DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Zapisi iz izolacije 4. del

Zapisi iz izolacije 4. del

Avtor: Marko Mavri, Ogledov: 88

Klasike

 

Skalaška smer (V+/IV+; 900 m; Špik; 8.8.; izmenično; Sotlar)

 

Pa so prišle na vrsto smeri po Sašotovem izboru. Tri Skalaške v treh dneh. Ker Sašotu služba ni omogočala, da bi šla že prejšnji dan, začneva v soboto zjutraj. Štart ob petih iz Celja in ob sedmih že zapustiva avto v Martuljku.

Že navsezgodaj podvig ni veliko obetal. Malo potem, ko sva zapustila avto, opazim na Sašotovem nahrbtniku madež. Preveriva. Razlila se mu je voda, saj čutare ni dobro zaprl. Mokra je spalka, ki nama bo služila za današnje spanje na bivaku I. Nič. Nadaljujeva. Morda se bo pa malo posušila do večera.

Kaj kmalu sva pod Srcem in pot naju zavede po strugi suhega potoka, tako greva kar mimo bivaka in že dostopava po melišču proti vstopu v smer. Nadeneva čeladi in poplezava po Zeleni glavi. Po dveh urah od avta stojiva na njej. Sedaj pa po grebenčku proti Dibonovi polici. Vmes je en malo čuden del, ko plezaš navzdol v manjšo škrbinico, in ker nisem videl stopa, sem kar skočil, potem pa opazil, da je pa res malce izpostavljeno za afne guncat.

Malce pod Dibonovo polico se naveževa. Žreb določi, da začenja Sašo. Spleza po zajedici in že je na Dibonovi polic. Štanta na delu, kjer jo Skalaška zapusti. Naslednji raztežaj je moj. Začne se z zajedo in nadaljuje z zajedo. Ker mi je zmanjkovalo vrvi, sem štant postavil malce pred koncem zajede. Naprej še en raztežaj Sašo in že sva v malce lažjem svetu. Prideva do odcepa, kjer Diretisima ali Krušičeva nadaljujeta po zajedi. Pavla pa je izbrala linijo po stebru ob tej zajedi.

Če sva do sedaj kar 'letela' po steni, se je tu vse ustavilo. Smer se začne s kaminom. Malo nad vstopom vidiva zagozdeno jebico, naprej pa je bore malo varovanja. Že je začelo peti kladivo. Sašo počasi napreduje po kaminu, le tu in tam se najde kakšen klin. Čez čas se zadere, da je na štantu. Ko plezam do njega, že vidim, zakaj je trajalo, da je splezal kamin. Posmehujem se mu, kako slab raztežaj je dobil. Pa sem že dobil nazaj: »Počakaj, da vidiš, kaj tebe čaka.« Priplezam do njega, on pa v neki luknji polni maha in mokri, da vse teče.

Varovališče je postavil na 3 klinih, vendar je vsa skala zelo slaba. Nadaljujem po mahnatem kaminu. Prvi stop, kakšen meter ali dva nad Sašotovo glavo, ob obremenitvi spremeni ves položaj. »Sašo, tole zna na tebe pasti,« rečem in nadaljujem s plezanjem. Frend v šoder. Vpnem klin, še en frend za zih'r. Stop zdrži in že sem v pravi votlini, kjer je pravi štant prvega raztežaj. Gledam, če bi kar nadaljeval, pa se mi zdi, da bom imel veliko trenja in tudi komunikacija bo slaba, tako da štantam.

Nadaljuje se s kaminom in prestopom na raz stebra. Pri kaminu sva dala nahrbtnike dol in jih z vrvjo potegnila gor, saj je bil kamin za plezanje z nahrbtniki preozek. Nadaljujeva po razu v zelo slabi skali. Potem pa smer zavije rahlo desno čez plate, v zajedo, ki se nadaljuje v ozko poko. Ta raztežaj nama je zopet pobral nekaj časa. Nadaljujeva v nekem kaminu, kjer je dobro varovanje, sama kakovost skale pa ni najboljša. Še čudne luske, kjer samo upaš, da zdržijo tvojo težo, in že sva pod zaključno zajedo. No, tukaj je pa pravi užitek, čvrsta skala, super varovanje in plezanje. Še nekaj lažjega poplezavanja in že sva na vrhu Špika. Vendar je ura že sedem. Pospraviva robo in sestopava proti Lipnici. Gledava sonce in sestop proti Špikovi škrbini, od koder bi sestopila naprej do bivaka 1. Bolj, kot gledava to podrtijo, manj naju vleče v njo. Sploh pa nočeva pomisliti, da naju dobi noč v tem šodru.

