Klasikarjenje, klasikariti: plezanje superklasik v Slovenskih stenah z Mavrijem, običajno se začne pred turo z jamranjem, izgovori da je bolan, nadaljuje se s kompleksno matematiko in preštevanjem cugov, ki gre v franže, ko pride on na cug in namesto enega potegne dva skupaj, vse vmes poslušaš prijetno petje, na vrhu pa zaslišiš vrisk sreče, veselja in komaratski stisk rok. Ko po dnevu počitka prideš na dan z novo idejo ima Mavri spet korono. J

Začelo se je v poznem juliju, ko sva z Markom delala načrte za vikend. “Nekam v Steno”. Toda, kam, v kateri del, v katero smer? Sam sem si želel nekaj manj plezanega, manj obljudenega. Jugov steber. Po pričakovanjih, ni bilo blizu nikogar, ta del Stene sva tisti dan imela le zase. Pa je smer dejansko zelo lepa in kar malo po krivici zapostavljena – morda predvsem zaradi skopih opisov oz. skic – oboje se lahko najde na strani AO Jesenic. Smer je sicer zelo logična, opremeljena pa tudi dosti bolj kakor sva sprva pričakovala, a kladivo vseeno dostikrat zapoje. Po zaključku glavnih težav, sva nadaljevala še vedno navezana do Zlatorogovih polic, nato pa se razvezala in nadaljevala proti levi do roba stene, nato pa po Bambergovi poti nazaj v dolino Vrat.

Za naslednji vikend je bil na seznamu Špik. A ne le Špik, načrt je zaobjemal tudi Škrlatico in Triglav – torej, slediti Pavli od sobote do ponedeljka. Proti Martuljku sva odrinila v soboto – da bi šla tja že v petek mi je preprečila obilica dela – in tudi tu nisva bila preveč hitra, zgolj ob 7h sva bila tam. A sva to, kljub težkim nahrbtnikom z vodo, hrano in spalko za dva dni, s hitrim tempom nadoknadila in po malo več kot dveh urah stala na vrhu Zelene glave. Nadaljevala sva do raztežaja pod Dibonovo polico, kjer sva se navezala in do Skalaškega stebra ni bilo težav. Od tam pa, kakor da bi pritisnila na ročno zavoro – napredovala sva počasi, tako zavoljo slabe skale, slabe opremljenosti (tako po številčnosti, kot tudi kakovosti klinov), težka nahbrtnika sta pa tudi prispevala svoje. V prvem raztežaju stebra sva pustila nov klin, sledil je štant v pravcatem zelenem žlebu, mokrim in poraščenim z mahom, ta pa se višje gor resda spremeni v prijetno lopo. Tudi nadaljevanje je bilo še vedno dokaj zoprno, kvaliteta skale se je popravila v zadnjih dveh, treh raztežajih, tako da naju smer ni ravno navdušila. Ko sva ob 19 uri zvečer priplezala na vrh, oba kar utrujena, sva sklenila, da namesto iskanja prehoda čez vso zoprnijo do Velike Dnine odpeketava nazaj v dolino proti Mihovem domu, ker pa je bil ta zaseden, sva se odločila da greva nazaj domov, se spočijeva in v ponedeljek poiščeva nekaj krajšega in lepšega, saj tisti dan vremenska napoved ni bila najbolj obetavna. Smer sva našla v Štajerski Rinki – Direktno.

Kljub temu, da si v Steni Skalaške nisva ogledala, naju to ni zmotilo za naslednji cilj: Čopov steber. Tokrat sva začela prej: ob pol petih zjutraj sva prestopila prag Aljaževega doma v Vratih, se ob 6:15 navezala na prvi štirici Skalaške in dosegla Gorenjski turnc ob 9:30. Sledila je kratka pavza, spremljanje tihe Stene in kozoroga, ki se je na Turnc namestil in naju opazoval pri nadaljnjem vzpenjanju na Čopov steber. Sva ga poimenovala kar – Joža. Prvi del stebra je lažji, morda malce manj opremljen, a tudi težav ni veliko. Od prve velike rdeče votline pa je stvar drugačna. Tu sva sledila štantom, ki so vrisani na Miheličevi skici - krajši raztežaji (20-25m), a vsi naporni, dobro opremljeni, tudi obstoječi klini so zgledali dobro. Kvaliteta skale je bila boljša od pričakovane, vseeno pa ni bila vrhunska. Čopova prečka pa ... najdi si način kako prideš čez tistih 8,9 metrov - sam sem najprej šel po vseh štirih, a tako ni šlo do konca - prečka se zoža in z vrha jo zapira gladek previs brez oprimkov in ne preostane drugega, kot da se spustiš in greš z rokami tam kjer si se prej želel plaziti. Sledil je še po oceni lažji, a vseeno nama je bil zelo zoprn izstopni raztežaj, nato pa sva že bila na zelenem pobočju, kjer sva se razvezala, nadaljevala proti vrhu in nekaj čez 16to uro stala na robu stene. Vreme je dobro služilo - skozi sva plezala v senci v prijetnih temperaturah in tudi na sestopu je megla zakrila sonce, tako da nama ni bilo prevroče.

Ta vikend pa nama je kladivo pelo še v Travniku. Izbrala sva si Aschenbrennerjevo smer, seveda originalno varianto. No, kladivo tudi ni pelo tako zelo, saj je smer zelo dobro opremeljena, izvzemši prvo tretjino smeri, kjer pa so urejeni štanti, le vmesnega varovanja ni veliko, če pa že je, so klini vprašljive kakovosti – tudi v tistem dolgem kaminu v petem, šestem raztežaju – sva našla zgolj dva. Stvar se obrne pod Vilicami – tam stena zares švigne pokonci. Vseeno sva napredovala v lepem tempu, skozi pa je prisotna visoka naklonina, kar te prisili v ... plezanje. J Tudi lepih detajlov ne zmanjka (več zelo lepih poči, plat, ...), še najbolj zoprn del je previs nad Bunkrom - a bolj zaradi dejstva ko gledaš tisti "več-generacijski rogelj oz. lusko" na katerega stopiš s cmokom v grlu, prijeti si ga pa vseeno nisem upal. A tudi to je šlo mimo, sledila je še krajša prečka in nekaj pokončne zajede, pa sva bila preko večjih težav. Sledi lepo, lažje plezanje po čvrsti in široki rampi, ko pa se ta razširi, pelje proti desni žlebast kamin. Nato sva se razvezala, saj je sledila široka greda proti levi in razu, kjer pa sva štrik za en raztežaj vseeno znova vzela ven iz nahrbtnika. Po slabih devetih urah plezarije sva stala na robu stene in jo ob prijetnem popoldanskem soncu mahnila čez greben in Mojstrovke nazaj proti Vršiču.

Poletja je konec, (super)klasike pa se najdejo tudi v nižjih stenah. J

P.S: na naslednji povezavi si lahko preberete zelo zanimiv opis prve ponovitve Aschenbrennerjeve smeri. Ponavljalca sta bila Rado Kočevar in Janez Frelih.