DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Snežni plaz v živo od blizu ali zakaj je lavinski trojček v zimskih razmerah v visokogorju res nujen

Snežni plaz v živo od blizu ali zakaj je lavinski trojček v zimskih razmerah v visokogorju res nujen

Ogledov: 328

Tokratni zapis je nekoliko daljši, vendar upam in si želim, da bi dosegel tiste, ki tem stvarem ne namenjajo pozornosti, ter bil opomnik za prav vse ljubitelje zasneženih strmin.

 

Miren praznični čas ...

Prišla je novica, da je za individualne športe dovoljeno prehajati občinske meje znotraj svoje regije. Super, za vikend bo treba na turne smuči. Za mano je bil res naporen teden, zato v soboto zjutraj nisem zbrala moči za pobeg na sneg. Zvečer sva s Cirilom obiskala moje starše, ki so se ravno vrnili z Raduhe. Za nedeljo sva tudi midva planirala turno smuko, vendar ne prehude ture, saj to sezono še nisva smučala. Kakšne so razmere za smučanje na Raduhi? Bolj slabe, brez podlage, premalo snega, smuči je treba daleč nesti na hrbtu. Hmm, kaj pa nad Logarsko dolino? Ja, tam pa bi lahko bilo v redu, so že 14 dni nazaj smučali s Savinjskega sedla. Tudi nekaj znancev je v soboto smučalo tam. Oči se nama zasvetijio, greva domov, iz kleti privlečeva smuči, spakirava nahrbtnike, skuhava čaj in se spraviva spat.

 

Nedeljski dan ...

Zjutraj budilka ni prezgodnja. Ker sva si prejšnji večer večino stvari pripravila, ne izgubljava časa in že se peljeva proti Logarski dolini. Proti koncu doline postaja cesta vse bolj poledenela, do konca se ne da, zato avto pustiva v koloni že parkiranih vozil ob robu ceste. Parkirava poleg Matica, ki se odpravlja proti Okrešlju. Hitro obujeva pancarje, natakneva smuči in že mu slediva. Do vznožja slapa Rinka gre s smučmi, nato jih dava na nahrbtnik, nad izvirom Savinje spet na noge. Vmes je dvakrat zagrmelo - s Planjave se je vsul plaz. Prečkava travnik na Okrešlju, vreme ni tako jasno, kot so napovedovali, vrhovi naokrog so v oblakih, edina modra zaplata neba je nad Savinjskim sedlom.

 

Turski žleb zaradi temnega oblaka, ki se začne nekje na sredini žlebu, izgleda še posebej grozeče, toda nekaj pik pogumno napreduje proti njemu. S Cirilom glasno komentirava drug drugemu, da tole pa ni najbolj pametna ideja. Minil je namreč šele en dan brez sneženja. Vzpenjava se dalje. Levo od Turskega žleba, pod Tursko goro, se vzpenja skupina smučarjev. Kmalu se začnejo pripravljati na spust. Postojiva in jih zavistno spremljava s pogledi, kako vriskajoč vijugajo po strmini. Pridejo do konca, pade beseda, gredo še enkrat. Midva nadaljujeva proti Savinjskemu sedlu. Nasproti nama prismuča Viki, ki ga seveda ustaviva. Kako je višje? Malo pod Savinjskim sedlom je kložast sneg, nižje pa je smuka odlična. Bližava se najstrmejšemu delu poti, tako imenovanem “trihterju”, Ciril je nekaj deset metrov pred mano in v tistem trenutku ga ne vidim.

 

Nato pa zaslišim grom, veliko preblizu in glasneje kot sem navajena. V grozi okamenela obstojim in vidim kako že sredi Turskega žleba nekoga premetava v plazu. Skupina smučarjev, ki sva jo opazovala že prej, se je tokrat vzpenjala bolj desno kot prvič, točno pod žlebom. V trenutku so se obrnili in poskušali pobegniti, toda vsem ni uspelo. Vidim še več okončin in smuči, ki letijo po zraku, v naslednjem trenutku so že pod snegom, pa spet nekaj zakrili nad snegom in spet izgine. Še preden se je plaz čisto ustavil, že vlečem telefon iz nahrbtnika in vtipkam 112.