Najboljša odločitev je bila sestop proti Mihovemu domu. Sašo je imel mokro spalko, izmučena sva bila od celodnevnega pristopanja in plezanja. Jedla nisva cel dan nič. Tudi glavi sta bili skurjeni od slabše kakovosti skale. Tako se odločiva, da greva prespat na Mihov dom in drugi dan nekaj na hitr' splezava, v ponedeljek pa še Skalaško v Triglavu. No, najini načrti padejo v vodo. Mihov dom je do zadnjega kotička poln. Kaj pa sedaj? Nič, greva domov. Napolnit baterije. Bova šla v ponedeljek nekaj splezat.

 

Direktna smer (VI/V; cca 400m; Štajerska Rinka; 10.8.; izmenično; Sotlar)

V nedeljo nekako napolniva baterije in se za ponedeljek zmeniva za nekaj v naših koncih. Nekaj nad Okrešljem. Vremenska napoved so popoldanske plohe. Predlagam Direktno v Štajerski Rinki, Sašo je bil bolj za kako Bregarjevo, ker je Direktno že plezal. Pa sva se zaradi napovedi odločila za Direktno.

Kaj kmalu sva pod vstopom, čez samo smer pa tudi dokaj hitro. Najtežji raztežaj, prečka v levo, je pripadal meni. Vendar mislim, da je en raztežaj pred detajlom enako težek. Je pa sama kakovost skale super, prav pomirila sva se po plezanju v Špiku. Po gredini levo in izstopiva po Celjski. Pivo na Okrešlju in že naju je vreme nagnalo v dolino.

 

Lienški Dolomiti

Za vikend je v planu plezalni tabor v Lienških Dolomitih. Vožnja do tja ni nič kaj obetala. Do Lienza nas je spremljal dež z nalivi. Rekel sem si, tole bo bolj pivski vikend kot plezalni. Zvečer se zmenimo za naveze. Dobim Vasjo in Jana. Kaj gremo? Gamsplatte so zih'r suhe, to je neka IV s V- detajlom. Bomo uživali.

Naslednje jutro na dostopu vsi govorijo, da gredo Gamsplatte pa sem razmišljal, hitri smo in smo lahko prvi pod vstopom, ali pa gremo eno čist drugo smer v Grosse Laserzwand, Sašo je lani tam neki plezal. In eno skico od tam sem si sprintal. Mah, gremo to, v Gamsplatte bo samo gužva.

Ime smeri Laser-neki-neki. Začela se je v zajedi in se nadaljevala v plate, tu je še malo nohtalo. Ampak sta fanta suvereno sledila. Potem še nekaj raztežajev plat, seveda spet zgrešim štant, ker vlečem celo vrv. In že smo pod ključnima raztežajema. Dva raztežaja VI (oz. 5c). Lepo plezanje po platah, čez en previs, dobro nasvedrano, tudi ušesa se najdejo, tako da dobro varovanje. Še dva lažja raztežaja in že smo na vrhu. Odbrzimo dol na obvezno pivo.

Naslednji dan ista naveza, ista stena, isto ne vem imena smeri platen-neki-neki. Začne se s ploščo in nadaljuje s poko. En sveder nekje na petih metrih, potem pa nič več. Aha, tu gre pa zares! Do štanta sem porabil vse velike frende za varovanje. Naslednja dva raztežaja tudi na jebice, ušesa in frende. In že smo pod detajlom, kjer počakamo navezo pred nami, da potehničari čez. Detajl je malce bolderska prečka v desno, vse skupaj v previsu. Je pa res mokra. Nič, sem videl, da gre na A0, bomo probal', do kam gre na prosto. Nekako brez drame sem hitro čez previs do Avstrijca. Sledita še Vasja in Jan. Naprej po istih platah kot prejšnji dan, potem pa dva raztežaja po kaminu in zajedah, ki so kar poštene V+. Smo se kar namatrali, varovanje pa tudi večinoma na frende in jebice. Sledita zopet dva lažja raztežaja in zopet smo na vrhu, od koder pa nas prežene dež.

Kasneje sem slišal, da Vasja in Jan nista pričakovala tako težkega plezanja na taboru. Mene je bilo pa strah, da bom izbiral prelahke smeri za soplezalca, saj plezata moj nivo ali celo bolje. Mislim, da smo kar uživali, malo smo se pa tudi matrali. Je bil pa to dober trening za prihajajoči cilj, Čopa.

