Pretekla sezona je bila zame kar precej zanimiva, saj sem šla skozi transformacijo od neizkušene tečajnice, ki ji je vse novo in ki pleza kot druga, do nekoga, ki nabira izkušnje na različnih področjih, se spoprijema s plezanjem naprej, in se začenja lotevati samostojnih tur v enakovredni navezi.
Zima in plezalni vzponi
V sezoni 2018/2019 sem med alpinistično šolo po vrsti obkljukala vse stvari, za katere sem bila še malo pred tem prepričana, da jih pa res ne bom počela. Kot na primer zimske grape in dolge smeri v hribih. Ja, eni smo na alpinistično šolo prišli zaradi štiritisočakov, športno smo plezali pa že od prej. Ampak nekako so šle stvari dovolj postopno, moja cona udobja se je z vsako osvojeno kljukico večala, moje navdušenje nad alpinizmom pa še bolj. V začetku leta 2020 je ostala samo še ena taka neobkljukana stvar, plezanje slapov in zimskih smeri. Po nekaj uvodnih pristopih in grapah so se začeli delati slapovi in z Danijem sem bila zmenjena, da greva po službi v Logarsko splezat en lahek slap. Že prejšnji večer sem si pripravila vso opremo in med službo se mi je kar smejalo, ko sem pomislila, da imam v prtljažniku cepine in dereze. Potem pa je okrog malice enkrat začelo deževati, in načrt je dobesedno padel v vodo.
Nato pa je prišel vikend in Dani je imel v načrtu Sinji slap in Teranovo. A greva z Blažem zraven? Bila sem kar malo razdvojena – po eni strani me je res res res mikalo iti, po drugi strani pa nisem bila povsem prepričana, če bi šla kar prvič na tako resno turo. Ampak sem rekla ja, take prilike pač ne moreš izpustiti. In bilo je ZAKON. Cepini so super grabili, feeling je bil neskončno boljši kot pri drajtoolingu, samo plezanje v slapu pa mi je tudi kar šlo. V predzadnjem raztežaju, ko se postavi malo bolj pokonci, sem s spodnjega štanta tisti del opazovala z nekaj rešpekta, ampak je šlo čez brez težav, in sem šele tam začela zares plezati. Potem pa malica, malo sestopa in v Teranovo. Tudi tu je bilo plezanje z izjemo enega dela, kjer je bil led čisto tanek, in je bilo treba popraskati po skali, čisti užitek. Ambient je bil pa itak nor. Za vriskat, bi rekli nekateri. ;) Malo sitna se mi je zdela samo zadnja prečka, po mojem zato, ker je Dani, preden je izginil za robom, nekaj omenjal, da je strmo in da je sneg, in sem bila prepričana, da ima zanič sidrišče, zato sem plezala 100 % na ziher, sneg pa je bil mehek in cepini niso prijemali. Ko sem priplezala čez rob sem sicer ugotovila, da se nismo prav razumeli, in da z varovanjem ni bilo nič narobe. Ah ja. Nazaj do avta smo prišli z lučkami. Bila sem utrujena, ampak navdušena nad pravkar zaključeno turo in nad novo vrsto plezanja (malo pa tudi nad sabo, ker sem si dokazala, da zmorem tudi to). Komaj sem čakala na naslednjo plezarijo in upala, da sem se odrezala dovolj dobro, da me bo Dani vzel še v kak slap.
