Tečaj lednega plezanja

Avtor:	Ogledov: 3298
Tečajnik Jaka Cunk Dne: 4.2.2012  - 5.2.2012 Kraj: Logarska dolina   Riko in njegova Xsara se poznata že vrsto let, tako da smo bili v soboto kljub pobeljeni cesti točno ob 8.00 v hotelu Plesnik v Logarski dolini, kjer smo tečajniki pokramljali in si privoščili kavico poleg klavirja v fukiš leder rdeči sedežni garnituri nameščeni v avli hotela.

Prvi del tečaja je potekal na slapu Palenk v neposredni bližini hotela Plesnik.

Inštruktorji so nas urili v treh delavnicah. Mišo in Dugi sta nas naučila vrtanja lednih vijakov in njihovo čiščenje, razložila primernost uporabe vijakov glede na vrsto ledu ter kako izdelati abalak z lednim vijakom in pomožno vrvico.

Janži je pripravil poligon na vznožju slapa, kjer smo vadili plezanje prečke na zabite cepine in navpično plezanje na že zabite cepine.

Na koncu smo lahko tudi sami prijeli za orodje in uživali v gibanju. Geri nas je podučil o izdelavi sidrišča ali štanta po domače, izdelali smo več variant, glede na uporabo v pogojih slabega in dobrega ledu.

Drugi del je pomenil razdelitev tečajnikov v skupine za naveze z inštruktorji. Jaz in Tini sva pod mentorstvom Miša zlezla slap Kaskade; težavnost WI 3, višina 60 m in Avtocesto; težavnost WI 2, višina 70 m. Oba slapova smo lezli z enojno vrvjo. Midva s Tinijem sva se menjala pri varovanju Miša, ki je seveda plezal naprej in naju varoval od zgoraj.

Pri vrtanju lednih vijakov in izdelavi sidrišč v Kaskadah smo se malo znašli, saj nam je smer opremil že Dugi, ki je pred nami vodil svojo navezo.

Tako je Tini pobral in izpihal le en vijak v prvem raztežaju. Obe sidrišči sta bili izvedeni na drevesu z neskončno zanko. Po stisku rok in čestitkah je za nas, ki smo zlezli svoj prvi slap sledil krst in vrv, ki mi je še pred kratkim varovala življenje, je zapela po zadnji plati.

Sestopili smo po gozdni poti levo od slapa, ga nato prečkali in prišli do reke nekoliko desno od vznožja slapa. Avtocesto smo zlezli v treh raztežajih in sidrišča zopet izvedli z uporabo drevesnih debel in gurtne. Prvi raztežaj smo plezali po desni strani vzporedno s predhodno navezo in zdi se mi, da je smer prav zato tako imenovana kot je, čeprav je bolj verjetno, da je ime samajamagumihin (po japonsko) smer dobila, ker se slap razcepi v dva kraka in mi smo zlezli desni pas. Ponovno smo sestopili po gozdni stezi, tokrat na desno stran smeri, katera se začne tik ob cesti.

Prespali smo v apartmajih, ki so nam nudili kar neobičajno razkošje v obliki tuša, jedilnice in satelitske TV.

Prijeten večer je minil v znamenju kranjskih klobas in piva, zjutraj pa je naš zajtrk vzela noč in sem pohrustal še pol kranjske.

V nedeljo smo spet plezali v navezah z inštruktorji in alpinisti našega odseka. Mene je Mišo peljal plezat Palenk; težavnost WI 3+, višina 100 m. Plezala sva po desni strani Palenka in ga osvojila v treh raztežajih z vrtanjem dveh vijakov za varovanje. Za prvo sidrišče sva uporabila že pripravljeno železno armaturo zasidrano v skalo, drugo sidrišče je bilo tudi že pripravljeno z dvema klinoma v skali, tretjega pa je Mišo izvedel na drevo. Nato sva se sprehodila do Doma na razpotju, kjer je bilo zborno mesto.

Plezalnih užitkov še nisem imel zadosti, zato sem se pridružil navezi alpinista Saša Ocvirka in tečajnika Marka Šarca, s katerima sem zlezel še slapa Raztočnik; težavnost WI 3, višina 160 in Firšt; težavnost WI 3, višina 80 m. V tej navezi smo plezali z vrvjo dvojček. Z Markom sva lahko izbirala vsak svojo varianto smeri in lastno dinamiko plezanja, vendar zaradi širine slapov, razen prvega dela Firšta, kljub dvojčku vseeno nisva plezala vzporedno. Na obeh slapih smo ponovno sidrali na drevesa in sestopili po levi strani  smeri vzdolž gozdnih grapic in poti. Še posebej se mi je v spomin vtisnil pristop do slapa Firšt, saj smo kot himalajske koze z derezami skakali po skalah sredi ledene reke, katero smo prečkali. Za povratek smo bistro vodo kar prebredli in alpinistični čevlji so se izkazali, » kar je ravnu nej krivu, kar je dobru nej slabu«.

Slike: Aleš, Sonja, Riko