Laserzgeischt (VI; 300m; Große Laserzwand; 15. 8; prvi; J. Meh, V. Povše)

Plattenflucht (VI+; 280m; Große Laserzwand; 16.8.; prvi; J. Meh, V. Povše)

 

Čopov steber s Skalaško (VI+/V; 1000m; Triglav; 22.8.; izmenično, Sotlar)

Za vikend je v planu plezalni tabor v Steni. S Sašotom prideva v Vrata že v petek zvečer, v planu imava Čopa in domov. Istočasno bosta plezala Dani in Katja Jugov steber. Zvečer kar zgodaj zaspiva. Tako sva pokonci že ob štirih in ob pol petih štartava od Doma. Malo čez šesto se naveževa. Hitro sva na Skalaškem turncu in ob pol desetih na Gorenjskem turncu. Tu se srečava s kozorogom, ki naju je potem opazoval, kako sva napredovala v Čopovem stebru. Na turncu sva si vzela kakšnih 20 minut pavze.

Sledila je prečka v Čopov steber. Potem pa moje iskanje smeri po stebru. Nekako sem imel v glavi besede: »Skoraj poljubiš raz in potem plezaš ob njem.« No, jaz sem tako plezal, a je Sašo naredil korekcijo mojih zamisli in potem sva plezala po razu stebra do težjih delov. Pred tem pa še moja kalkulacija, kako se izogniti čim več šestic. In potegnem dva raztežaja v prečko z ogromnim trenjem. »Ampak ja, prvi težek V raztežaj za mene, potem ima Sašo težko VI+. Js mislim, da tud VI, pa …« premišljujem. Kalkulacije u glavnem.

No, pa sva začela, moja V-ka je bila kratka, kakšnih 15 metrov. Rečeva, da bova štantala tam, kjer so štanti in ne bova komplicirala z dolgimi raztežaji. Okej, mogoče propade moja kalkulacija. Naprej Sašo, mislim, da je to bil najtežji del smeri. Previsna zajeda polna klinov, v 20 metrih porabiš 10 kompletov. Brez problema se da to tehnično splezat. Tudi kakovost skale je dobra. Sva pričakovala Pavline razmere iz Špika. Brez kakšnih večjih problemov počasi plezava v kratkih raztežajih in že sva nekako na Čopovi mizici, katera naj bi bila ena izmed detajlov smeri. Potem pa prečka, no, to pa je detajl. Ni težaven. Samo, kako se zraven spravit, pa ne znam povedat. Gledam Sašota po štirih, potem neki pokončno. No, pa zopet na vse štiri. Jaz se smejim, ne vedoč, da to vse čaka še mene. Na koncu še poročka prečko in že me varuje. Sedaj pa moje akrobacije. Pridem okoli roba, prečko zapira plošča brez oprijemov, tako da gremo na vse štiri. Okej. Pogled dol. Noroooo! Zopet nora izpostavljenost. Men gre na smeh, obenem preklinjam, ker se plazim po vseh štirih. Izpnem klin, potem pa še slabše, previs zapira prečko. Grem na vse štiri. Si počistim poličko. Ne! Preozko je. Mislim, da sem predlagal tehniko črva, ampak je rekel Sašo, da je on poročkal. Okej, nekako se prekucneš na roke, medtem ko ti noge bingljajo oziroma praskajo po gladkem apnencu. Malo v levo in potem se skobacam nazaj na polico na drugi strani. Čaka naju še zaključna zajeda in že sva v lažjem svetu. Tu se razveževa in ob 16. uri sva na vrhu Stene.

Sestopiva čez Plemenice, kjer dohitiva Danija in Katjo, s katerima smo si mahali v steni. Zopet ugotovimo, da je ta del stene sameval. Kar nas zelo čudi. Da sva v špic sezoni, ko bi moglo biti pet navez v Skalaški z Ladjo, samevala. Pivo pri Aljažu in domov, več planov za vikend nisva imela, pa tudi Sašo je imel obveznosti v nedeljo.

 

Aschenbrennerjeva smer (VI; 800m; Travnik; 5.9.; izmenično; Sotlar)

Napočil je čas za zloglasni Travnik, kateri nama je pozimi že mešal štrene. Te smeri si nekako nisem najbolj želel plezati, tudi če počaka za drugo leto, sem si mislil. Pa so razmere vztrajale in sva se lahko zapodila v Travnik.

En vzpon, light&fast. Šola iz Špika z malo večjimi nahrbtniki naju je nekaj naučila. Tako imava vso opremo in hrano v mojem nahrbtnik, Sašo pa vrvi. Prespiva v Mihovem domu. Zjutraj na Vršič, kjer je že vse pripravljeno na  Goni Pony. Tako naju redar z naglaskom opozori, da tu se pa ne parkira. No, pa sva parkirala 200 metrov nižje.