Sinji slap, WI3, 150 m, Ravenska Kočna, 2.2., druga, Žagar in Hribar
Teranova smer, III/3, M, 350 m, Dolgi hrbet, 2.2., druga, Žagar in Hribar
In očitno povsem slabega vtisa nisem pustila, saj smo se kmalu za tem podali v smer Modec-Režek v Turski gori. Bilo nas je ene 5 navez, 3 naše, ena trojka pred nami, ki se je skoraj izgubila že na vstopu, in dva Grmadnika, ki sta sicer prišla pod steno za nami, ampak sta potem nekaj prehitevala po strani. Z Danijem in Blažem nas je že pod steno totalno nazeblo. V senci in v polni plezalni opravi smo se kaki dve uri prestopali po mini polički in si želeli, da bi se naveza spredaj že nekam premaknila. Ugotovila sem, da mogoče v praksi potrebujem še eno res toplo dodatno puhovko, ki bo šla čez tisto, ki jo že imam. Ko smo končno začeli, nas je pozdravil odličen prvi raztežaj, razgled pod nogami pa je bil z vsakim metrom boljši. Potem pa se je zgodil preobrat (dobesedno). V drugem raztežaju smo šli preveč desno, kar smo kompenzirali s prečko v levo, v kateri je bil sam pršič in kjer sem ledni vijak s kompletom vred potegnila iz snega. Ni bil najboljši feeling. Sledilo je še nekaj 'WTF a mi je tega res treba?' trenutkov na naslednjih dveh štantih, ki sem jih lepo zadržala zase, ker jamranje sredi stene pač ne pomaga, najlažja pot ven pa je bila itak navzgor. Ko sem priplezala na rob stene, kjer me je objel sonček, se mi je zdelo, kot da sem se vrnila v življenje.
Smer Modec-Režek, III/3, 220 m, Turska gora, 8.2., druga, Žagar in Hribar
Drugi slap v Krnici nam je ponudil prijazen ambient z veliko borovci, ledu pa je bilo na mestih bolj malo, in na eni točki so me obhajali resni dvomi, da bomo sploh prišli čez. Ampak smo in od blizu niti ni bilo tako slabo, kot je zgledalo od spodaj. Potem pa smo skočili še pod Prisojnik, pogledat Slap pod Hanzovo steno. Ob njegovem vznožju smo si ogledovali navezo, ki je plezala, pa vodo v desnem slapu, in pa kose ledu, ki so vsake toliko leteli po zraku. Zdelo se mi je, da sem bolj za ne, zato mi je prav odleglo, ko se je enako odločil tudi Dani.
Drugi slap, II, WI4-, 200 m, Krnica, 23.2., druga, Žagar in Hribar
Na vseh teh turah sem ugotavljala to, kar se mi je zdelo že prej v grapah – da imam v snegu oziroma ledu kar dober občutek, poleg tega pa sem bila z vsako novo izkušnjo bolj navdušena nad svojimi derezami in cepini. In tako je prišel trenutek, ko sem se počutila dovolj suvereno, da bi plezala naprej, kar sem se odločila že, ko smo turo načrtovali. Pa smo šli, midva z Blažem v eni in Dani z Valerijo v drugi navezi z lučkami po službi v slap na Klemenči jami. Razmere so bile odlične, slap lahek, Dani pa je ves čas plezal vzporedno z mano ali Blažem, tako da sva imela malo pomoči pri nameščanju varovanja. Včasih se splača doma naštudirat smer in pobrati dva od treh raztežajev (sori Blaž). Skratka, super plezarija.
Slap na Klemenči jami, WI3, 130 m, Rjavički vrh, 24.2., izmenično, Hribar
Potem pa je prišel ledni tečaj in ponovno smo se znašli pod Prisojnikom. Z Danijem in Blažem smo bili enotni, da tokrat pa pade Slap pod Hanzovo steno. Čeprav so bile razmere popolno nasprotje tistim s Klemenče. Saj smo že na tleh vedeli, da ne bodo najboljše, ker je po sosednjem slapu prav po sredini spet konkretno teklo, ampak se nam je zdelo, da če bomo prišli čez ta prvi del, kjer je 'malo' vode, bo potem zgoraj okej. Yea right. Če bi drugi raztežaj opisala z eno besedo, bi bila to 'krožnik'. Kamorkoli si piknil cepin, je vse letelo stran, in ko si na isto mesto še enkrat piknil, je padel stran nov sloj, in verjetno bi šlo tako do skale, pa tega raje nisem preizkušala, ker je bil pod mano Blaž. Za nameček je bil teren konkretno pokonci, tako da me je vmes prav zaskrbelo, da me bo navilo in bila sem super srečna, da plezam na top rope. Potlačila sem slabe občutke in prešla v en racionalen način delovanja, ter zelo nežno naslanjala cepine in res previdno stopala in nekako priplezala do vrha. Še dobro, da ima slap samo dva raztežaja. Po n-tem preverjanju sidrišča za abzajl in po drugem abzajlu, kjer dobiš lep vpogled v brezno pod slapom, sem si stoječ nazaj na tleh in izpenjajoč reverso rekla, da take ture pa tudi če ne ponovim več.