 

Po prvem zvonenju se na centru za obveščanje že oglasijo. Predstavim se, povem kaj in kje se je zgodilo. Koliko je zasutih? Ne vem, predaleč sem, vsaj osem ali devet ljudi, če ne še več, je bilo v tistem trenutku plazu na poti. Iz mojega imena na centru za obveščanje pravilno sklepajo, da sem v sorodu z enim od gorskih reševalcev in me vprašajo, če vem, ali je kdo od gorskih reševalcev na Okrešlju ali okolici. Navedem dva, za katera vem, da sta gor, verjetno sta oba tudi videla plaz. Prosijo me še, da ostanem dosegljiva na telefon in prekinemo. Telefon pospravim in začnem napredovati proti plazu. Vidim, da se nekateri pobirajo, kličejo se med sabo in iščejo. Telefon mi zazvoni, kličejo iz centra za obveščanje in me zvežejo s predsednikom Gorske reševalne službe Celje. Kakšno je stanje? Vidim ljudi, ki se pobirajo in iščejo med seboj, še vedno sem predaleč, da bi lahko kaj bolj določenega povedala. Kakšne so razmere, lahko helikopter poleti? Kamniško sedlo je zabito, tam preko ne bo šlo, nižje je bolj jasno. Spet se poslovimo in pospravim telefon. Mine dobra minuta, telefon ponovno zazvoni. Na ekranu se izpiše “ati”. Joj, seveda, dobil je poziv na intervencijo in ve, da sva s Cirilom nekje nad Okrešljem. Javim se brez pozdrava z besedami: “V redu sva, sva pa blizu, ravno sem na poti proti plazu, sem jaz klicala 112.” Pokličem še Cirila, ki je ravno toliko za vogalom, da skoraj ni zaznal, kaj se je zgodilo in mu povem, da grem tja. Pravi, da pride za menoj.

 

Nadaljujem proti plazu, obupno počasna sem. Mimo s sedla prismuča Matic, vpraša, če je GRS že obveščena. Povem, da je, in odsmuča dalje, če lahko kaj pomaga. Kričim proti tistim, ki so izven plazu, če so vsi ali koga pogrešajo. Nihče me ne sliši. Zaslišim, da kličejo eno osebo, ki je ne najdejo. Ko dosežem rob plazu, se spet oglasi telefon, ponovno kličejo iz centra za obveščanje. Tokrat z novico, da je nekdo pod plazom in nima lavinske žolne, in opozorilom, da naj bom previdna. Kar stemnilo se mi je pred očmi. Pogrešani nima lavinske žolne? Kako ga bomo našli? S pogledom zaobjamem plaz, po površini je ogromen. Prevelik, možnosti, da bi zasuto osebo našli pravi čas brez žolne, so izredno majhne. Prečkam plaz, želim pomagati, toda ne vem kako, okoli mene se še vedno kličejo in iščejo. Pridem na drugo stran plazu, izvem, da so menda vsi izven plazu, lažni preplah, oseba brez žolne je imela srečo, ostala je tik nad plazom. Malce se sprostim in se še malo umaknem izpod vpadnice plazu, da snamem kože s smuči. Odsmučam nižje do skupine ljudi. Tam je ena ponesrečena oseba, močno podhlajena, saj je preživela skoraj 15 minut v snegu. Verjetno tudi poškodovana, ni pri polni zavesti, nihče je ne upa preveč premikati, saj ne vedo, kakšne poškodbe ima. Reševalec, ki je bil v času plazu najbližje, je že pri njej. Ponudim svojo puhovko in iz nahrbtnika izbrskam astro folijo. Več na žalost ne morem pomagati, zato odsmučam proti zavetišču GRS, če lahko kaj pomagam pri pripravi nosil in druge opreme.