Hop oprema na hrbet, čez Vratca proti Slemenovi špici in potem skoraj do Tamarja, kjer se iz zime spomniva vstopa pod steno. Malo poplezavanja po mokrih travah in že sva pod začetkom smeri. Tu pa kar malce zastrašujoč pogled, kako pokončna je stena. In Ketine zgodbice, kako je fajtala čez steno, se porajajo v glavi. Bom zmogel?

Začne Sašo, začetni raztežaji so lahki, malo gor, malo dol, malo prečke in počasi si v kaminu. Tu se pa smer začne. Prvo, kar sva upala, je, da bo kamin suh. In je bil. Notri pa nič, tu zopet potegnem dva raztežaja. Na skici je kazalo, da je zagozden balvan v kaminu štant. No, to je za mene kamen in ne balvan in sem šel mimo. No, tako sem prišel na vrhu kamina ven na raz in tam štantal. Potem naprej Sašo do vstopa v Vilice. No, tega raztežaja po kalkulacijah zopet ne bi smel dobiti. Pa sem ga. Gremo, pokončna zajeda, ki zahteva potrpežljivo plezanje. Je kar pokonci, ni pa težko. Razmišljam, kje je naslednji štant, po skici naj bi zopet enega preskočil. Pač, jaz sem štantal na udobni polici. Nadaljuje Sašo s prečko v desno in v zajedo. Prečka me je od štarta napsihirala, da ne bo šlo na prosto, pa sem jo na koncu zlezel zelo enostavno. Zajede se še nadaljujejo. Potem plata pod odlomom, kateri naj bi bil zdaj najtežji del. Pa zopet nisva našla nekih problemov. Zopet zajeda in že sem pri ''blavanu'' pod previsno zajedo, ki pripelje v Bunker. No, tu štantam, ker sem poskusil naprej in sem imel preveliko trenje. Sašo se skobaca do Bunkerja. Za njim še jaz. Še prečka v levo in že je lažje. Po poševni polici do vznožja kamina. Slediva dober raztežaj po kaminu, potem pa levo po polici na raz Travnika. Prvi raztežaj se še varujeva, potem pa počasi na vrh. Ta Aschenbrener in Travnik, ki sem se ga bal od padca v Dedcu, je potekal brez zapletov, brez drame. Da se to men zgodi?

No, počasi sva spakirala stvari in odšla proti Vršiču, kateri se je do takrat otresel gneče Goni Ponyja. Večerja na znani lokaciji v Kranjski Gori. Tam se nama pridružita Katja in Keti, ravno sta s plezanja v Karnijskih Alpah. Naredimo povzetke in počasi se odpravimo proti domu.

Nekako sva izpolnila najine celoletne cilje. Vožnja nazaj pa v smeri …

»Ti, Mavri, kaj delaš naslednji vikend?«

»Nič ni v planu, sej sva naredila, kar sva mislila.«

»Kaj pa, če bi še šla JLA? Vreme bo mogoč še zdržal.«

No, pa sem iz ene stresne situacije, ki me je morila celo leto, preskočil na novo. Katera naj bi bila cilj drugo leto.

Nekako med tednom že zagrabim, da mogoče bi pa lahko to celo prosto splezal. VII- pomeni, da sva lestvico pomaknila za pol ocene višje, kot sva predvidevala. Podrobno pregledam skice in fotografije ter opise smeri. Ja izgelda splezljivo. No, pa me je na koncu rešilo zgodnje septembrsko sneženje.

 

Mala Raduha

Ja nič, gremo pa nekaj lažjega. Tako se zmeniva, da vzameva Polono in Markota ter gremo v Raduho. Plezal sem s Polono. Najprej Zagorčeva in kasneje še Kamin Durc. Prvi raztežaj je bil kar zahteven, saj se še čisto zmrznjen in lesen kobacam čez začetni previs. Naprej pa nisva imela problemov. Tako da se odločiva še za Kamin Durc, kjer sem upal, da bo Polona poskusila plezanje naprej. Pa je rekla, da si še ne zaupa dovolj, da naj kar jaz plezam. Ni problema, kaj hitro sva čez steno. Pivo na Grohatu in domov.

Zagorčeva smer (V+; 135m; Mala Raduha; 20.9.; prvi; Kotnik)

Kamin pri Durcah (V/III; 100m; Mala Raduha; 20.9.; prvi; Kotnik)

 

Klemenča peč

Zaključek sezone je podoben uvodu. Klemenča peč. Tokrat je na sporedu še ena iz Sašotovega bucket lista. Mrtvaški pajek. 6b. Joj, spet bomo visel. Zopet moj pogoj, težke dele Sašo naprej.