Slap pod Hanzovo steno, WI3, 80 m, Prisojnik, 29.2., druga, Žagar in Hribar
Ko tole pišem in razmišljam za nazaj, se mi zdijo te zimske ture že neskončno daleč, toliko stvari se je še zgodilo med takrat in zdaj. All in all pa bi rekla, da je bila moja zimska sezona kar lepa za mlajšo pripravnico, in je predstavljala prvo stopničko, uvod v ledno plezanje, ki si ga želim v prihodnosti še bolje spoznati.
Pomlad, korona in plezanje v vodstvu
Zimsko sezono je končalo obdobje korone, ki je krepko zaznamovalo tudi pomlad. Z Blažem sva marca nameravala izkoristiti popust v Igluju in nabaviti novega enojčka in pa polovičke, in spomnim se trenutka, ko sva razmišljala, ali se nama v to sploh splača investirati, saj sva bila povsem prepričana, da je sezona izgubljena. Pa sva se potem vseeno odločila za nakup, kar se je izkazalo za odlično odločitev.
Čas v izolaciji sva sicer izkoristila za projekte, za katere ponavadi nikoli ni časa, vzdrževala sva kondicijo po okoliških hribčkih, plezala pa praktično nisva, zato sem sezono v skali začela z eno najslabših fizičnih form v zadnjih letih. Po drugi strani pa sem imela v glavi enega bolj ambicioznih planov za sezono, in sicer, da končno začnem projektirat malo težje športnoplezalne smeri.
Problem je bil samo v tem, da mi je enostavno zmanjkalo časa, da bi fizično formo dvignila v udobnih plezališčih, ker smo se zapodili v večraztežajne smeri, kjer, tudi če so navrtane, plezaš z rezervo. Vsaj jaz. In sploh zato, ker nama je bilo z Bažem kristalno jasno, da bova ob 15 novih tečajnikih morala plezati sama (beri naprej). Ampak saj bova plezala skupaj, pa bo šlo.
Malo morgen. Ko smo šli prvič v Vipavo sem jaz lepo vzela enega tečajnika - Vasjo, Blaž pa dva, ker je bila sicer alternativa, da jih Dani vzame pet. Šli smo v iste smeri, se mi pa Dani nikakor ni pustil prepričati, da bi šli najprej plezat Veselega Matička, ki je IV-, ampak smo kar štartali s petko. Sicer se je potem izkazalo, da je lepo navrtana, ampak se mi je vseeno zdel kar konkreten preskok iz tega, da sem imela zjutraj v planu plezati v enakovredni navezi s plezalcem, ki ga dobro poznam, do tega, da sem imela na vrvi tečajnika, ki je prvič plezal večraztežajne smeri v skali.
