S 16. marcem se je življenje v Sloveniji ustavilo. Kaco nam je prepovedal alpinistične dejavnosti. Ravno sva razmišljala s Sašotom, da bova začela trenirati za izpite, pa je vse padlo v vodo. Plezanja nisem povohal dva mesca. Vse, kar sem počel, je bil vzdrževanje kondicije po lokalnih hribih. Nekako sem kar obupal nad letošnjo sezono, tako ali tako ne bo nič. Ta plezalna neaktivnost se mi je potem čez leto malo poznala.
Pomlad
Klemenča peč
Ko se razmere malce umirijo, s Sašotom že odhitiva proti Zgornji Savinjski dolini. Južna stena Klemenče peči je super za začetek sezone v skali. Grde besede – plate. No, na koncu same plate niso bile problem, ampak bolj sonce. Bila sva brez sončne kreme. Sam sem to reševal s tanko majico na dolge rokave in rutico čez vrat in se tako kuhal. Sašo pa je tvegal s kratkimi rokavi in bil na koncu kar lepo opečen.
Prva smer je bila še delno v senci. Za drugo sva si izbrala Direktno, pa mislim, da že vstop zgrešila. Potem pa po polovici drugega raztežaja naletela na svedre in jim sledila do konca stene. Naj bi bila še nedokončana smer Kolo življenja. Vmes en padec, ko se mi je odpeljala luska pod nogami. Bila sva v malo plezanem delu stene, tako da je ponekod tudi kakovost skale malo slabša.
Goot Amerika (VI+/VI; 120m; Klemenča peč; 9. 5.; izmenično; Sotlar)
Kolo življenja (VI+/VI; 200m; Klemenča peč; 9. 5.; izmenično; Sotlar)
Kozjek
Naslednji dan sva v Kozjeku. Čeprav je bil prvotni plan južna stena Planjave. Ko sva se vzpenjala proti Repovem kotu, naju je odvrnila megla in mokra skala. Tako sva se zapeljala v Socko in tam splezala dve smeri. Nič kaj posebnega, le pri Dišečih rožah sem mislil najti lažjo varianto s pomočjo drevesa. Na koncu pa so me tiste akrobacije stale, da sem se prijel za komplet.
Kr-u-jo (VI/IV-V; 110m; Kozjek; 10. 5.; izmenično; Sotlar)
Dišeče rože (VI+/IV-V (A0); 110m; Kozjek; 10. 5.; izmenično; Sotlar)
Centralni steber (VI+/V (A0); 140m; Lučki dedec; 23.5.; izmenično; Sotlar)
S Sašotom se zmeniva za vikend paket na Korošici. Kaj bova plezala? Hm ... Nekaj v Dedcu, drugi dan pa greva v Planjavo, saj se nama še pridruži Peter. Ponoči je kar močno deževalo. Ko dostopava do Korošice, razmišljava, katero smer bi si izbrala, vendar sploh ne veva, v kakšnem stanju je stena. Želja je Centralni steber. Sva sploh že pripravljena za kaj takšnega? Morda leva? Se bova odločila na Korošici.
Ko prispeva na Korošico, sva kar malo šokirana. Stena Dedca je suha. Le previsi levo od Šarine poči so rahlo mokri, tja pa tako ali tako ne bova šla. Pripravljava si opremo in kar ne moreva se odločiti, v katero smer bi se zapodila. Mislim, da sem jaz rekel, da greva kar Steber.
Oprava je bila light & fast, vse na sebi, v žepu pa ena žitna ploščica. Mislim, da sva kar oba malo s strahospoštovanjem vstopila v smer. Sašotu je pripadal prvi raztežaj. Ko prispe do plošče, vpne dober klin na desni, potem pa počasi nekako spleza levo gor čez tisto ploščo. Nekaj časa mu je pobralo, vendar ni kaj pretirano jamral, da je težko.
