Pust nas je z zimo vred pregnal v Bosno.
V soboto se skupina 7 članov odpravi proti Bosni, že takoj po prečkanju meje se predamo kulinaričnim užitkom bosanske hrane. Namestimo se v koči Brezovača, kjer nas sprejmeta prijazna oskrbnika, ki sta odlično skrbela za nas. Dan smo seveda zaključili ob branju lahkega čtiva.
Za prvi dan ture smo odšli iz pred restavracije Visočica, Alenka je ta dan pustila pse na toplem v koči in se na vrhove povzpela kar s smučmi na hrbtu. Pot nas je vodila na Drstvo (1808) prečili na Malo brdo, opravili prvi enkraten spust, ter se povzpeli nazaj na Veliko brdo (1884) ter se spustili nazaj v Tušilo. Restavracija Visočica je poskrbela za odlično jedačo, tako, da do večerje ni bila dolga.
Za ponedeljkovo turo smo se odločili obiskati sosednjo dolino, kjer smo se povzpeli le do skale pod vrhom Subar (1820m) Tudi ta dan je bila smuka odlična, malo južna ampak odlična. Zvečer pa so se nam na taboru in ob branju večerne literature pridružili še Matej, Natalija in Nina.
Z Matejevo druščino smo se povzpeli iz vasi Lukovac na Bjelašnico (2062m), kjer je bilo zelo vetrovno, oblačno in megleno. Odsmučali smo po rahlo južnem snegu nazaj na izhodišče kjer nas je pričakal sonček. Po turi pa smo odhiteli na ogled Sarajeva in Baščaršije.
V sredo so Jernej, Urša in Alenka krenili domov. Brane, Polona in jaz, smo se še enkrat povzpeli na Bjelašnico, tokrat iz koče Bjele vode, na vrhu smo opravili mini krožno turo po vrhovih, ter se spustili po smučišču v Babin do. Matej si je za ta dan izbral Veliko Brdo, Malo Brdo, Subar in vzpon na Vita. V sredo zvečer se je druščina povečala za 5 članov, tempo branja pa z njimi.
V četrtek so opravili skupno turo na Vita po grapi Nada zadnja umire (150m, 50° (dobili smo sicer opis z višjo oceno, vendar se nam je zdela prenapihnjena)). Gregor in Polona sta se povzpela na Subar, jaz pa sem vzela dan počitka na smučišču s pridruženim članom Johnyem. Matej, Natalija in Nina so si za ta dan izbral kar dolgo, 21km turo na Džamijo.
V petek smo za zadnjo turo izbrali polovičko Matejeve četrtkove ture in se povzpeli na Crveni kuk, in odsmučali po lepo narejenem zgornjem delu, ima malo kložastem spodnjem delu. Sledilo je pakiranje in zadnje branje za bralno značko turno smučarskega tabora v Bosni.
Na poti domov smo se ustavili še v Jajcu, kjer so si ogledali slap, eni pa smo jo mahnili na grad. Pred hrvaško mejo pa še na hitro ena knjiga, ki so jo eni podaljšali kar v bralni večer.
Patricija Verdev
P. S. Televizija je snemala oddajo za otroke z naslovom Dan na kmetiji. Pripravila je kamere in kmet je zacel pripovedovati: "Ja, tkule je tu.Jest zjutraj ustanem, spijem en stamperle snopsa in grem u stalo." "Stop, stop!" zavpije reziser. "Gospod kmet, to je oddaja za otroke in tukaj ne morete opletati z alkoholom, zato raje recite kako drugace, na primer,da ste prebrali kaksno knjigo." Kamere so spet stekle in kmet je zacel: "No, tkule je tu na kmetiji. Jest zjutri ustanem pa eno takratko knjigo preberem, pol grem pa u stalo. Tam zrihtam zivino, ji vse popucam, pol pa vmes se eno al pa dve kratki knjigi preberem. Potem grem in se fajn najem in potem se eno bolj debelo, ampak vseeno nekoliko lazjo knjigo dol spustim, se pravi preberem, popoldne greva s Francom v gozd in tam vsak po dve knjigi, vcasih pa tudi po tri prebereva. Saj veste, kaku je to, tezko delo in clovek se mora malo sprostiti. No, potem pa pride vecer, ko se nama pridruzi se Sreco in gremo skupaj v knjiznico, kjer beremo in beremo, da se kar iskre delajo, in to toliko casa, dokler nas knjiznicarka ne vrze ven. Potem gremo domu ali pa kar k Srecu, ki ima tiskarno kar doma." Taku smo mi trije ob stirih zjutraj ze fajn, fajn nacitan.
|