Steber + zgornja varianta, V-/III, 160 m, Gradiška tura, 17.5, prva, V. Povše
Veseli Matiček, IV-/III, 105 m, Gradiška tura, 17.5., prva, V. Povše
Skriti raz, V/IV, 130 m, Gradiška tura, 17.5., prva, V. Povše
V Klemenči peči pa sva z Blažem plezala skupaj, izmenično, Sartija in Snorkiya. In sem kar konkretno klela, ker sem imela zanič občutek, navrtano pa tudi ni ravno tako na skupaj, da bi si človek zelo želel pasti. Se mi zdi, da je bil Dani edini, ki je imel tisti dan v platah dober feeling. V navezi je imel Evo in Simona, ki sta imela popoldne obveznosti, in sta šla prej domov, ostali pa smo se v združeni navezi podali še v Sivega Volka, ki sem ga lani že plezala, pa se mi sploh ni zdel težek. Verjetno zato, ker sem ga plezala kot druga in se nisem obremenjevala z varovanjem. Tokrat pa sem ga doživljala v precej drugačni luči, z na novo odkritim darom za ocenjevanje razdalje do naslednjega svedra in stopov in oprimkov na poti do tja. In sem bila kar vesela, da mi ni bilo treba nič naprej.
Snorky, VI-, 80 m, Klemenča peč, 23.3., izmenično, Hribar
Sarti, VI/V+-, 110 m, Klemenča peč, 23.3., izmenično, Hribar
Sivi volk, VI-/V, 220 m, Klemenča peč, 23.3., druga, Žagar in Hribar
Konec maja smo šli še enkrat v Vipavo, in z Blažem sva tudi tokrat dobila zraven tečajnico - Iris, sva pa vsaj ostala v isti navezi in sva se potem midva izmenjevala v vodstvu. Dan je sicer zaznamovalo menjavanje navez 'on the fly', kar je bila zanimiva izkušnja. Dobila pa sem tudi priložnost za malo refleksije, in precej neresnično se mi je zdelo dejstvo, da sem na podobnem vikendu eno leto prej prvič plezala večraztežajne smeri.
Varianta Prvomajske + Tu in tam + zavarovana plezalna pot, 5 neki?, 120 m, Gradiška tura, 31.5., druga, menjavanje navez
Jesenska, IV, 110 m, Gradiška Tura, 31.5., izmenično, Hribar
Pomlad se je zaključila z Memorialom na Okrešlju. Z Blažem sva imela v načrtu, da bova plezala skupaj (opažate vzorec?), šla pa bova v isto smer kot Dani, kot druga naveza. Na ta način se nama ne bo treba ukvarjati z iskanjem smeri, poleg tega pa se nama je zdelo, da imava nek backup, da ne bova čisto sama. V soboto smo se podali v Vzhodno smer v Mali Rinki, ki je potrdila svoj sloves, da je lepa smer s kompaktno skalo. Z Blažem sva se tekoče izmenjevala, težavnost plezanja je bila znotraj najine cone udobja, klinov in sidrišč pa nama ni bilo treba iskati, ker sva videla, kje sta jih Valerija in Vasja izpenjala. Cela izkušnja je bila prijetna, malo jo je pokvaril samo sestop po Turskem žlebu, ker se mi ni dalo vleči rokavic iz dna nahrbtnika, in nekje na polovici, ko smo ritensko po vseh štirih lezli navzdol po snežišču nisem več prav dobro čutila prstov.