Zdaj sem na vrsti jaz. Pridem do klina v plošči, potem pa gledam in se čudim. Treba je zaviti v levo, vendar tam ni nič. Na vrhu se vidi poka, v kateri je klin in vpeta vrv. OK, bomo pa na roke štemal gor, si rečem. Vendar ne gre, klin je ravno na takem mestu, da ne morem lepo prijeti. Probam Sašotovo varianto, desno gor ob prejšnjem klinu in potem se stegniti v levo, ob tem da so noge pri prejšnjem klinu. Nemogoče. Ni problem, da ne dosežem grifa, le prsti ne zdržijo celotnega telesa. V glavi potekajo raznorazne kalkulacije, kako naj ta gib izvedem, vendar ne najdem rešitve. Vedel sem le, da je zadnja rešitev poteg za komplet.
Ja nič, gremo! S Sašotom greva še enkrat čez njegove gibe, kam je postavil noge, da je prišel do varovališča. Okej, vse je jasno, sedaj moram samo še glavo prepričat, da sem tega zmožen. Primem ob klinu, leva noga na trenje v pokico, težo prenesem na roke in ko bi rad del te prenesel na nogo, ta kar drsi. Popravljam, pa ne zagrabi. V roke že pošteno navija. Vendar noge ne sodelujejo. Na koncu kar prehitro obupam in se potegnem za komplet. A0. Kletvice, kako sem nesposoben, ne pomagajo.
Kako je potekal naslednji raztežaj, ki sem ga vodil, ne vem točno. Vem le, da ni bil lahek. V glavi sem pa še kar premleval, zakaj sem se potegnil za komplet. Sašo je hitro pri meni. In vodi naslednji raztežaj. Spet plate. Počasi se sprašujem, zakaj sem si izbral to smer. Saj so same plate. Nekako priplezam do Sašota na lepo polico, pred nama pa detajl smeri.
Original gre po kaminu gor čez previs v boljši svet, vendar sva brala opis, da se da obvozit po desni. Na desni že vidim klin, ki ga med napredovanjem tudi vpnem. Še višje gor vidim na desno na polički nov klin. Čeprav je dobro zabit, mi skala ne deluje dobra. Povzpnem se na polico. Kakšnih sedem metrov nad sabo zagledam zopet klin. Vendar, kako do tja, pred mano je ena sama plošča, z manjšo pokico nekje na višini dveh metrov.
Kakšne pol metra nad vpetim klinom zagledam napokan manjši stop. Okej, če primem poko in stopim na stop, bom morda dosegel poličko, katera se mi zdi dobra. Mislim, da sem se vsaj ene petkrat nameščal, da bi naredil gib. Zopet se ponavlja zgodba iz prvega raztežaja, le da se zdaj ne morem potegniti za klin. Ker ne zaupam najbolj prejšnjemu klinu, ker če se izruva, padem ravno na polico kakšnih 15 metrov pod mano, si začnem urejati dodatno varovanje v pokici. Vzamem spacialčka, rahlo ga zabijem, potem pa začnem udarjati, vendar ni šel globoko. Okej, da vidimo, koliko drži. S kavbojcem ga vpnem. Obremenim ga, začne se zvijati. Cuknem in drži.
Gremo. Spet poskusim, vendar glava noče. Hoče, da se prepričam o trdnosti klina. Z obema rokama primem za komplet in ga obremenim s celotno svojo težo, a še vedno drži. Potem pa še malo cuknem in že imam vse skupaj v rokah, sam pa letim dol s police. Vrv se zategne, ''slab'' klin je zdržal. Pogledam Sašota. Vprašam, če je vse okej? On vpraša mene? Mislim, da nisem nič odgovoril, samo na ves glas zavriskal.
Roke se tresejo, medtem ko me Sašo spušča k sebi. Rečem, da bi bilo bolje, če on nadaljuje. Privežem se v sidrišče in potegneva vrv. Ko pride do mojega zadnjega klina, pogleda rahlo v levo in reče, »lej, klin«. Joj, to se mi vedno dogaja, veliko klinov kar spregledam. Brez problema spleza raztežaj in jaz za njim. Na štantu me vpraša, če bom še šel naprej.
