Skupna spoznavna tura

	Ogledov: 3534
O doživljanju jesenskega kondicijskega treninga na Olševo sta tokrat napisali Martina Štorman - nova tečajnica in Anita Napret - starejša tečajnica.

KONDICIJSKI POHOD NA OLŠEVO

Martina Štorman
 

V zgodnjih jutranjih urah smo se v nedeljo 24.10. 2012 odpravili na kondicijski pohod po planinski poti proti Potočki zijalki do vrha Olševe in naprej po grebenu skoraj do ceste na prevalu, ki povezuje Črno na Koroškem in Solčavo. Začetek hoje je bil približno ob osmi uri pri kmetiji Rogar.  Namen ture je bil medsebojno spoznavanje tečajnikov in inštruktorjev ter utrjevanje kondicije. Na vrhu Olševe se kljub lepemu vremenu nismo dolgo zadržali. Za zaključek dneva smo se ustavili še na turistični kmetiji Strevc in nazdravili s kozarcem piva.

 

KONDICIJSKI TRENING NA  »OUŠEVO«

Anita Napret
 

Nisem uspela v četrtek na odsek, e-pošte nisem najhuje pregledovala, pa vseeno sem preko »rekla-kazala« zvedela, da je za ta frišne kondicijski trening na Olševo in da je zbor ob 6. uri izpred najboljšega soseda v Celju.

Poln kufer sezonskih, cvetlično-vrtnarskih zadev  je botroval, da sem dala posel in še kaj na kocko in zadnje minute prišmirglala na zborno mesto. Slutila sem, da bo en blazno resni skupinovodja, ker je postavil tako pravo uro odhoda. Točno! Z žarometi sem obsvetila očala inštruktorja Matjaža Slapnika. Ostalih od posadke nisem poznala, saj so bili novi tečajniki (mene pa zadnja dva četrka ni bilo na ferajnu...).

Matjaž samo: »A greš zravn? Ajd, hit rukzak sem, gremo!«

Skompletirani, delno zamižani in polni obeta novega lepega dne smo prišofirali do prvih pogledov Raduhe, do parkirišča ob domačiji, blizu Sv. Duha.

Imeli smo čas za spoznavni klepet, ker se je dogajal še en transport vozila na sedlo proti Bukovniku.

Potem smo zagrizli v brežino nad cesto. Gozd je očitno že dal vse letošnje gobe od sebe..- pa saj, mi  nismo prišli gobarit!

Sopihanje proti veliki votlini - Potočki zijalki nam je popestrilo prečenje široke, z gramozom utrjene ceste. Nekateri smo bili mnenja, da je to še iz dobe pračloveka - iz kamene dobe, saj je bilo uporabljenih veeeeliiiiiko kamenčkov; utrdili so jih pa najverjetneje z rolanjem izredno velikih skal (al pa smo eni kdaj preveč gledal Kremenčkove...).

Pa smo res prišli do domovanja naših pradavnih jamskih prebivalcev in hkrati iz večje gozdne meje. Tečajnica Martina, ki je iz tega foha, je povedala še par iskric o hrambi najdenih kosov iz te jame in da je votlenje nastalo zaradi vode, da ene jame same sebe zasujejo s podori stropa... No, Olševa je trdna in mi smo zlezli nanjo. Po parih klinih in ob nekaj metrski jekleni vrvi pa po tratasti stezi, obkroženi z ruševjem, smo stopili najprej na Z del Olševe - avstrijski vrh - Obl kamen. Da ne besedičim, kak razgled nas je spremljal ves čas! Kmalu nad Zijalko se nam je z zahoda režal 3glav!

Na J v prvem planu seveda Raduha s svojimi sledmi, kjer je hudič gare fural, pa čez cesto Križevnik - za katerega so ene teze, da se je nekoč (še pred Savinjo!) držal v skupnem pogorju z Raduho.... Čisto daleč na jug smo videli Menino in kot šivanko velik stolp na Kumu...Proti zahodu še Stol, narezljano Košuto. Na SZ je Veliki Obir  zakrival del zasneženega gorovja Velikega kleka in mi smo po parih grižljajih in gutljajih krenili po grebenu Olševe naprej proti koroški smeri na vzhod. Tam seveda velike skupine planincev, ki so se martinčkali in z nami vred opazovali Peco in povezavo med našim stojiščem - Kosove travnike  na sedlu med obema gorama. Spet kakšen požirek iz plastenk, čutar, camel bagov - majice na sušenje, par besed z velenjskimi znanci in dalje. Za utrjevanje stegenskih mišic (ali pa za zajebavanje!) je hoja gori doli - greben Olševe kot nalašč.

Klepetali smo kot stari znanci - ali pa še bolj, ker smo se spoznavali...Kar naenkrat smo ugotovili, da nas je ena od markacij zavedla stran od vzhodnega dela grebena in da en avtek čaka tam brez veze...Lahko pa, da se je Matjaž predomislil, ker je tura bila izredno lahka (uf, če se spomnim izpred dveh let Gerijev marš: Liboje,  Hom, Kamnik, Mrzlica, Gozdnik, Liboje!!).

Tako smo dobili konkretni, dolgi, zelo strm teren za obdelavo vse do doline - daleč vstran od levih in desnih avtov.

Pa nič zato! Med nami je bil tečajnik Grega, ki je poznal oskrbnika pri gostišču na sv. Duhu in prevozi so se aktivirali; mi pa ta čas uživali jesensko sonce ali orehovo senco. Po želji.

Potem brez laških rogov seveda ni šlo, izobčenci pa smo poskusili domač melisin sirup, ki ga nudijo prizadevni gostinci, ki so tokrat odigrali še prevozništvo. V dolino in na domove smo skoraj prišli še na nedeljske goveje župce.

Za ponedeljek smo dobili veliko sončne, planinske in prijateljske energije. Iz mene, kot prastare tečajnice tekst kar vre, čeprav sploh nisem bila zadolžena za poročilo. No, lušno in koristno je blo!