
padcem krvnega pritiska, zoženjem zavesti, šokovnim stanjem in v
najslabšem primeru s smrtjo. Zaradi banalnega pika žuželke ali zaužite
neprave tablete tako lahko nekdo brez hitre zdravniške pomoči tudi umre.
Ukrepanje: klic na 112. Če je možno,
odstranite alergen, npr. zadrto želo žuželke, zaužito zdravilo (z
bruhanjem) ipd. Pri odstranjevanju žela pazite, da ne stisnete mešičkov s
strupom. Mesto pika hladite. Pri bolnikih, ki so anafilaksijo že kdaj
doživeli, npr. po čebeljem piku, ne čakajte na poslabšanje, ukrepajte
takoj ob prvih znakih. Še posebno v naravnem okolju bi morali taki
bolniki vedno imeti pri sebi komplet zdravil za samopomoč, ki ga morajo
uporabiti takoj ob prvih znakih. V kompletu, ki je lahko v obliki
praktičnega obeska za ključe, so tablete metilprednisolona (64 mg) in
tablete enega od hitro delujočih antihistaminikov, npr. xyzal, letizen,
telfast. Tak obesek za ključe jim lahko reši življenje. Še hitreje
delujejo avtoinjektorji z adrenalinom, s katerimi si ogroženi bolniki
lahko sami dajo injekcijo zdravila v mišico.
Primer: dekle v planinski koči je zaradi
bolečin vzelo protibolečinsko tableto. Ni vedela, da je alergična na to
zdravilo. Hitro so se pojavili znaki anafilaksije, nihče od navzočih ni
imel pri sebi zdravil proti alergiji. Takoj so klicali 112, poslan je
bil helikopter. Predvsem odličnemu, tveganemu letenju pilota, ki mu je
kljub megli uspelo prileteti do koče, in takojšnjemu ukrepanju zdravnika
in reševalca HNMP se dekle lahko zahvali za preživetje.
Krvavitve
Nevarne so tiste, pri katerih izguba krvi ogroža življenje. Pri zdravi
mladi osebi to pomeni izgubo več kot dveh do treh litrov krvi, starejši,
izčrpani, bolni in slabokrvni pa so lahko ogroženi že pri izgubi več
kot enega litra krvi. V prvi pomoči morate znati ustavljati zunanje
krvavitve, ko s preprostimi posegi lahko ponesrečencu rešite življenje.
Ukrepanje: čim prej na krvavečo rano
pritisnete s prsti prek sterilne gaze ali povoja, v skrajni sili tudi s
čim bolj čisto drugo tkanino (slika 11). Poškodovani ud dvignite nad
raven srca. Če še krvavi, naredite kompresijsko obvezo, tako da prek
gaze pritisnete zvit povoj ali kak drug podoben predmet in ga utrdite s
povijanjem, tako da pritiska na rano (slika 12). Na 5 do 10 minut
preverjajte, ali preveza ni pretesna. Po možnosti prek povoja rano
hladite, poškodovani del telesa pa imobilizirajte. Če taka preveza ni
možna, na primer na trupu, s prsti ali pestjo pri večjih ranah prek gaze
ali nadomestka nenehno pritiskajte na rano do prihoda NMP. Esmarchovo
prevezo delamo le izjemoma, ko krvavitve drugače ne moremo ustaviti, na
primer pri delni ali popolni amputaciji uda.
Enako ali še bolj so nevarne notranje krvavitve, ki jih je mnogo teže
ugotoviti in na terenu praktično nemogoče ustaviti. Primer so krvavitve
v trebušno votlino, na primer iz raztrgane vranice, kar je pogosta
poškodba po udarcih v trebuh, na primer pri padcu s kolesom ali
motorjem. Praviloma nam šele razviti znaki šoka sporočajo, za kaj gre.
Mnogi ne vedo, da so obilne notranje krvavitve možne tudi pri večjih
zlomih. Pri zlomu medenice na primer lahko prizadeti izgubi dva, tri ali
več litrov krvi in je zaradi tega neposredno življenjsko ogrožen. Pri
zlomu stegnenice je izguba liter krvi ali več, pri več zlomih hkrati se
izgube seštevajo.
Tudi krvavitve iz prebavil (»bruhanje krvi«) v prvi pomoči ne moremo
ustaviti. Prizadetega pomirimo, ga damo v polsedeči položaj s pokrčenimi
koleni, lahko tudi hladimo predel trebuha in prsnice. Če se razvije
šok, ustrezno ukrepamo.
Čimprejšnja NMP je pri hudih zunanjih in pri sumu na notranje
krvavitve zares nujna, pri najmanjšem sumu jo pokličite (112), med
čakanjem pa storite vse, kar je možno v prvi pomoči. Najpomembnejši so
na kratko opisano ustavljanje krvavitve in ukrepi proti šoku.
Šok
Šok je stanje resno zmanjšanega pretoka krvi skozi tkiva, kar lahko
ogroža življenje. Za prvo pomoč je najpomembnejši šok zaradi velike
izgube krvi, ki večinoma nastopi po poškodbah. Koža je bleda, hladna in
potna, srčni utrip je praviloma hiter (nad 100 na minuto) in šibak, na
zapestju ga včasih sploh ne moremo tipati. Dihanje je lahko pospešeno,
prizadeti je omotičen, zaspan.
Ukrepanje: poskušajte ustaviti krvavitev in
prizadetega namestite v pravilen položaj, če je le mogoče, leže na
hrbtu z dvignjenimi nogami. Če je nezavesten, ima seveda prednost
položaj na boku. Po potrebi imobilizirajte poškodovane ude. Zavarujte ga
pred mrazom, saj se šokirani ljudje zelo hitro ohlajajo, lahko tudi
poleti npr. v gorah. Tako kot pri vseh resnih stanjih sta koristna
pomiritev in spodbujanje. Hrana in pijača nista priporočljivi.
Šok se lahko pojavi tudi zaradi odpovedovanja srca ali mehanične
ovire v pretoku krvi, na primer zaradi strdka. Zlasti v naravnem okolju
je možen in potencialno usoden anafilaktični šok, ki je opisan pri
alergijah.
Šok se lahko pojavi tudi pri hudi poškodbi hrbtenice. Za tako
imenovani spinalni šok so značilni drugačni znaki kakor pri večini
drugih vrst šoka: zaradi razširjenih žil je koža topla, srčni utrip pa
upočasnjen.
Ne glede na vrsto šoka so poleg že naštetih potrebni še naslednji
ukrepi: stalno opazovanje prizadetega, nadzor življenjskih funkcij in po
potrebi TPO. Zaužitje tekočin, čeprav so žejni, in pogosto
izkrvavljeni, ni priporočljivo, tudi dajanje tablet proti bolečinam je
nesmiselno. Potrebni so ukrepi, ki jih lahko izvedejo le ekipe NMP.
Poškodbe glave
Najpogosteje doletijo motoriste, delavce pri različnih nevarnih delih,
gornike, športnike, lahko pa se zgodijo kjer koli, tudi v domačem
okolju. Mehanizma sta predvsem dva: udarec glave v trd predmet ali
podlago in padec predmeta na glavo. Mnogo tragičnih zgodb je povezanih s
poškodbami glave, ki se končajo s smrtjo v najboljših letih ali s
trajno telesno in duševno invalidnostjo. Z ustrezno preventivo, zlasti z
zaščito ali vsaj s pravilnim ukrepanjem po poškodbi, bi se mnogim od
teh primerov lahko izognili. Ustrezna zaščita je seveda čelada,
prilagojena vrsti dejavnosti. Čelade motoristov, kolesarjev ali gornikov
se močno razlikujejo med sabo.
Hudo poškodbo glave (HPG) je včasih težko prepoznati. Prizadeti se po
začetni nezavesti, ki včasih niti ni prisotna, pogosto vsaj deloma
zbistri, pogosto tudi ni vidnih sledi poškodbe, toda v glavi se lahko
zaradi sil ob poškodbi dogaja marsikaj resnega, očem nevidnega. Poleg
nezavesti ali motene zavesti so skrb zbujajoči simptomi tudi zmedenost,
krči, vrtoglavica, razširjena zenica ali obe zenici, bruhanje, krvavitev
iz odprtin na glavi, čeprav so krvavitve iz ust, ušes in nosu lahko
tudi posledica banalnih poškodb. Tudi rane, deformacije kosti, podplutbe
na glavi in podobno nam kažejo, da gre verjetno za HPG.
Ukrepanje: v prvi pomoči moramo ustrezno
ukrepati že samo ob sumu na HPG, tudi če prizadeti ni nezavesten. Stanje
se lahko hitro spremeni, na slabše, seveda. Ravnamo se po navodilih
začetnega pristopa (DRABC). Če je nezavesten, upoštevamo tudi navodilo
za oskrbo nezavestnega. Posebna pozornost poleg osnovnim življenjskim
funkcijam (dihanje, krvni obtok) velja vratni hrbtenici, ki je pogosto
poškodovana hkrati z glavo! Do prihoda NMP naj nekdo ves čas izvaja
zaščito vratu z ustreznim prijemom (slika 8). Napačno ravnanje oziroma
premikanje vratu med oskrbo poškodovanega lahko vodi v katastrofo, to je
v trajno okvaro hrbtenjače s tetraplegijo ali celo smrtjo.
