V teh zapisih vam bom kronološko in na kratko predstavil, kako je potekala moja alpinistična sezona 2020. Nekih velikih ciljev nisem imel, le nadgraditi prejšnjo sezono, kar pomeni suvereno plezanje V stopnje, v zimi pa sploh preplezati kakšno zimsko smer in vmes postati alpinist. S Sašotom imava nagledana poleti Čopa in Aschenbrenerja. Ostalo bomo pa videli, kaj bo, želja so šestke.
Zima
Sezono sem začel s kondicijskimi turam na Vrtačo (SV greben), Rinke (Žmavcarji), Dovški križ in Kukovo špico. Kondicije nekaj je, sedaj je potrebno še preveriti, kako gre v malo bolj resnem svetu. Za začetek sva se z Danijem podala v Celjsko smer v Mali Rinki.
Celjska smer (IV/3, M, 350 m; Rinka; 19.1.; izmenično; Žagar)
V oblačnem vremenu smo se s Sašotom, Danijem in Patricijo podali pod Malo Rinko. Nekaj novega snega, nič kaj prijazno ni bilo. Z Danijem sva zagazila proti vstopu v smer, medtem ko sta Patricija in Sašo obrnila. V želji, da bi prehitela par, ki je pred nama, si nadeneva dereze, vzameva cepine in se zakadiva pod smer. Pred prvim pravim štantom prehitiva par, ki se navezuje. Midva lepo mimo. Na štantu pa ugotoviva, da nimava na sebi pasov. Zabavno, v prekleti strmini si namestiti pas čez dereze, ko sploh nisi privezan. Zraven ti pa sili na tvojo poličko sosednja naveza, ker pač punco zebe. Dobra šola, katera me je kasneje stala nohta, ki je bil žrtev kopanja poličke v led (Ko gredo dereze na noge, gre pas tudi gor).
Prvi raztežaj je pripadal meni. Ugotovim, da sem pozabil doma pase za cepine. Šment. V začetku se smer postavi pokonci in izbral sem si linijo ob steni. Tako sem med vpenjanjem zahakljal cepin za rob leda, ko sem ga hotel zopet prijeti, pa porušim led in cepin pade med steno in led. Zabavno. Vmes, ko me navija v meča, razbijam led, da nekako le dosežem cepin. Do konca smeri ga nisem več tako lahkomiselno odložil (Pozimi nikoli ne pozabi na pase za cepine).
Naprej ni bilo problemov, le na zadnjem štantu sem preždel skupaj točno eno uro, kjer me je vsaj to rešilo, da sem imel na sebi vetrne hlače. Saj je kar lepo pihalo. Sestopiva čez Turski žleb in izveva, da sta Sašo in Patricija že doma.
Debelakova smer (III+/4; 85°/40°-60°; Ojstrica; 26.1.; izmenično; Sotlar)
V Debelakovo v Ojstrici sem se podal skupaj s Sašotom. V Logarsko sem prišel sam zjutraj, medtem ko je Sašo prespal tam. Štart od Doma planincev. Predvsem sva si želela videti, kako delujeva pozimi. Oba sva tako rekoč neizkušena in želiva si tudi zimskih smeri. Do amfiteatra sva hitro. Kako poteka smer, sva vedela po opisih, same skice pa nisva imela. Naveževa se v neki lopi, kjer tudi zabijeva svoj štant. Najprej prečka v desno, malo po skalah in ne najboljšem snegu (lažja varianta gre od lope levo in potem desno nad lopo). Potem pa po grapi gor. Sledila je pokončna zajeda, v kater je bil super led. Na koncu pa po neki gredi do planinske poti, katero sva bolj slutila. Super smer. Sestop pa ne tako super, saj je bil vršni del zelo leden. Sestopila sva po južni strani proti Škarjam in po vzhodni do izhodišča.
Šola iz prejšnje smeri je zadostovala, s pasom in paski ni bilo težav.