»Seveda grem naprej.« Po padcu sem nekako prišel k sebi, kot da bi breme zloglasnega Dedca padlo z mene. Na vrhu je Sašo samo rekel: »Padec ni pustil posledic, je bilo toliko varovanja kot drugače.«
Čeprav se mi je zdelo, da sva za smer porabila cel dan, sva z vsem mojim štrikanjem porabila slabe tri ure za smer. Že sva letela proti sedlu med Vršiči in Dedcem in nazaj pod steno.
Kaj sta leta 1949 s takratno opremo splezala Rado in Cic je res neverjetno. Čeprav smer ni dolga, pa ima štiir enakovredno težke raztežaje. Res kapo dol za fanta za ''našo'' prvo VI+.
Leva smer (VI-/V; 140m; Lučki dedec; 23. 5.; izmenično; Sotlar)
Za drugo smer si izbereva Levo. Pogledava skico, okej, začne se z zajedo. Ker se nama ni dalo pogledati še malce za vogal, kar napadeva. Od začetka mogoče bolj plata kot zajeda, nadaljuje pa se s kaminom. Recimo, da je to pravo.
Prvi raztežaj sedaj pripada meni. V prvem raztežaju je mislim, da bil en klin in ena sama podrtija. Naslednji raztežaj je bila pa mogoče najprej podrtija in potem kak klin. Ko sva prišla skozi kamin na vrh luske, sva na levi videla pravo zajedo, po kateri bi morala dejansko plezati. Naprej je bila smer zelo lepa, super možnosti za varovanje pa še štanti so navrtani. Strinjala sva se, da je treba enkrat ponovit s pravilno vstopno zajedo.
Kar hitro sva sestopila, saj se je začelo počasi zapirati. Pa tudi na vrhu je pošteno pihalo. Za nočitev je Sašo priskrbel ključe od kontejnerja na Korošici. Če je bil ob najinem dopoldanskem prihodu na Korošico pravi vrvež, sva bila sedaj sama. Zakurila sva si in pripravila večerjo. Reberca in pivo s pretečenim rokom. Malo sva še pregledala smeri, kaj vse bi se še dalo splezati v Dedcu, potem pa naju je dež pregnal v kontejner.
Humar-Škarja (V-/IV; 270; Planjava (24.5.; izmenično; Sotlar, Uršič)
Noč je bila deževna in vetrovna, ampak zjutraj se je le nekoliko umirilo. Še predno sva pozajtrkovala, je prišel Pero. Kar hitro krenemo proti Srebrnemu sedlu in sestopimo v Repov kot pod začetek smeri Humar-Škarja. Zmenimo se, da polovico smeri pleza prvi Sašo, drugo polovico pa jaz, saj bi Pero za začetek sezone raje plezal zadaj. Sama smer je bila presenetljivo suha, le detajl-previs je bil malo moker. Na polovici se s Sašotom zamenjava v vodstvu in kar hitro smo iz smeri. Skoraj malo dolgočasno, nobene drame. Na poti na Korošico se je še vreme popravilo. Tako da smo na Korošici pospravili razdejanje, ki ga je za sabo pustila zima.
Vipava
Naslednji vikend smo imeli plezalni tabor s tečajniki v Vipavi. Plezal sem z Davidom in Jernejem. Ko smo dostopili pod tretjo smer prvega dne, se je David čudil, kako da nisva z Jernejem nič lačna, on umira od lakote. No, pa sem mu dovolil, da je nekaj pojedel, midva z Jernejem pa sva tudi naredil vsak par požirkov in pripravila vrv. Drugi dan smo malo zamenjali lokacijo in plezali v Čavnu, od koder so zelo lepi razgledi na Vipavsko dolino.
Skriti raz (4a/II; 130m; Gradiška tura – Steber; 30. 5.; prvi; Gal, Teržan)
Jesenska (IV; 110m; Gradiška tura – Steber; 30. 5.; prvi; Gal, Teržan)
Supernova (IV+/IV; 145 m; Podraška tura- Nad Miklavom; 30. 5.; izmenično; Gal, Teržan)
Smer malega Miha (V-/III; 190m; Čaven – Mala gora; 31. 5.; prvi; Gal, Teržan)
Paklenica
Sašo me je že kar nekaj časa nagovarjal, da letos morava pa it' v Klin v Aniča kuk. To me ja kar malo prestrašilo, tako da sem pred taborom v Pakli nekajkrat obiskal Plezalni center v Celju. Nivo je recimo 6b, torej Klin bo padu, Sašo naprej, jaz pa na A0 zadaj.