Primer: traktorist je med prevračanjem s
traktorjem dobil močan udarec v glavo, nekaj minut je bil nezavesten,
nato se je zbistril in odšel domov. Zunanjih sledi poškodbe skoraj ni
bilo. Po nekaj urah je spet izgubil zavest, domači so klicali 112, a žal
je bilo prepozno, umrl je v bolnišnici. Če bi takoj po nesreči poiskal
zdravniško pomoč, bi se z veliko verjetnostjo končalo drugače.
Druge hude poškodbe
Preveč jih je za podrobnejše opisovanje. Splošni principi v prvi pomoči
pa so enaki, opisani v poglavjih začetni pristop, TPO, nezavest in
krvavitve in šok. Pri zlomih moramo poskrbeti tudi za imobilizacijo, še
posebno, če bo do prihoda službe NMP trajalo dalj časa.
Posebna pozornost velja poškodbam hrbtenice, pri katerih morate biti
zelo zadržani in pazljivi pri morebitnem premikanju prizadetega. Poseben
je postopek pri amputaciji delov telesa (prstov, udov …). Če ga ne
poznate ali nimate ustreznih sredstev, kar je pravilo, je tudi ob
amputaciji npr. samo prsta smiselno poklicati NMP ali prinesti
amputirani prst, zavit v sterilno gazo, v najbližji zdravstveni dom,
kjer bodo strokovno oskrbeli tako ponesrečenca kot amputirani del telesa
in ju hitro prepeljali v ustrezno bolnišnico. Morate pa že na terenu
poskušati ustaviti krvavitev.
Pri večjih opeklinah takoj pokličite NMP (112), pri manjših lahko
sami prepeljete prizadetega v najbližjo zdravstveno ustanovo. Odstranite
vir toplote, prizadetega hitro preglejte zaradi morebitnih dodatnih
poškodb, ga po možnosti premestite na varno, odstranite oblačila, ki
niso prilepljena na opeklinsko rano, in začnite hladiti s hladno vodo
(8–23 stopinj) pod curkom ali z namočenimi brisačami, dokler ne mine
bolečina, običajno 30 do 60 minut. Znano je pravilo »15«: opeklino
hladimo v prvih 15 minutah, vsaj 15 minut, z vodo pri 15 stopinjah.
Izjema so otroci in poškodovanci z zelo obsežnimi opeklinami, ki se zelo
hitro podhladijo. V teh primerih hladite le 5, izjemoma 10 minut.
Opeklin ne mažemo z mazili in ne hladimo z ledom!
Posebno poglavje poškodb so omrzline in podhladitve, a glede na topli letni čas bomo o tem pisali kdaj drugič.
Zastrupitve
Ljudje se namenoma ali nenamenoma zastrupljajo z množico različnih
snovi. Nekaj ukrepov ob zastrupitvah je splošnih, drugi so odvisni od
vrste in načina vnosa strupa v telo. Preveč jih je, da bi jih lahko
našteval ali celo opisoval v omejenem prispevku.
Splošni ukrepi: skrb za lastno varnost, še
posebno če gre za zastrupitev s plinom. Reševanje prizadetega z
nevarnega območja. Skrb za njegove osnovne življenjske funkcije. Klic na
pomoč (112), kjer nas bodo povezali z dežurnim zdravnikom, ki nam bo
lahko dal navodila za nadaljnje ukrepanje in seveda poskrbel za hiter
prihod ekipe NMP. Na pomoč kličemo takoj, že če samo sumimo, da je
zastrupitev resna, tudi če še ni znakov. Sledi odstranjevanje strupa, če
je možno, pri jedkovinah še pred klicem na pomoč. Poskušajte prepoznati
strup (embalaža!) in shraniti vzorec npr. tablet ali pijače.
Ukrepanje: nezavestne zastrupljence je
treba še posebno skrbno nadzirati, saj se lahko pojavi zastoj dihanja in
srca zaradi neposrednega vpliva strupa, lahko pa se tudi zadušijo
zaradi bruhanja, v hladnejšem okolju se lahko hitro podhladijo. Seveda
jih namestite v bočni položaj in po potrebi oživljajte.
Najpogostejša zastrupitev pri nas je seveda povezana s slovenskim
nacionalnim napojem. Priljubljen izraz »mrtvo pijan«, s katerim se mnogi
nerazsodneži celo hvalijo, v resnici pomeni biti blizu odhoda na drugo
stran, in to po neumnosti.
