Ledeniški tečaj Castor/Pollux (11. - 14. 7.)
Začelo se je v četrtek 11.7., ko smo se še pred sončnim vzhodom zbrali na parkirišču pred Mercator centrom v Celju. Razdelili smo se v dve vozili, en avto, ki mu je poveljeval Peter, in en kombi (gasilski seveda), ki ga je upravljal Dani, ter krenili na pot. Pri Povšetovi domačiji sta se nam pridružila še Brane in Miha, tako da nas je bilo skupno že kar deset. Pot smo nadaljevali proti Champolucu in Saint Jacquesu, našemu izhodišču za turo. Na dolgi poti smo vadili tako izmenično kot tudi skupinsko spanje (seveda brez obeh voznikov). Po dveh postankih v boksih in približno 8-ih urah vožnje smo prispeli v Saint Jacques, majhno vasico obdano s prelepimi gorami. Tu smo poklicali taksi v obliki dveh terenskih vozil, ki sta nas peljali še nekoliko višje in nam prihranili okoli tri ure lovljenja sape. Kljub taksiju so nas še vedno čakale cca tri ure hoje do koče Refugio Guide d'Ayas, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Pot je bila enostavna, le malo pred kočo je bilo potrebno prečkati manjše snežišče, ki se je končalo v jezeru čudovite turkizne barve. Na koči smo večerjali in si pripravili opremo za naslednji dan. Budilke smo nastavili na sedmo uro, saj smo za naslednji dan planirali le tečaj reševanja iz ledeniških razpok nekje blizu koče.
V petek okoli osme ure zjutraj smo že stali na snegu za kočo navezani v tri ledeniške naveze in namenjeni proti sedlu med Castorjem in Polluxom. Prva naveza so bili Brane, Aljaž in Luigi, druga Mato, Peter, Miha in Patricija ter tretja Dani, Nika in jaz. Malo pred sedlom Passo di Verra smo se ustavili na kratki pavzi. Čudovit razgled na zasnežene vrhove, viseče ledenike, modro nebo in sončen dan so nas navdali s toliko energije, da smo se odločili, da nadaljujemo pot na Castor (4228 m) in tečaj opravimo naslednji dan. S konstantnim tempom smo vijugali po pobočju Castorja, dokler nismo prispeli skoraj do vrha, kjer je bilo potrebno nekaj metrov malo poplezati. Še nekaj metrov po zelo razglednem grebenu in že smo stali na mojem prvem štiritisočaku. Nekaj časa smo užvali na razgledu in pritiskali na sprožilce fotoaparatov, nato pa je sledil sestop nazaj proti sedlu. Na sedlu smo se odločili, da skočimo še na sosednjega, nekoliko nižjega Polluxa (4092 m). Tu nas je zapustil ženski del ekipe, ki se je vrnil na kočo, moški del pa se je kot čreda mladih kozorogov pognal po pobočju Polluxa. Vzpon je skoraj v celoti skalnat, na nekaterih mestih celo zavarovan z debelimi verigami, le na vrhu te pričaka kratek zasnežen greben, ki zahteva ponovno namestitev derez in cepin v roke. Na vrhu zopet nekaj slikanja potem pa hitro nazaj proti koči, saj je bil že skoraj čas za večerjo. Po večerji smo preverili kakovost visokogorskega rdečega vina, nato pa prijetno utrujeni legli nekje na svoj košček skupnih ležišč.
Ker nam je za soboto ostal le tečaj reševanja iz ledeniških razpok, smo si zopet privoščili dolgo spanje do sedme ure, ko je zunanjost koče že božalo jutranje sonce. Brane, Patricija in Peter so se odločili, da še nimajo dovolj štiritisočakov, zato so se odpravili še na vrh Roccia Nera (4075 m), ki leži blizu Polluxa. Ostali pa smo se navezali v dve navezi in odšli na lov za ledeniškimi razpokami. Po nekaj takšnih brez vidnega dna in nekaj takšnih "preveč prijaznih", smo le našli primerno za izvedbo manevrov. Naredili smo tri načine reševenja, da je ponesrečenec odziven in ga samo s škripcem rešiš iz razpoke, da je neodziven in se spustiš k njemu, ga navežeš in nato s škripcem potegneš ven ter način "na horuk" ki se uporablja ko je v bližini dovolj ljudi in ponesrečenca kar potegnejo iz razpoke. Nekje okoli kosila, ko smo končali tečaj in so se vrnili tudi trije pohodniki, smo počasi krenili v dolino. Pot navzdol je bila kar dolga, vendar je zelo položna in razgled ves čas čudovit, tako da je bila skoraj prehitro za nami. Za ta dan nam je na seznamu ostalo samo še pustolovsko iskanje kampa kjer bi šotorili. Po nekaj neuspelih poskusih smo našli prav lep kamp do katerega je vodila čudovita razgledna cesta med majhnimi vasicami. Hitro smo postavili šotore in se odpravili nazaj v Champoluc, kjer je ravno potekal festival dobre pijače, in hrane seveda. Tako smo se vsaj malo potolažili saj smo v domačih krajih te dni zamujali festival cvetja v Laškem. Ko smo potrdili, da je Champoluc dobro založen s kvalitetno hrano in pijačo, smo se vrnili v kamp in se zavili v spalke.
Da si nebi pokvarili jutranje rutine ki je zelo pomembna, smo v nedeljo zopet vstali ob sedmih. Še z roso prekrite šotore smo stlačili v vreče in se udobno namestili v avtomobilske sedeže. Sledila je še ena dolga vožnja do doma, ki se je zaključila z analizo tečaja na vsem domačem mestu pri ...
Blaž Hribar
Fotografije:
Blaž Hribar, Patricija Verdev, Peter Uršič, Miha Bračko, Matej Knez |
