Plezalni tabor malo drugače

Avtor: Matija Močivnik	Ogledov: 2693
Beseda je dala besedo in dogovorili smo se. Prvi vikend v avgustu tabor na Korošici. Jamarji iz kluba Črni galeb iz Prebolda nas bodo popeljali v brezno, alpinisti pa jih bodo vzeli s seboj v steno.

Zato je bila udeležba nas tečajnikov majhna, saj smo prišli na Korošico le štirje. V soboto zjutraj smo se odpravili plezat v stene Lučkega dedca, Vršičev in Velikega vrha. Glede na to, da je kazalo na lepo vreme bi bilo škoda, če bi ostali doma.
Prispela sva ob pravem času, ravno ko so se naši alpinisti pripravljali na odhod za plezanje. Hitro smo se razvrstili po navezah, pripravili in pospravili opremo, ki jo bomo, oziroma ne bomo potrebovali in se odpravili proti svojim ciljem.
Kmalu se je pooblačilo in zaradi čudne "megle" v ozadju, je fraza »Gremo splezat še kakšno smer?« postala vprašanje. Po takšnih in drugačnih sprehodih in oklevanj smo se le odločili še za eno. Preplezali smo jo ravno v pravem trenutku, ker se je kasneje hoja proti koči spremenila v tek. Ostali pa smo vseeno suhi. Tudi trije jamarji so splezali smer in bili zelo zadovoljni.

Okrepčani z dobrotami iz Mojčine kuhinje so nas jamarji odpeljali na ogled brezna. Najprej ni zgledalo nič kaj posebnega, le spust po vrvi navzdol kakšnih 30 metrov s svetilko na glavi. Ko si v samem breznu pa ugotoviš, da to ni plezanje po skalah. Še prostora je bilo komaj za tri osebe. Vse je bilo mokro in spolzko in nikakor se nisi mogel ničesar oprijet. Pot navzgor je bila seveda še bolj zanimiva. Nekateri smo se prvič srečali z žemarjenjem, zato je kar nekaj časa trajalo, da si ugledal luč svetlobe. Ven smo pa le prišli. Vsekakor enkratna izkušnja, ki bi se jo splačalo ponoviti.

V nedeljo smo se zbudili v oblačno in vetrovno jutro. Nihče ni bil navdušen za plezanje v takšnem vremenu, zato smo se odpravili v dolino.

Smeri so bile lepe, eni so se morali precej potruditi v njih. Raznih poškodb seveda ni manjkalo, vendar nič hujšega, tako da smo vsi zdravi in celi prispeli nazaj domov.