Modec-Režek (III/3; 220m; Turska gora; 2.2.; izmenično; Sotlar)
Teden je okoli in prihaja nov vikend. Kaj greva, vpraša Sašo. Vedela sva, da so bili v Modec-Režek v Turski gori. Greva to pogledat. Skrbi naju le to, ker je napovedana odjuga. Ko hodiva proti Turskemu žlebu, sonce že dobro mehča snežno podlago. To sva občutila kaj kmalu, ko sva zapustila gaz in se prehitro podala proti vstopu v smer, ugrezalo se nama je do pasa. Kasneje opaziva, da pod steno Turske gore poteka dostopna gaz. Je bilo pa vsaj dobro za kondicijo. Višje prideva v senco Turske gore, vendar je sneg še vedno mehak in tudi na gazi se predira. Ko prideva do vstopne grape, je že hladneje in tudi sneg je trši, ni pa ledu. Nad sabo zagledava prusik. Greva do tja, skleneva, se bova tam navezala. Zagotovo so vsi tam začeli. Sam grem naprej in ko pridem do prusika, vidim, da je le rahitičen abalak v tudi bolj skromnem ledu. Sašo je pri meni in narediva za silo varovališče. Prvi raztežaj doleti mene. Samo varovanje je bilo bolj slabo, je bil pa vsaj štant buletproof. Naprej se je začel led in razmere so bile super, le izstopni raztežaj je Sašo malo improviziral štant, v snegu in skali, ker drugega ni bilo.
Skočiva še na vrh, vmes prehitiva skupinico Hrvatov, ki imajo malo tresoče noge po zaledenelem vršnem delu. Se poslikamo, si čestitava in čez Turski žleb dol.
Poskus v Travniški grapi (IV+/4, M; 300m; Travnik 8.2.; izmenično; Sotlar)
Sedaj sva s Sašotom kar že med tednom na liniji. Razmišljava, kaj bo naslednje. Neki težjega! Hm … Za novo leto so SMAR-ovke splezale Travniško grapo, res da so izstopile v temi, so se pa morda razmere od takrat izboljšale. Tožile so nad slabim snegom in slabim varovanjem.
Odločiva se za vikend paket Travnik + Demoklejev meč, saj sva slišala , da je narejen. Pokličem kočo na Vršič, sva mislila prespati na Vršiču in se zjutraj spustiti pod Travnik ter se rešiti nadležnega sestopa v Tamar. Koča je bila na žalost polna, a sva vsaj dobila rezervacijo v Tamarju vsaj za petek.
V petek po službi se odpeljeva v Planico. V temi po pravi drsalnici prispeva v Tamar. Se zmeniva za prenočišče in zajtrk, ki je na žalost šele ob sedmih zjutraj. Ob pivu si nagledava smer in se zmaniva, da sestopiva na Vršič, pa tudi, če spiva na klopi. Drugi dan pa zjutraj v Planico po avto in naprej.
Po zajtrku kreneva proti Travniku. Jaz zavedem Sašota, da morava proti Jalovcu in potem levo (kot za Šite), on pa mi slepo sledi. Tako čez čas gledava Travnik, ki se nama oddaljuje. Ja nič, treba bo sekati. Tako sva prišla na vrh grabna, katerega seka pot skoz Črno vodo na Sleme, po malo drugi poti. V dolini zaslišiva pogovor, kot kaže ne bova sama. Nadaljujeva po grapi in se pri prvem ledenem skoku ob sveči naveževa. Dva lokalca pa v tem času mimo naju.
Začetki niso bili nič kaj obetavni. Prvi je šel Sašo. Led je bil slab. Pol svedra led, potem pa sneg. Hja, nič. Navadit se bo treba na to. Sašo naredi za vrv dolg raztežaj, malo mu je zmanjkalo, pa bi prišel do stene, kjer narediva pravi štant. Lokalca nad nama sta sedaj tudi navezana. Ravno sta sredi zajede prvega težjega dela. Sneg je zelo slab, ledu je za vzorec čez sneg. Varujem se na frende, za katere najdem mesto v poki ob snegu. Potegnem zopet za celo vrv raztežaja in naredim štant na manjši polički, kjer je bil manjši odseku ledu. Dva dobra svedra, en malo manj, za back up pa še vse povežem na cepin. Sašo pride do mene in nadaljuje naprej po zajedi. Zopet mu je malo zmanjkalo do stene. Pridem do njega, vzamem opremo in nadaljujem. V tem času prideta nazaj lokalca.
