Smo “bli” v Paklenici, smo plezali, se smejali, pa smo šli tja in tja in tja, splezali tisto in tisto in tisto, “joj kak je blo fajn” ... Paklenica gor, Paklenica dol ... to sem poslušala velik del mladosti, vendar sem občasno zavila z očmi ob vseh teh zgodbah, saj so mi bile precej abstraktne. Nikoli nisem razumela zakaj takšno navdušenje. No, do letos.
Na podlagi pripovedovanj in priporočil sem si prvič kot tečajnica, sama skušala pripraviti “kufer”. Razmišljajoč tudi kot večletna zdomka - kako težko pa je lahko? Saj gremo samo na morje! Vzameš s sabo vse kar ponavadi, plus plezalno opremo. Z mano je šlo preveč oblekic in premalo dolgih hlač in rokavov - pa ne zato, ker bi bilo mrzlo, ampak zaradi zelo gostoljubnih komarjev. Vsaka šola nekaj stane.
V Paklenico smo se odpravili nekako v dveh “rundah”, od petka do srede in od srede do nedelje, le najbolj zagreti in z največ dopusta, so si lahko privoščili cel teden uživancije. Blagor njim!
Dnevi so potekali podobno. Precej mi je ličilo in me spominjalo na lansko poletje, ko sem se odpravila na Camino De Santiago.
Tam so dnevi potekli takole: bujenje, zajtrk, nameščanje obližev, hoja, smeh, solze, hoja, pivo, hoja, iskanje prenočišča, hvala bogu za prenočišče, za postejo oz. tla/ (streho nad glavo), vrsta za tuš, tuš (z mrzlo vodo), hrana, trgovina, načrtovanje rute, spoznavanje ljudi/deljenje zgodb/izkušenj, spanje. In jovo na novo.
V Paklenici pa je bilo podobno: bujenje, zajtrk, priprava opreme, vožnja v park, plezanje, smeh, plezanje, strah, plezanje, olajšanje, osvežitev - pivo in kopanje v tolmunčkih, vožnja v kamp, Dinko - bondanje in osvežitev 🍺, nekateri so jedli v skupni kuhinji, nekateri zase, trgovina, plaža, vrsta za tuš, tuš (z mrzlo vodo), večerni sestanek - priprava ture, iskanje naveze, osvežitev, včasih tudi petje, spanje. In jovo na novo.
Ob vsem tem so se spletla nova prijateljstva, pridobili smo nove plezalne izkušnje, sama tudi izkušnje pri pakiranju. Kljub bolečim prstom, žuljem, pa potolčenim in popikanim nogam je bila tudi ta izkušnja (kot tista s Caminom) fenomenalna in nepozabna, polna zadovoljstva, za katero sem neizmerno hvaležna.
Predvsem pa mi je jasno KAJ pomeni Paklenica. Za tisto zavijanje z očmi pa sem dolžna opravičilo.
Komaj čakam spet naslednje leto!
Iris
Fotografije: Blaž Hribar, Matej Artnak, Sašo Sotlar, David Zakonjšek, Polona Povše, Iris Polutnik, Gašper Pantner, Valerija Podlesnik, Jan Pleteršek, Luigi Ninovski, Ana Mlačnik, Luka Krajnc |
