RAPORT
26. 12.
Ob 20.08 dobim od Danija SMS, ki se glasi, »Ali bi šel kdo jutri na Ojstrico? Start ob 6.45 uri«. Do grla sit biftka in pršuta sporočilo gladko ignoriram. A slaba vest mi ne da miru, sploh ker sem prejšnji dan zaradi prej omenjenega tatarca izpustil skupno turo na Peco, poleg tega se kilogrami kar kopičijo, kondicija kopni… »Klinc, pa grem!«, si rečem in nejevoljen odgovorim na SMS ter začnem kopičiti potrebno opremo in brskati po hladilniku iz česa bi si lahko naredil sendvič za naslednji dan.
27. 12.
6.00 me zbudi budilka, opravim vse kar sodi v jutranjo rutino. 6.48 sem pri Daniju, ki točen kot ura že daje avto iz garaže. Odhod. V Mozirju se dobimo še s preostalim članstvom današnje ture in krenemo proti planini Podvežak. Vožnja poteka brez posebnih pripetljajev, edino Dani je morda naletel na stacionarni radar. Bomo videli čez nekaj dni. Nekje proti 8.30 štartamo proti Korošici. Marjeta in Brane narekujeta tempo. Pot bp. V senčnih kotanjah ponekod presenetijo varljive ledene zaplate. Star pregovor pravi, da gre osel samo enkrat na led. Jaz sem šel nedvomno večkrat. Takšno je življenje. Nekje vmes se naša odprava razcepi, Polona in Maja se s Palo odpravita proti Mali Ojstrici in Velikemu vrhu, ostali pa po grebenski poti proti vrhu Ojstrice. Ciril se spretno izogne grizenju kolen s taščo in jo kljub začetni neodločenosti raje mahne z nami. Zagrizemo v strmino, sneg je vedno bolj ojužen, noge pa čedalje težje. Malo pod grebenom prideta na plan cepin in dereze. Malo gazimo, malo pikamo sneg, malo »dry toolamo«. Naša neuradna ocena smeri M0/M(-1). Aja, vreme je ves čas izvrstno, sonce kar malo pritiska. Baje je to temperaturna inverzija. Ker časovnici nisem več tako dosledno sledil, ugibam, da smo na vrh prilezli nekje med 11. in 12. uro. Sledi malica, počitek, izjemni razgledi v izjemnem vremenu, fotografiranje in zasluženo pivo. Pivo v ednini, saj smo se po spletu nesrečnih naključij bili prisiljeni soočiti s sila neugodnim razmerjem med številom piv in številom ljudi na vrhu. Da bodo stvari transparentne naj povem, da je to znašalo 1:5. Hvala Marjeta, da smo imeli vsaj to pivo! Vsaka šola nekaj stane in vsaj zase lahko trdim, da se bo v bodoče med vso ropotijo v nahrbtniku gotovo našla tudi kakšna pločevinka. Srečali smo še nekaj kolegov iz AO Grmada in drug drugemu asistirali pri izvedbi skupinske slike. Po odmoru se počasi začnemo odpravljati navzdol, tokrat proti koči na Korošici ali bolje rečeno njenim ostankom, kjer upam, da bo kmalu začelo rasti kaj novega, saj je trenutna podoba precej klavrna. Še malo hodimo. Pot bp. Še malo hodimo in ob 15.12 smo pri avtomobilih. Sledi še izčrpna analiza tura. 18.45, pobiram opremo iz Danijevega avta. 19.03, jem. Hvala vsem sodelujočim!
Aljaž Stepišnik, tečajnik AO Celje Matica
Fotografije: Brane, Polona, Marjeta |