Vzhodna smer, IV/III, 350 m, Mala Rinka, 13.6., izmenično, Hribar
Zato, in pa tudi, ker je bila vremenska napoved malo slabša, smo za nedeljo tisti, ki smo šli plezat, izbrali smeri v Mrzli gori. In ker ni ravno neskončno mnogo lahkih smeri (poleg tega pa smo vsaj nekateri kalkulirali, da bi šli plezat nekaj, da ne bomo čisto sami) smo se vsi namenili v Avrikelj. In se kot kača raztegnili po celi smeri. Že na vstopu smo z Alenko in Aljažem opazovali oblake in ugotavljali, da se nebo zapira, ampak smo se tolažili s tem, da je smer kratka in lahka, in da bomo en, dva, tri čez. Morala bi vedeti, da ta matematika odpove, če je v smeri več (5?) navez. V zadnjem raztežaju, ki sem ga plezala naprej, se je z neba ulilo in plate so v trenutku postale drsalnica. Previdno sem splezala do konca skale, kjer so mi pot zaprli borovci. Po levi ali desni, kje je sidrišče? Zdelo se mi je, da mora biti blizu, zato sem poklicala, in Dorotejin glas mi je odgovoril nekje z leve. Ko sem se prebila in prevlekla skozi vejevje, sem jo zagledala kak meter pred sabo. Z Balohom sta se že pripravljala na abzajl. Ostala sem sama in med varovanjem Blaža so se dežne kaplje začele spreminjati v ledene kroglice. Shit, na to pa na vstopu nismo pomislili. V tankem flisu sem bila itak premočena do kože, skriti se ni dalo nikamor, zeblo me je, najslabše pa je bilo to, da je toča tolkla po mojih premraženih prstih, ki so se oklepali vrvi, jaz pa nisem vedela, koliko večje bodo kroglice še postale. Po nekaj časa, ko sem se poskušala narediti karseda majhno, se je potem naliv začel umirjati in do sidrišča sta priplezala najprej Blaž, za njim pa še Aljaž. Ne spomnim se, ali sem počakala še Alenko, ali sem že prej odabzajlala navzdol, se pa spomnim, da sem bila presenečena, ko sem eno sidrišče niže, na totalno izpostavljenem mestu naletela na Dorotejo in Baloha (in Davida?). Bila sem namreč prepričana, da so se uspeli spustiti nižje dol.
Pri naslednjem spustu sem po nesreči sprožila nekaj kamenja, in ob mojem vpitju 'Pazi kamen!' me je oblila živa groza, srce pa se mi je po mojem vsaj za kak trenutek ustavilo. Ampak hvala bogu ta večji kosi niso nikogar zadeli… Na zadnjem 'štantu' pa me je pričakal Dani, premočen in premražen, vendar srčno odločen, da bo šel zadnji iz stene. Sledil je sestop, kratek pogovor z GRS ekipo, ki je od grabna z daljnogledom nadzorovala dogajanje, ter topel sprejem na GRS koči, kjer sem v roke od nekoga najprej dobila čaj, nato pa od Juša še žganje. Ta tura me je naučila par stvari. Predvsem tega, kar mi naj bi bilo v teoriji jasno že prej, da se z vremenom v hribih RES ne smeš igrati. In tega, kako super ljudje so na AO-ju. (Pa tudi tega, da so moji čevlji dejansko nepremočljivi, saj je luža, ki se je vanje natekla med nalivom po mojih gležnjih navzdol, v čevljih ostala vse do koče, kjer sem jo zlila ven.)
Avrikelj, IV+/III-IV, 150 m, Mrzla gora, 14.6., izmenično, Hribar
Tekom pomladi sem skozi preplezane smeri nabirala samozavest za plezanje naprej, in po Memorialu se mi je zdelo, da sem v dobri formi pred poletno sezono. Potem pa je prišla Paklenica.
Poletje prvi del – kriza
Paklenica. Moja druga. Zaradi že omenjenega velikega števila tečajnikov sva imela z Blažem zopet deal, da bova načeloma plezala skupaj, narazen pa samo v primeru, če oba dobiva soplezalce. Bolje plezati lahke smeri, kot ne plezati. Prvi dan tako res plezamo nekaj lahkega in z Blažem vzameva v navezo Mateja. Na vrhu smeri sedimo in čakamo, Dani se gre s preostalimi tečajniki nek piramidni sistem. Čakamo in klepetamo. Čakamo in se kuhamo. … Še vedno čakamo… Kličemo navzdol, kje so, pa ni odgovora. A so šli dol? Ma ne. Čakamo… (Saj bi abzajlali, pa si nihče ni pogledal, kje gre sestop.) … še malo čakamo. In končno se pojavi Danijeva glava. Izvemo, da so nekaj zavozlali z vrvmi, zato jim gre tako počasi. Po abzajlu se odločimo še za eno smer. Z Blažem se spogledujeva. A bi vzela vsak kakega tečajnika? Matej mi obljubi, da v smeri ne bo kadil, Blaž vzame Evo in Simona, in v treh normalnih navezah preplezamo smer brez zavozlanih zapletov.
