V soboto zjutraj
stopamo po dolini Vrat proti severni steni Triglava. Danilo se je že, megle ki
je v tem času tu velikokrat prisotna, ni bilo, tako da se je Stena že od daleč videla
in smo sproti med koraki pogledovali proti njej in iskali vstop v našo smer.
Cilj smo prejšnji večer spremenili, saj je Dani Skalaško že dvakrat preplezal,
Mihelič pa je o "Prusiku" zapisal da je to vseeno smer katere se ne
sme izpustiti – pa dobro no, potem je pa tudi mi ne bomo... To pa je tudi edini
zapis, katerega sem uspel prebrati za smer, druge literature (beri: poročil
drugih na internetu) nisem iskal. Narobe? Morda. Odvisno koga vprašaš. Verjetno če bi jih, bi bil
prikrajšan za kar nekaj (novih) izkušenj, ki sem jih pridobil v dveh dneh.
Smer nam je hitro
začela sporočati, da se z njo ne bomo mogli ravno spoprijateljiti, temveč da bo
potrebnega veliko truda, da jo bomo premagali. Prvi raztežaji so vsi brez izjeme
krušljivi in v bistvu do druge tretjine smeri ni bilo nikjer nekega plezalnega
užitka. Sledila sta dva raztežaja po položnih platah pod strehami, nato
prečnica v levo in vzpon čez bariero, nato pa znova zgolj krušljivost vse do
zadnje tretjine smeri, že nad Amfiteatrom. Napredovali smo zelo počasi. Prvič, orientacija
je res težavna – skice in opisi za
spodnji del se nam niso zdeli povsod uporabni oz. pravilni, tako da je iskanje
poteka smeri zahtevalo svoj čas. Drugič, opremljenost. V smeri smo našli zgolj
en narejen štant, pa še ta je bil dejansko na izstopu iz smeri. Preostalo pa
zelo skromno, razen v nekaj težjih raztežajih – tam jih je več. Torej če si po
polovici vrvi naletel na klin, običajno nisi okleval in zabil zraven še enega
ter naredil varovališče. A velikokrat to ni bilo tako in je kladivo tisti dan
veliko pelo. Tretjič, krušljivost velikega dela smeri te prisili v skrajno
previdnost, še posebej če sta notri dve navezi. Plezanje 'kot po jajcih', pa
tudi to velikokrat ni dovolj, saj vrv tudi doda svoje in projektili so
hočeš-nočeš, leteli na vse strani. Nihče ni ušel svoji "porciji". :) V
srednjem delu smo se "izognili" originalu in jo po koncu globoke
grape ubrali desno v varianto po zelo krušljivi in naloženi polici (v bistvu
kamnolomu) proti Amfiteatru, saj je original, ki zavije levo in navzgor zgledal
skrajno ne-plezljiv in še slabši od te police – ta je bila, vsemu šodru
navkljub, vsaj položna in zadosti široka. Sam sem se potem spraševal kako je
možno da ta varianta ni original, saj v bistvu izgleda kot logičen in naravni
prehod oz. nadaljevanje. Ko smo le prišli nazaj do stika z originalom in kjer
naj bi se začel lepši del smeri, sem si mislil – ah, zdaj bo pa steklo. Pa
vseeno ni bilo čisto tako. Sonce je že začelo osvetljevati vrhove z
zlato-rumeno barvo, mrak se je spuščal in raztežaj, ki ga zaključiš s prehodom
skozi ozko okence, sem že splezal z lučko na glavi – nekaj kar nisem še nikdar
počel, tudi ne v plezališču. Nadaljevanje se ni zdelo najbolj privlačno, zato
smo se odločili za bivakiranje, slabe tri metre višje od tega okenca. Velika
polica, varovana iz vzhodne strani s približno dva metra visoko bariero nam je
nudila odlično mesto za naše prvo bivakiranje v steni. Slabe volje ni bilo –
ravno nasprotno. Nekaj okrepčanja, pogovora, smeha in že smo iz nahbrtnikov
vzeli vse kar smo imeli s seboj in se oblekli, nato pa se "po
navezah" stisnili pod dve astro foliji in počakali jutro. Vreme je dobro
"sodelovalo" – mirna, suha noč, brez veliko vetra, dokaj topla do
nekje 4-5 ure zjutraj, nato pa je malce pritisnil mraz. Noč je spremljala polna
luna, ki je močno osvetljevala Steno in tudi preostale vrhove nad Vrati, pa
tudi vztrajala je še pozno v naslednji dan. Spanca ni bilo veliko, kljub vsemu
pa se mi zdi, da je vsak izmed nas za 3 do 4 urice zajadral v sanje, visoko nad
zamegljeno dolino. Jutro je bilo tu – malce jutranje telovadbe da smo si
pretegnili ude, ki so večino noči preživeli tako ali drugače pokrčeni, nekaj
bentenja nad soncem, ki nas tako visoko v steni ni želelo pobožati in nam
pomagati pri ogrevanju, nekaj popite tekočine in gremo ... znova v iskanje
prehoda do roba smeri. Če je bilo ponoči tudi z dobro svetliko tega težko
najti, pa zjutraj s tem nismo imeli večjih težav – po dobri uri plezanja smo
bili pri pod zadnjim raztežajem, ki je postregel z zanimivim detajlom.
No, pa smo le na
vrhu ... močno visokogorsko sonce je sijalo v štiri nasmejane, srečne obraze, napolnjene
z zadovoljstvom, četudi plezalne romantike skorajda v celotni smeri sami nismo
doživeli (svetla izjema sta bila dva težja raztežaja). Alpske romantike pač ni
manjkalo, pogled iz Stene ... kamorkoli, je impresiven, imeniten, še posebej na
tako lep dan, večer, noč, jutro... Opraviti moramo le še sestop čez Plemenice, za
katerega smo že vedeli, da se bo vlekel kot kača, nato pa v Aljažev dom na
zasluženo okrepčilo v obliki hladnega piva in zdravice preteklemu vikendu, ki
nas je vse napolnil z veliko novimi izkušnjami.
|
