Še pred prvo jutranjo svetlobo smo se v soboto, 22. 2. 2020, zbrali v Celju pred dvorano Zlatorog. Ekipo je sestavljalo 12 tečajnikov in alpinistični inštruktor Rok Dečman. Iz Celja smo se »pogrupirani« po avtih odpeljali proti Avstriji. Naš cilj je bila planinska koča Sadnighaus, ki se nahaja na nadmorski višini 1880 metrov v Visokih Turah. Te spadajo v gorsko skupino Goldberg.
Po tem, ko smo vozila stlačili v preostale kotičke parkirišča, smo strnili naše vrste in se v močnem soncu odpravili proti Moharju (2605m). Sonce in strmina sta nas pogrela, tako da je iz nas kmalu teklo v potokih. Mnogi med nami smo se prvič srečali s krpljami, ki so nam pomagale pri vzponu brez ugrezanja. Proti vrhu smo zaradi trše podlage te zamenjali za dereze in cepin. Na najvišji točki dneva nas je razveselil fantastičen razgled na okoliške hribe, med katerimi je seveda izstopal Veliki Klek oziroma po nemško Großglockner. Na precej prostornem vrhu smo vsaj kakšno uro porabili za počitek, malico, pijačo in užitek v soncu. Sledil je spust.
Po dobre pol ure hoje smo našli primerno točko za izdelavo snežnih bivakov z veliko napihanega snega. Hitro smo se lotili dela. Presenetil nas je poledenel in trd sneg. To je bil tudi razlog, da smo bivake kopali bistveno dlje, kot smo pričakovali. Kljub temu, da bivaki niso bili ravno idealnih oblik, so nam nudili dovolj zavetja pred ostrim vetrom med nočjo. Ta je bila za ene bolj, za druge manj udobna, vendar smo bili na spanje v snegu kar dobro pripravljeni, tako da večjih težav ni imel nihče. Zjutraj smo se okrepčali in pospravili opremo.
Medtem so nam oblaki in močan veter že nekoliko načeli voljo do nedeljskega vzpona. Nekaj članov ekipe se je odpravilo proti koči, drugi pa smo šli samo pogledati do bližnjega sedla. Ker smo ravno že bili na sedlu, smo seveda pot nadaljevali do Hilmersberga (2673m). Našo pot je vseskozi spremljal močan veter. Na vrhu ni bilo časa za uživanje. Spili smo čaj in se hitro odpravili v dolino. Spust je bil kljub ugrezajočem snegu hiter. Pri spustu so nas precej ovirale cokle, ki so se zelo rade nabirale na derezah.
Po kakšnih dveh urah spusta smo končno odložili nahrbtnike pri avtu, zamenjali mokra oblačila in se odpravili v kočo na osvežilno pijačo. Tam smo polni navdušenja razglabljali o svoji prvi, pod snegom prespani noči. Po konstruktivni debati smo se poslovili in se odpravili vsak po svoji poti. Vikend je bil zelo pester in zanimiv, predvsem pa smo v dobri družbi še bolj stkali naše prijateljske vezi.
Marko Es
fotografije: Udeleženci bivakiranja | 