Okej, naslednji dan pa kaj bolj resnega. Bora-Bora. Blaž je smer že plezal in pravi, da je lepa. Pred tem pa Centralne kamine. Dani z Valerijo in Matejem gre v iste smeri, kar nekako postane stalnica do konca tedna. Zjutraj imam pred plezanjem malenkost spoštovanja do Bora-Bore, je le 6a. Ampak začnemo najprej s kamini, prvi cug pripade meni, lotim se ga previdno, ampak brez težav. Naslednji je Blažev, potem spet moj – prečka v desno. Blažu pripade detajl, ki ga spleza kot nič. Saj plezanje ni težko, varovanje je pa tako, da bolj kot ga gledam, manj mi je všeč. Se mi zdi, ali res da vidim neko leseno kajlo? Zadnji cug je spet moj. Lahek, lep, sprehod, ampak fuuuul narazen navrtan. Če se ne motim, je razdalja med svedri nekje 9 m. Če padeš je to 18 m, plus raztezek zaradi elastičnosti. Po ostri pakleniški skali. In kar naenkrat plezam zakrčeno, dvakrat preverim vsak stop, nagledam si vsak naslednji oprimek, preden izpustim prejšnjega. 120 % na ziher. In naenkrat to ni več tisto plezanje, v katerega sem se zaljubila pred desetimi leti, ampak nekaj čisto drugega.
Na vrhu smeri opustimo misel na Bora-Boro, ker se nabirajo oblaki, ki zgledajo, kot da bi iz njih lahko deževalo. Danijeva naveza se odloči za neko drugo smer, ko bi morala midva vstopiti, pa začnejo z neba padati prve kaplje. Spomin na Avrikelj je še zelo živ, zato pospraviva štrik in zaključiva plezalni dan.
Naslednji dan gremo spet Bora-Boro. Do tja pa Sjeverno rebro. Ne vem, ali res nismo pogledali vremenske napovedi za veter, ampak prva smer je borba, da te ne odpihne, zato v drugo seveda ne gremo. To spet ni bilo plezanje. Na sestopu se ustavimo pri Katji in Damjanu, ki vstopata v Pero. To pa zgleda boljše navrtano, kot vse, kar smo mi do zdaj lezli. Rečem Blažu, da morava začeti plezati težje smeri. Ko bi bila vsaj v malo boljši formi... Naslednji dan gremo v Kamasutro, ki mi je všeč, in v Trik, ki mi je všeč malo manj. Spet se vlečem od svedra do svedra in to spet ni plezanje, ampak kar nekaj. Že četrti dan plezamo, pa imam občutek, da še nisem nič splezala. Smeri so v glavnem sprehod, s kratkim plezalnim mestom, navrtane pa so tako, da ni všeč moji psihi, zato nočem v kaj težjega, za vsak slučaj, da ne trofim kake štirke, v kateri ne bo nobenega varovanja. Pa saj imam frende in jebice na pasu, ampak mi ni okej. Razmišljam celo, da bi šla frikat, da dejansko kaj splezam, in mogoče celo dobim malo občutka. Ampak vem, da v enem dnevu pač ne moreš nadoknaditi parih mesecev. In tako padem v en začaran krog, oziroma bolj spuščajočo se spiralo, moje razpoloženje je iz dneva v dan slabše, psiha pa tudi.
