Letošnjih prvomajskih praznikov sem se resnično veselila, saj se je na planu aktivnosti napovedoval plezalni tabor. Po čistem uspehu vikenda v Vipavi, ki ga je odlično povzel Aljaž v prejšnjem poročilu, sem komaj čakala na naslednjo pustolovščino. Odlična družba, sonček, morje, prazniki, plezalke na nogah in skala pod prsti – kaj lepšega bi si človek sploh še lahko želel?
Dejstvo, da elektronskega sporočila s povezavo na tabelo s prijavami kar ni in ni bilo, me ni pretirano skrbelo, glede na to, da smo se že večkrat kaj zmenili zadnji trenutek, bolj zaskrbljujoč je bil pogled na vremensko napoved, ki je obetala tipičen prvomajski dež.
Na četrtkovem sestanku je padla odločitev, da bomo spremljali vreme, držali pesti, in se sproti odločili za čas in lokacijo, ki bo imela najboljšo vremensko napoved. In tega smo se lotili z matematično natančnostjo – Jure je sestavil tabelo, v katerih smo po dnevih obkljukali, kdaj ima kdo čas, Dani pa takšno z vremensko napovedjo in količino padavin za štiri izbrana plezalna področja na vseh straneh neba. Nekam bomo že šli!
Prvi plezalni dan nam je uspelo realizirati 1. maja. V malo manjši zasedbi smo se podali v Klemenčo peč, kjer smo splezali smer Mokre nogice. Za vse tiste, ki ne veste, katera smer je to: tista med Iskalcem sanj in Sivim volkom. No, resnici na ljubo je bil moker samo spodnji del, pa še to samo pas skale, kjer gre smer, do vrha stene pa nas je Sonce že konkretno grelo (in opeklo), skala pod plezalkami pa je odlično 'grabila'. Poleg lepih razgledov in plezanja sta mi v spominu ostala dva detajla, prvi, da se je pod mano zrušil del poličke, za katero sem bila 100 % prepričana, da je trdna, in drugi, moj prvi dolgi abzajl.
Drugi plezalni dan je sledil kar takoj, v malo večji zasedbi, od katere nas je bilo pol prepričanih, da gremo plezat za dva dni, zato smo Danijev prtljažnik do vrha naložili s šotori, spalnimi vrečami, gorilniki in drugimi pripomočki za preživljanje noči v naravi. Zapeljali smo se proti Mixnitzu in soteski Bärenshutzklamm, kjer so nam naši inštruktorji kar takoj pokazali, da z njimi ni heca, ko so nas z obloženimi nahrbtniki gnali v hrib proti steni, pokritizirali naše nahrbtnike, ki so še za na sprehod premajhni, in naše plezalne pasove, ki se ne nosijo na sredi riti, ampak na pasu. Dostop je bil najnapornejši del dneva, sledila je čudovita plezarija v kompaktnih ploščah z luknjami, ročkami in kanalčki v smereh Krabbelstube in Sanduhrenparadies. Sem zagotovo z veseljem še pridem, pa ne samo zato, ker mi je ostal en detajl, ki ga bo treba ponoviti še prosto. Na pivu – pardon, novelah – po zaključenem plezanju nam je oskrbnik povedal, da bo naslednji dan dež. Ker nam nikakor ni uspelo najti vremenske napovedi, ki bi njegovo trditev ovrgla, se je kompletna zasedba odpravila nazaj proti Sloveniji. Ne vem, kdo je bil bolj razočaran – vodja šole, ali tečajniki, ki smo dolgih smeri okusili ravno dovolj, da so nas čisto prevzele.
Čeprav, moji prsti na nogah se v petek niso pretirano pritoževali, da jih ne tlačim v plezalke, mišicam pa je dan počitka tudi čisto ustrezal. Ampak misli so se vračale k plezanju in k vprašanju, ali nam uspe spraviti pod streho še tretji plezalni dan. Glede na to, da smo zimsko opremo že bolj kot ne pospravili, smo se dejansko dobili pod streho v PCC-ju, kjer smo malo frikali in malo vadili reševanje soplezalca, ki pade med plezanjem v vodstvu. Ob naši zagretosti so šle uradne ure centra kar prehitro mimo.
Naš načrtovani plezalni tabor se je sicer preobrazil v plezalne dneve, ampak mislim, da smo iz danega vremena potegnili, kolikor se je pač dalo, in da nam bo letošnji 1. maj vseeno ostal v lepem spominu. Hvala Dani, Meta, Daisy, Polona in Brane, da ste nas vzeli s sabo plezat in še posebej hvala Daniju,ki ima vedno kup energije, volje in potrpežljivosti za letošnjo alpinistično šolo. In hvala Doroteja, Aljaž, Jernej in Blaž za dobro družbo!
Živel prvi maj!
Nika Mlinarič
fotografije Blaž Hribar |