Pregretje (hipertermija)
Je potencialno nevarno stanje, ki se lahko pojavi zlasti med telesno
aktivnostjo v vročem okolju, ko se telo z lastnimi mehanizmi (potenje,
razširitev žil …) ne more dovolj ohlajati, hkrati pa z znojenjem
izgubljamo veliko vode in soli. Začetni simptomi so občutek izčrpanosti
in krči, lahko tudi kratkotrajna omedlevica zaradi prehodnega padca
krvnega pritiska. Brez ukrepanja se razvije vročinska izčrpanost, ko se
lahko pojavijo bruhanje, glavobol in motnje zavesti, telesna temperatura
pa lahko doseže do 40 stopinj. Ob stopnjevanju vročinske izčrpanosti je
možna smrtno nevarna vročinska kap, ko odpovedo telesni
termoregulacijski mehanizmi, temperatura se dvigne nad 40 stopinj,
motnje zavesti se poglabljajo, lahko začnejo odpovedovati organi in
prizadeti umre.
Ključna je preventiva: izogibanje hudim
naporom v vročem okolju, zadostna hidracija z vodo in solmi. Samo voda
ni dovolj! V Poletu je bilo o tem že veliko napisanega.
Ukrepanje: preprečiti morate nadaljnje
segrevanje prizadetega, poskušajte ga tudi ohladiti, a praviloma ne pod
39 stopinj, premestite ga v senčen, hladen prostor, slecite ga, močite z
mlačno vodo, na mesto velikih žil (dimlje, pazduhi, vrat) dajte hladne
obkladke. Ob motnjah zavesti kličemo 112 za NMP. Do prihoda ekipe NMP
velja enako kot pri večini drugih nujnih stanj: stalno opazovanje
prizadetega, ukrepi za nezavestnega, po potrebi TPO.
Oprema
Tudi oprema za prvo pomoč je obsežno poglavje, ki presega prostorske možnosti tega članka. Podajam le nekaj splošnih navodil:
– Kronični bolniki naj imajo vedno pri sebi zdravila zaradi
morebitnega nenadnega poslabšanja osnovne bolezni. Enako velja za
alergike.
– Komplet prve pomoči oziroma potovalno lekarno vedno prilagodite
svojim načrtom. Pomembna razlika je v opremi za enodnevno planinsko ali
kolesarsko turo, za nekajdnevno jadranje ali treking v visokogorju, za
rekreativno tekmovanje ali piknik. Glede vsebine se lahko posvetujte z
bolj izkušenimi ali z zdravstvenimi delavci, veliko je tudi literature o
tem.
– Vedno lahko imate pri sebi »plonk listek« z osnovnimi navodili za
oživljanje in masko za izvajanje umetnega dihanja usta na usta v obliki
obeska za ključe. Nikoli ne veste, kdaj vam bo to prišlo prav.
– Dober priročnik prve pomoči sodi na vidno mesto v vsak dom, pa tudi
v delovne in druge organizacije. Knjiga »Prva pomoč« prof. Ahčana, ki
je v založbi Rdečega križa izšla leta 2006, je odličen primer tovrstne
literature.
– Prenosni telefon je v večini primerov najprimernejši način
takojšnjega klicanja pomoči, a zavedajmo se, da pokritost ozemlja, še
posebno v hribih in gorah, ni popolna.
Zakaj?
Članek zaradi omejenega obsega seveda ne more nadomestiti učbenika ali
priročnika prve pomoči, omejil sem se le na oris nekaterih
najpogostejših nujnih stanj, ki lahko neposredno ogrozijo življenje.
Želja avtorja in uredništva Poleta je, da vam posredujemo nekaj
koristnih informacij in vas spodbudimo, da si osvežite znanje prve
pomoči. V Sloveniji imamo na tem področju predvsem po zaslugi Rdečega
križa dolgoletno tradicijo od tečajev do učbenikov in priročnikov.
Tečaje oživljanja in različnih drugih tem prve pomoči poleg Rdečega
križa organizirajo različne ustanove in organizacije, na primer društvo
Za srce in zdravstveni domovi. S sodelavci jih organizira tudi avtor
prispevka.
Ena najlepših in najpomembnejših stvari, ki vam jih bo mogoče kdaj
dano storiti v vašem življenju, je, da boste rešili življenje nekoga
drugega ali pa vsaj močno pripomogli k temu. Dejanje in dosežek, ki je
vreden več od katere koli nagrade ali medalje! Če bo to kdo od vaših
svojcev, prijateljev ali sodelavcev, še toliko bolj. Zato je vredno, da
si poleg vseh potrebnih ali nepotrebnih življenjskih znanj in veščin, ki
jih že imate, ter ciljev in dosežkov, ki so še pred vami, pridobite in
redno obnavljate tudi vsaj osnovno znanje prve pomoči s poudarkom na
temeljnih postopkih oživljanja.
Prim. mag. Iztok Tomazin, dr. med.