 

Pri zavetišču izvem, da sem reševalce, ki so že bili na Okrešlju, z nosili zgrešila. Nič več ne morem pomagati, samo še čakam lahko. Eden od reševalcev je ostal v zavetišču, da je koordiniral vse skupaj. Pove, da je helikopter že v Mozirju. Minute se vlečejo, hodim sem in tja, vmes zakuham velik lonec čaja, zunaj ne morem čakati z ostalimi, ker sem puhovko pustila pri ponesrečeni osebi, biti zunaj brez pa je premrzlo. Končno se zasliši hrup helikopterja, nekaj časa je še trajalo preden so ponesrečenko dvignili v helikopter. Ko je odletel, sem si oddahnila in šok je prišel za mano, zato sem za nekaj časa kar obsedela. Udeleženci in očividci so kapljali do zavetišča, reševalec je vse popisal, da bi lahko dognali, ali so vsi, ali je še kdo zasut. Med pogovorom izvem, da je bla še ena oseba brez lavinske opreme, oseba, ki jo je plaz zajel in je imela srečo, da jo je izvrgel na površini. Nekaj jih je imelo sicer tudi lavinski nahrbnik, vendar ga zaradi hitrosti dogodkov nihče ni uspel sprožiti. Končno uspem spet zbrati misli in lahko trdim, da sem pred plazom tam videla enajst oseb. Ko do zavetišča prismuča še zadnji reševalec, smo precej prepričani, da so vsi prišli dol.

 

Vmes so na Okrešelj začeli prihajati gorski reševalci iz doline, tudi moj oče med njimi. Večina jih je odšla na pomoč sredi kosila. Ker je bilo udeleženih veliko ljudi, so za vsak slučaj še s sondami pregledali celotno površino plazu. Na pomoč so poklicali tudi vodnika s psom reševalcem. Ponudim jim dva sendviča, ki sta mi ostala, nato pa se počasi odpraviva v dolino. Gorski reševalci so s sondami pregledovali plaz do trde teme in še malo prek, na srečo z zaključkom, da ni nihče več zasut.

 

Zaključek

Starši so alpinisti, poleg tega je oče tudi gorski reševalec, zato mi je uporaba lavinskega trojčka pozimi v visokogorju nekaj popolnoma samoumevnega. Ampak kot prodajalka v trgovini z gorniško opremo sem ugotovila, da pa je marsikomu to odveč. “Predrago,” ali pa “saj ne hodim v takšnih razmerah v hribe,” ali “eh, tega pa res ne rabim, nikoli se ni nič zgodilo” in podobne komentarje večkrat slišim. Res je, lavinski trojček (žolna, lopata in sonda) sodi med dražjo opremo, toda, ali lahko postavimo ceno na človeško življenje? Spomin na plaz je še zelo svež in ne mine ura, ko ne bi pomislila na ponesrečenko, čeprav je sploh ne poznam. Zgolj uporaba lavinske opreme je omogočila, da so poškodovanko prijatelji hitro našli in se je posledično hitro ukrepalo.

 

Nedeljski dogodek se je končal dokaj srečno. Enajst osebna poti plazu je velika številka, dva nista imela lavinske opreme in dogodek bi lahko imel tragičen konec. Na srce vam polagam, če nimate lavinske opreme, si jo kupite ali izposodite, preden se pozimi odpravite v visokogorje. Seveda jo je treba znati tudi uporabljati, zato ustrezen tečaj ne bo odveč. Prav tako se pred turo pozanimajte o snežnih in vremenskih razmerah. V nedeljo je bila razglašena 3. stopnja (na petstopenjski lestvici) nevarnosti snežnih plazov, kar je pomenilo, da Turski žleb, kjer lahko plaz prileti s treh strani, ni bil najbolj primeren cilj. Če opreme nimate, je ne znate uporabljati ali ne veste, kakšne so snežne razmere, je bolje ostati doma. Srečno!

 

Besedilo: Špela Povše

Fotografije: Danijel Žagar

 




Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah