Varasova (24.5. - 2.6.2013)

Avtor: Maja Železnik

Ogledov: 3996

Začelo se je en četrtek zvečer na ferajnu. Topel moški glas je preglasil živahen čvek pri točki razno...: »Grčija, Varasova, kompaktna skala, pa dolge smeri...abzajlaš pa kar na plažo...«.»To grem«, je dober glas vedno glasneje odmeval v moji notranjosti, »ne vem še kaj in kako, ampak to rabim!« Tile glasovi, ja, mogoče so res značilni za alpiniste in tiste, ki si to želijo postati. Glasno so robantili še v desetih drugih. Preden sem se sploh zavedla, so že imeli vse pripravljeno, načrt poti spisan, kombi sposojen ...

Pot se je začela, petek zvečer, prijeten sonček nam je še mahal v pozdrav z zadnjimi žarki. Pa ni bil edini, tudi Andrej Vodeb se ni mogel upreti temu, da nam nakloni zadnji nasmeh in v roke stisne popotnico, preden se odpeljemo.

Naši vozniki , fenomenalni borci, so se borili z bolj ali manj slabo cesto kar konkretno število ur, medtem ko smo jim sovozniki pripovedovali neumnosti. Kratki postanki so bili neizbežni, na enem izmed njih smo čisto izpraznili trgovino, ki nam je prišla na pot...

Sobota, pozno popoldne, ne morem verjeti. Zaprem oči, spet odprem. Pa to ni kamp, to je raj! Smaragdno zelena rečica, ki ima izvir nekaj metrov višje, si utira svojo smaragdno pot proti morju; skale, zlato obsijane z večernim soncem se dvigajo nad nami; mogočne palme se sklanjajo v prijetnem poletnem vetriču; košat figovec nekaj metrov nižje ob morju, pri katerem najde Meta nov izvir sladke vode; morje pa... turkizno modre barve z zanimivimi silhuetami še drugih nians barv nežno valovi in oddaja prijeten vonj po soli.

Tukaj bomo. Z veseljem postavimo šotore, najdemo stranišče; čisto nič več nam ne manjka. Vasica, na koncu katere smo si našli enotedenski dom, premore deset hiš, od tega pet gostilniških kompleksov. In eden od teh postane grški Index, le da našega Fetija zamenja brhka Vaša. Po dobro prespani noči se odpravimo prvič med skale. Čudovito, kompaktno, na trenutke ostro. Kot bi grški bogovi ob sedenju in opazovanju morja in sonca oblikovali iz kamnin majhne like in jih čudežno lepili na gladko površino...

In ti majhni liki so nam dali vetra prvi dan pri spustu po vrvi. Braneta so celo tako razjezili, da se je odločil, da ta dan ne spleza ničesar več. Sta se pa zato drugo jutro s Polono, medtem ko smo ostali raziskovali malce krajše smeri na desni strani, odpravila v levo 800 m dolgo smer, smer nad žajbljem. In prav zaradi te smeri naš Žajblček (Matjaž) žajblja do nadaljnega ne pije.

Tako smo preplezali steno pred našim nosom podolgem in počez. Resnično smo jo dodobra spoznali. Pretirano pa se tudi nismo utrujali, saj smo bili vendar na dopustu.

Da so naši fantje res borci so Grki kaj kmalu spoznali, ko pa so videli, kako kot za šalo prenašajo Zlato, ki je utrpela pik strupene žuželke in posledično zaradi tega ni mogla stopiti na nogo, so se raje umaknili. Smo pa še pravi čas iz njih izvlekli podatke, kako varni so ti njihovi svedrovci ob vsej tej soli in kako se spustiti po vrvi, da se ta čim manj zatika.

Naslednji večer se je rodil nov šport; ob orkanskem pihanju vetra z juga smo odkrili rocksurfing...mešanica surfanja, skale, karateja in kričanja.

Obvezna vodna oprema! Nam je pa ta veter, ki je sicer pripomogel k porodu nove olimpijske discipline pošteno polomil šotore. In ker do jutra še ni pojenjal, smo se odpravili malo raziskovat mesto Patra na otoku Peloponezu...

Vsako jutro je Matjaž vstal že pred zoro, skuhal kavico in preverjal promet.Tako morski kot kopenski. Bilo je res težko delo, ampak to je bilo najmanj, kar smo lahko storili za Grke, glede na to, da so našemu Dugiju izročili srce svoje Vaše, ki je zdaj postala Naša.

Vemo, da nas bo drugo leto kavica čakala že pred vstopom v kamp. In vsekakor bo gostilna premogla malo več pijače. Bo že Dugi poskrbel za nabavo.
Pot nazaj je potekala brez zapletov, spet so se naši borci hrabro borili vseh 21 ur. Smo se pa vmes ustavili še v Leskovcu, da okusimo še srbsko kuhinjo.

In kaj mi je še ostalo v spominu...seveda Metin ričet...prijetno vzdušje...ugriz gosenice...žajbelj...61 smeri...trimonologna komedija ob treh zjutraj...pa frendi, ki so najboljši...Darja...Mišo...Polona...Brane...Matjaž...Meta... Dugi... Zlata... Dani...mogoče res nimamo desetih centov, imamo pa toplino v srcu, ljubezen in nasmeh od ušesa do ušesa.