Prvi dan sem šel preizkusiti nivo v Watersong, potem pa sem plezal večinoma s tečajniki. Ker je bilo kar veliko tečajnikov, nekako nisva prišla s Sašotom skupaj. Nekako se meniva, da bi moj četrti dan plezanja šla Klin, pa me je strah, da so mi prejšnji dnevi pobrali preveč energije. Tako se Sašo dogovori s Keti. Kar nekoliko mi je odleglo, saj se mi ne bo treba matrat v Pakli. Vendar karma je imela svoj plan.
Četrtek zvečer se menimo, kako se bomo razdelili po navezah naslednji dan. In ko Luka išče svojega soplezalca, me spomni na šolske dni, ko je učitelj odprl redovalnico in začel spraševati. Vsi gledajo v tla.
»Sej ne grizem, pa tudi petke znam plezat,« jih je opogumljal.
Sam sem čakal, če mi bo kdo od tečajnikov rekel za plezanje, zato se tudi sam nisem hotel ponuditi Luki. Pa ni nič. Ne jaz ne Luka ne dobiva soplezalca. Prej sem mu omenil, če ne bo nikogar, bom že jaz žimaru za njim. In … na koncu se zmeniva, da greva midva. Tečajniki in pripravniki so se rajši porazdelili po tri v navezo, kot da bi šli z Luko.
Na izbiro sem imel Šubara direkt ali Albatros. Izberem Albators, opis ''ena izmed najlepših smer v Paklenici'' me je prepričal. Pa sva šla v Šubaro.
Zjutraj že sopihava pod steno Aniča kuka. Na vstopu sta že navezana Katja in Damjan in ena sama gužva naprej po steni. Tu je začetek več smeri, tako da so zastoji kar običaj. Luka lepo miri vse nervozne, jaz pa se poskušam spomniti, kako poteka manever samoreševanja. Prusik, prusik, aha! Vem!!
»Kaj maš to?« vpraša Luka, ko gleda moje prusike.
»Za samoreševanje, po PS,« mu odgovorim.
»Stran. To je samo teža! Sej maš tamle malo prižemico, če bo kaj.«
Ojoj, pa je šlo samoreševanje v franže. Vmes se vstop sprosti in začneva tudi midva. Na začetku se zmeniva, da prva dva raztežaja jaz, potem pa Luka vodi do vrha stene. Pa sva šla. Po dveh raztežajih gre naprej Luka. Jaz v luknji varujem, Luka začne prečko. Vmes sva skoz za petama Katji in Damjanu, tako da med plezanjem Luka veselo kramlja z njima. Potem se štrik nekaj časa ustavi, govorjenje poneha, hop in spet gre malo naprej. Iz vrha zaslišim »mater me je navil«. Mislim, da se postal zelen. Če je Luko navilo v prečki, pomeni da bom jaz odletu in zabingljal čez previs.
Čaki, čaki, čaki. Samoreševanje na reverso in prižemo. AAAAAAAAA!!! Grde besede, grde besed, kok že gre?
»Varujem!« se zasliši z vrha.
Joj ne, nisem še naštudiru. In že začnem podirati štant.
»Plezam!«
Pridem do zloglasne prečke. Aha, tamle je vpet, pa tamle, okej, tole gre na A0, če ne drugače. Luka me bodri in daje nasvete. Nekako pridem skoraj čez, vendar tisti ''navija'' se mi kar mota po glavi. Nič, tule ne vidim rešitve, bom kar prijel komplet. Sva šele na začetku in ne bi rad, da sva cel dan v steni. Luka me čudno gleda in vpraša, zakaj sem prijel za komplet. Razložim situacijo in on v smeh.
»Oblil me je, ne pa navil. Vroče je za pop…«
No, za prvi smeh v steni sem že poskrbel. Pa tudi ta A0 ni tako bolel, ker sem vedel, da naprej jih bo še veliko.