Za ogrevanje greva še Cvetočo. Prvi raztežaj je lahek. Potem pa detajl, lepa zajeda 6a+, nadaljuješ v 5c in še lažji raztežaj do vrha. Že abzajlava po Frikotu. 

Potem pa v Pajka. Med vzpenjanjem po Cvetoči sva opazovala par, kako je obupal v detajlu pajka. Tako sem kar izgubil upanje, da mi bo ratalo na prosto. No, pa poskusimo. Sašo zopet suvereno čez celoten raztežaj. Sedaj pa jaz. Najprej prečka v desno, potem gor, podobno kot Re Artu v Dolomitih. Potem pa prestopanje v levo. Nekako še vedno gre. No, tu pa zmanjka vsega. Nekako sem s Sašotovimi nasveti postavil visoko noge in z nogam splezal ''nivo'' višje. Še malce lažje v levo in že sem pri Sašotu. Noro, zlezel sem 6b zadaj in brez večjih problemov. Le zaključna izjava, da v 15-letni fuzbalerski karieri nisem tolk nog uporabljal kot v temlem raztežaju, je skoraj sezula Sašota na štantu.

Naprej 5c lepo plezanje. Potem pa zelo lep previsen del 6a, za katerega sem bil kar malo fauš Sašotu, da ga je dobil. Na koncu pa še 5c, pri katerem sem iskal drugje izhod. In že smo na vrhu stene. Zopet abzajl po Frikotu, pospravljanje robe in na pivo k avtu. Sezona je končana.

Cvetoča (VII-/V; 100m; Klemenča peč; 25.10.; izmenično; Sotlar)

Mrtvaški pajek (6b; 120m; Klemenča peč;25.10.; izmenično; Sotlar)

 

Korona leto 2020 je za nami. Čeprav sem sredi marca mislil, da bo to leto za pozabo, se je na koncu nabralo kar nekaj vzponov (46). Čeprav v letošnjem letu nisva opravila izpita za alpinista, sva pa v zameno pridobila ogromno izkušenj.

Ko so se drugi obremenjevali z ukrepi, sva midva razglabljala, kaj bova naslednji vikend plezala. Če nama je padlo v vodo plezanje na Sardiniji maja, sva to nekako zapolnila z vplezavanjem v Klemenči peči, Kozjeku. Ko nama je vreme zakuhalo v Sloveniji, sva nekako našla sonce v Dolomitih. Če so naju drugi prepričevali, da kaj boš plezal stene, če je vse mokro, gnilo in bljak, sva si midva po dežju in suhi južni steni NŠG dan popestrila in zavila na severno stran.

Vse to po besedah, ki jih je izrekel naš Polda pozimi, ko smo mu pripravljali drve.

»Pjebi, morte it probat. Včasih ni bilo take vremenske napovedi, pa smo šli vseeno vsak vikend v Logarsko.«

»Včasih si cel vikend presedel v koči, spet drugič pa si imel nepričakovano dobre razmere.«

»Treba je it!«

 

Ne bom nič več dolgovezil, že tako so zapisi malce daljši, kot sem si v začetku zamislil. Hvala Sašotu za lepe skupne vzpone. In čestitke ob novi mali zverinici. Da bi očetovski dopust kar najbolje izkoristila za plezanje v Chamonixu. Upam, da so vam zapisi popestrili dneve v 'veselem' decembru, kar je bil namen. Srečno in varno novo leto.

 

PJEBI IN PUNCE, TREBA JE IT !!


Diretisma levo, Sašo desno zgoraj v kaminu Skalaške

V lopi Skalaške

Skoraj na vrhu Špika

Kalkuliranje ali greva v Špikovo škrbino
 

Levo čez previs v zajedo - Direktna

Sašo v prečki Direktne

Srce nad Tursko goro

Plate v Laser...neki
 

Na vrhu Grosse Laserwanda

Jan proti koncu V+ zajede Platen..neki

Čopov steber z Jožatom

Iz luknje v 2. težji raztežaj - Čop
 

Sedaj se začne prečenje v levo - Čop

Sestop čez Plemenice

S stena Travnika

Aschenbrener - zajeda pod balvanom
 

Aschenbrener - čez previs proti bunkerju

Sestop na Vršič, pred nama Prisojnik

Vstopna zajeda v Zagorčevi

Mrtvaški pajek - detajl, 2. raztežaj
 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah