V petek, 19. 7., smo se proti večeru odpravili v Logarsko dolino, da bi počastili celjske alpiniste, ki jih ni več med nami. V Mozirju smo naleteli na manjši zastoj, saj so tovornjaki zaradi manjše nesreče popolnoma zapolnili tamkajšnja ozka krožna krožišča. V dolino smo prišli, ko so se zadnji sončni žarki trudili splezati preko ostrih skalnatih vrhov, ki so nas obdajali. Ura je bila že skoraj devet, ampak kibla nas je k sreči počakala. Naložili smo jo z nahrbtniki in ostalo plezalno opremo ter, seveda, več gajbami hmeljskega napoja. Nato smo se z lahkimi hrbti odpravili v čedalje temačnejši gozd, ki tako spretno pokriva goloto Okrešlja. Na vrhu nas je pričakalo dobrodošlo vzdušje Frischaufovega doma, ki pa ga tisti konec tedna nismo izkoristili v celoti, saj smo se nastanili v koči Gorske reševalne službe.
Jutro nas je hitro vrglo iz udobnih ležišč. Zjutraj so prišli še nekateri drugi člani našega odseka in kmalu smo spoznali, da se nas je zbralo okrog petnajst. Hitro smo pohlastali zajtrk in se odpravili v visoke stene, ki so se dvigale okrog nas.
Pot do sten je trajala slabo uro, a se zaradi razmeroma hladnih jutranjih temperatur in rahle gorske sapice nismo preveč utrudili. Blaž in Matic ter midva z Daisy smo se vzpeli proti Direktni smeri v Štajerski Rinki. Na poti smo srečali tudi Sašota, ki je Aljo in Niko peljal v Steber Štajerske Rinke.
Do same skale smo morali prečiti manjšo gmoto snega, še zadnji ostanek prejšnje zime. To smo seveda naredili, kot se šika – s kladivom v rokah namesto cepina! Blaž in Matic sta plezala pred nama in sta se odločila za daljšo različico Direktne smeri, ki poteka čez glavo Štajerske Rinke. Čeprav smo začeli eden za drugim, se pozneje v skali nismo več srečali.
V popoldanskih urah, ko smo sestopili po Turskem žlebu in se vrnili v kočo, je sledila lepa pogostitev, za katero je s svojimi dolgoletnimi žar izkušnjami poskrbel Bogdan "Wurst" Baloh. Ob jedači smo nazdravili celjskim alpinistom in v užitku gorskega sveta pričakali nov večer.
Naslednje jutro je potekalo počasi. V steno so se podali samo Dani, Aljaž in Rok, čeprav se je popoldne, natančneje ob 14. uri, obetal dež. Drugi smo se družili ob jutranji kavi in zajtrku. Nekateri so se okrog poldneva podali proti domu, Sašo, Alja in jaz pa smo stopili do bližnjega plezališča, kjer sva se z Aljo uspešno poskusila v tamkajšnjih s soncem razgretih športnih smereh.
Ko se je plezalni trio vrnil iz stene, smo počasi pospravili kočo, pobrali smeti in se odpravili proti kibli. Ker je prišla ploha, smo s kiblo počakali še nekaj minut, jo nato naložili in hitro sestopili z Okrešlja, saj nas je preganjala nova pošiljka dežja, ki pa nas je proti koncu sestopa tudi ujela. Vendar nič zato, saj nas je pri Privošniku čakala analiza preteklega vikenda.
Jernej Gal
fotografije Polona Povše |