Nadaljujeva z naslednjima dvema raztežajema, ki mi nista nič kaj lahka, vendar gre prosto. Vmes pokaže Luka, kako se varuje na vozle, saj jebic in frendov nimava s seboj, varovanje pa niti ni tako skupaj. Na vrsti sta najtežja raztežaja 6b in 6c+. Prvi ima bolderski problem čez previs. Gledam, kako ga prepleza Luka in si poskušam čimbolj zapomniti gibe, da jih kasneje ponovim. Izgine čez previs in čez čas je na štantu. No, sedaj sem jaz na vrsti. Pridem do detajla in že zaslišim pomoč: »Na ramo se naloži, potem pa se nekako čez naložiš na nogo. Samo moreš res pritisnit na noge!«
Okej, poskusim gib z ramo, joj, to ne držim, enkrat, dvakrat poskusim. Ne, ne. Tole bo kar A0. In že sem čez previs. Sedaj pa v plati. Nekako se matram in počasi dobivam na višini. Še nekaj metrov pa sem na štantu.
»Tule daš visok noge pa se na njih dvigneš, pol pa prestopiš,« mi svetuje Luka.
»Eh, sej sem že naredu A0 prej, se bom kr potegnu,« in že grem z roko proti kompletu.
»PUUUST KOMPLET!!! DA MI GA NE PRIMEŠ!!!!« zakriči. »Pust ga, sem reku!« In še enkrat dobim navodila, tokrat z malo resnejšim tonom.
»Pa če to ne drži,« odgovorim.
»Dej, vsaj probi pa pol reč, da ne drži.«
Okej, res je. Sploh nisem poskusil, v glavi je bil že kar A0 in čimprej čez steno. Postavim noge, malo se namuvam in glej ga zlomka, že sem pri Luku na štantu.
»No, vidiš, da gre.«
Naslednji raztežaj sem vedel, da je nad mojim maksimumom. Tako da mi tu A0 ne uide. Varujem Luko in opazujem, kako je to, ko pleza mojster. Pred detajlom, na dobri šalci, malo počiva in že napreduje po poki. Kaj kmalu je tudi na štantu. In že dobivam navodila. »Do prvih kompletov prosto, potem pa se vpni v manevrsko zanko in med vsakim svedrom počivaj.«
Sledim navodilom ter tako počasi napredujem do Luke. Čeprav je šlo večino na komplete, ni bilo nič kaj lažje. Je bilo treba kar fajtat. Naprej pa dva noro lepa raztežaja. Čeprav vsak po svoje malo začinjen, ampak plezaš nad največjem previsom v Aniča kuku. N O R O!
Čeprav se ne morem pohvaliti, da sem splezal Šubaro direkt, bolj sem se prevlekel. Je pa že samo plezanje/vlečenje bilo noro. Plezal sem z enim najboljših alpinistov ne samo pri nas, ampak na svetu. Vedno potegne nekaj novega iz rokava, česar te nobena alpinistična šola ne nauči. Morda se iz zapisa bere, da je bilo to eno samo matranje, a moram priznati, da sem se zelo zabaval. Mislim, da sva nasmejala kar vse naveze v Aniča kuku.
Vzpon sva proslavila pri Dinkotu, potem pa končno prvi dan počitka v Paklenici. Z možgani na off in ležanjem na plaži. Na koncu pa še Severno rebro. Zakaj? Ker se da :)
Watersong, 6a+, 160m (22.6., prvi; Sojč)
Šaleški/Trik 5b; 120m (23.6., prvi; Sojč)
Centralni Kamin zgornja varianta; 5b; 160m (24.6.; prvi; Koban, Brecl)
Kamasutra; 5b+; 150m (24.6.; prvi; Koban, Kotnik)
D. Brahm; 5c; 300m (25.6.; prvi; Koban, Brecl)
Šubara direkt; 6c+ (A0); 350m (26.6.; izmenično; Krajnc)
Severno rebro; 4b; 170m (28.6.; prvi; Košir)
No, pa ja pomlad mimo, sedaj gremo pa v malo večje stene.
Fotografije: Marko Mavri, Sašo Sotlar, Luka Krajnc
|