Povesta, da naprej ne bo šlo, še slabše razmere. Spogledava se. Kaj zdaj? Da nadaljujeva, pomeni da bova lovila sončne žarke. Ura je bila že dvanajst. V najslabšem primeru bi morda bivakirala v steni. Meni to ne diši. Odločiva se za varnejšo varianto, sestop in jutri zagotovo plezanje v Demoklejevem meču.
Skupaj se zmenimo, da bomo abzajlali. Delimo opremo. Vse štante sta postavila kar sama, midva sva jima na koncu zgolj vrnila porabljene kline. Sestopimo po pravi grapi, katero sva potem še enkrat porabila v letošnjem letu. Pivo v Tamarju. Drsanje do Planice, večerja v Kranjski Gori in potem iskanje nočitve. Najdeva hostel v Kranjski Gori.
Še enkrat se zahvaljujem lokalcema za abzajle.
Demoklejev meč (IV/5 WI 90°/70°-85°; 250 m, Travnik 9.2.; izmenično; Sotlar)
Vikend paket nadaljujeva pri Mangartskih jezerih. Demoklejev meč je slap, ki se nahaja v Travniku, to je vrh pri Mangartskem sedlu.
Sam dostop ni delal težav. Sam slap se pa hitro najde v severozahodni steni Travnika. Po skici sodeč je prvi raztežaj najtežji, zato sem rekel, da ga naj gre Sašo, ker je to moj prvi letošnji slap, on pa jih je že dal nekaj čez. No, na koncu zmaga karma. Prvi raztežaj, če ne iščeš težav, kar midva nisva, ni tako težak. Pa tudi dolg ni. Potem sledi bolj poplezavanje po grapi. Naslednji težji raztežaj je moj. Izgleda pokonci, in vodnat. Hja nič, na koncu sva se strinjala, da je morda bil ta raztežaj malce težji od prvega.
Naprej, sama uživancija. Ambient je super. Izstopiš ravno pod Demoklejevim mečem, ki visi iz stene. Razmere so bile super, v primerjavi s prejšnjim dnem pa špica. Sama stena ponuja še veliko več smeri. Tako da morda še pridemo.
Ob poti nazaj sva občudovala severno steno Malega Koritniškega Mangarta, 800 metrov vertikale. Tudi greben proti Vevnici in Poncam je mikaven. Vikend paket sva zaključila z lekcijo, da če greva plezat resno smer, je zgodnji štart nuja. In da ga ni čez varno plezanje v slapovih.
Nemška smer (IV/3 M; 450m; Dolgi hrbet 22.2.; izmenično; Sotlar), Sinji slap (WI3; 150m)
Sašo je imel za sabo plezanje v Cesar-Comici v Loški steni. Komaj je prišel domov, imel dan počitka, že sva šla gledat razmere na Jezersko. Nemška smer s pristopom čez Sinji slap. Pod vstopom pod Slap srečava dva Železničarja (Lom in Drejc), namenjena sta v Grintovec. Čez slap sva hitro, malo se odžejava in že hodiva proti severni steni Dolgega hrbta. Pri vstopni grapi se naveževa, prvi raztežaj pripada meni. Razmere so bile dobre. Raztežaj sem zaključil pred skalnim skokom, kjer je bil tudi štant na svedre. Naslednji raztežaj je pripadal Sašotu. Nič kaj prijetno plezanje po skalah, z mešanico snega in ledu. Zaključi v luknji. Potem pa zopet malo po skalah nekaj kletvic, pogovorov samim s sabo. In že sem v naslednji grapi. Potem se svet poravna, kjer lahko izstopiš po rampi desno. Smer pa nadaljuje rahlo levo. Naprej je bilo malce lažje, tako da sva kar hitro na vrhu smeri, kjer priplezaš do poti z Mlinarskega sedla. Pot tu dol nama ni dišala, saj je imel pred časom ravno tu nesrečo Grega Lačen. Tako da sestopiva/abzajlava do rampe in po njej iz stene.
Sezono sem zaključil tako, kot sem začel, bolj užitek in kondicija. Turni smuk nad planino Blato.
In prišla je korona.
Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar |
