Tudi slepa kura (enkrat) zrno najde...

Avtor:	Ogledov: 2943
Čeprav se je vedelo in že nekaj časa napovedovalo, je slednje sporočilo: „Izpit zimske tehnike bo ta vikend na Okrešlju. V soboto ob 18. uri teoretični del izpita; teme: oprema in bivakiranje, vreme, GRS, nevarnosti v gorah ( ne pozabite na pisalo ). V nedeljo ob 8. uri praktični del izpita v okolici Okrešlja," udarilo kot strela z jasnega.

„Ježešmarijabuhpomagej ... pa neeee nooooo, pa ravno ta vikend ... pa kako že kar jutri izpiti ... dajte nam še teden dni časa, " sem „bentila" skozi ekran. Ko sta se temu glasno uprla še dva somišljenika in še nekaj „ta tihih" in ko sem že upala na najboljše, je „prihrumelo" z druge strani v stilu prav vam je, kaj pa ne hodite na sestanke in ne berete zapisnikov. Kaj drugega od neizprosnega Miša tako ali tako ni bilo pričakovati :-)) V nekaj sekundah so se načrti za vikend postavili na glavo in možgane je „kljuvala" le še ena sama misel, kako najhitreje in najbolj spretno, domala iz danes na jutri, iz zarjavelega spomina priklicati veščine, kot so izdelava „štanta", spust na dveh cepinih, privijanje „piskajoče" žolne, „salto mortale" s cepini in ja, se v nekaj manj kot uri, kolikor mi je bilo odmerjenega časa tisti petek, spretno prebiti skozi „špeh" teorije. Bolj ko sem „padla not", bolj sem začela dojemati in se po malem tolažiti z dejstvom, da pa je vendarle že čas, da se znebimo tega bremena. Toda, glasno priznati. Ne, to ni šlo z jezika ...

Kot pravi „profesionalci" in ker „vaja še vedno dela mojstra" si z Martino, Tomažem in Tilnom seveda nismo dovolili, da bi na izpit prišli neuki. Takoj je bilo zmenjeno, da se naslednjega jutra nabašemo v avto in oddrvimo proti Logarski dolini, ki še vedno močno diha pod težo snega. Nič hudega sluteč ubiramo pot navkreber, nakar je slišati pok in kot močno vodnati slap zagledamo veliko gmoto snega hrumeti naravnost po poti, kjer hodimo. Kot da se ne bi zavedali grozeče nevarnosti, smo obstali kot okamneli in sekunde so bile kot večnost, preden smo jo popihali, koder je bil zasilni izhod. Na robu poti zaskrbljeno pogledujemo navzdol in kličemo: „Tilen, pazi, plaz! Si ok?!" Trenutki tišine niso obetali, ko ga zagledamo in ugotovimo, da se je plazeča gmota vila tik pred njegovimi nogami. Odvrgli nahrbtnik in skok na skalo sta bila „garant", je ugotavljal, in kmalu zatem olajšano nazdravljal svojemu „drugemu rojstvu". Medtem ko je strah šele resnično prišel za nami, smo že sila predano vadili na varnem pobočju gozda nedaleč stran od pogorišča znanega zavetišča reševalcev.
Ura se je bližala šesti zvečer in v koči se je zdelo kot pred šolskimi izpiti ...

„Pazniki" so zavzeli strateške točke in „švinglerjem" še isti večer napovedali odhod v dolino. Strah pred kaznijo je resda vzgojen, toda le kako bi zgledalo napram predhodnikom, če bi tokrat šlo vse „po regelcih". Glasno samoizpraševanje pač terja odgovor bolje „napiflanega", za vsak slučaj pa so v žepu še listki in lističi ... Delo je bilo opravljeno in pivo je teklo, ko smo se nekateri še kar „zagrebeno" kopali po zapiskih in se še zadnji večer spoznavali z vozli.

Jutranja kičasta kulisa na Okrešlju je ponujala optimizem. Polni znanja smo prepričevali in navduševali, ter po malem koketirali z inštruktorji. Vse za uspeh. Da bi jih podkupovali s kozlom, nam ni padlo na pamet, čeprav komu to le ni bilo po volji. Če se komu med vami še vedno zdi, da obstajajo „trije dobri možje", pa naj ga kar takoj popravim in zapišem, da prvi ni kaj prida radodaren. Sv. Miklavž alias Nikolaj je zlasti ženskemu delu tečajnic in mlajših pripravnic dal jasno vedeti, da so z žolno v rokah kot zmedene kure ...

A me ga opominjamo, da še tako slepa kura naposled zrno najde, zato naj se le pripravi. V kokošnjaku že iščemo jajca ...
Ker je alpinizem resna star, je za piko na i vendarle treba dodati, da smo naposled z zimsko tehniko bolj ali manj vsi nadvse uspešno OPRAVILI.