Piksi & Diksi, 5a, 100 m, Kuk od Skradelin, 20.6., druga, Hribar in Artnak
Tinin smjer – desna varianta, 4b+, 110 m, Kuk od Skradelin, 20.6., prva, Artnak
Centralni kamin + zgornja varianta, 5a, 150 m, Veliki ćuk, 21.6., izmenično, Hribar
Sjeverno rebro, 4b+, 170 m, Veliki ćuk, 22.6., druga, Hribar
Kamasutra, 5b, 150 m,Anića kuk, 24.6., izmenično, Hribar
Trik, 5a, 125 m, Anića Kuk - Stup, 24.6., izmenično, Hribar
Mislim, da je nekdo to vedel, ali pa se mu je dozdevalo, ker naslednji dan po večerji slišim: »Nika, jutri plezaš s Krajncem.« Ne vem, ali se je to zmenil Dani ali Blaž ali oba ali pa nekdo tretji, se pa spomnim, da sem bila prepričana, da se zafrkavata, ker sem bila pred tem zatopljena v pogovor s puncami, in nisem poslušala, kaj se menijo o plezanju. Ampak ne, očitno je res, ker me Luka dejansko vpraša nekaj v stilu »A ti greš z mano?« In moj odgovor je ja (seveda je ja, kolikokrat v življenju imaš pa priložnost plezati z vrhunskim alpinistom!?). Naslednja misel, ki se mi utrne, pa je, kakšna potrata priložnosti je to, lahko bi šla plezat kako kul težko smer, moja forma je pa tako zanič, da si v kaj težjega, kot je 6a, ne upam. Nekje za njo pride še ena misel, in sicer, da imava z Blažem deal, da ne bova drug drugega pustila brez naveze, Luka se strinja, da gremo lahko trije, Blaž se sicer nekaj upira, ampak na koncu je odločeno, da gremo zjutraj v Velebitaški.
Luka pravi, da rabiva samo reverso in vponko, drugega pa popolnoma nič, ker obtežen ne moreš plezati. Kar hecno je, ko na pasu nimam nobenega prusika, in jasno mi je, da je pred mano dan, ki bo precej drugačen od parih prej. Na vstopu nama da Luka nasvet, naj prvega cuga, ki je 5b ne podcenjujeva, ampak naj si raje rečeva, da je ocenjen težje, recimo 6a, pa se nama bo potem zdel lahek. In nasvet je odličen, saj se vmes resnično najde nekaj gibov, ob katerih bi človek pomislil, da je to kar konkretna petka, in ni ravno motivacijsko, če se ti to zgodi v prvem raztežaju, detajl pa naj bi bil še par ocen težji. Luka kar odbrzi po steni navzgor, in že je na štantu in varuje. To je to, zdaj bo pa treba plezati. Po začetnih počasnih metrih se vplezam in začnem resnično uživati. Lukatu je smer enostavna in se lahkotno in s tekočimi gibi sprehaja po steni, nič se ne ustavlja, nič ne išče, kam naprej, samo pleza, in pravi užitek ga je gledati. Njegova suverenost se očitno prelije tudi name, saj imam prvič po parih dneh končno dober občutek. Večji lok, s katerim varuje, mi dopušča popolno svobodo gibanja, in svet okrog mene se poenostavi. Nič več zakrčenosti in vlečenja od svedra do svedra. Ostanejo samo oprimki in PLEZANJE. Tako, ki me je zasvojilo pred dobrim desetletjem. Luka vleče dvojne raztežaje, saj točno ve, kako se izidejo sidrišča, in zdi se mi, da čez štirice kar zdrsimo.
Z vsakim raztežajem sem bolj navdušena nad potekom smeri, ki postreže z norimi prehodi. Recimo raztežaj, ko štartaš proti levi in navzgor, nato pa se smer zalomi in se proti naslednjemu štantu spustiš. Tam nekje, kjer je ta velika luska. Nato pa navzgor po kaminu (?) in desno okrog. Tam smo prehiteli navezo Čehov (Madžarov?), ki se kar ni mogla načuditi Lukovi hitrosti. Skoraj mi je bilo žal, da jima nismo povedali, kdo jih je prehitel. V naslednjem raztežaju se stena postavi bolj pokonci in vstopiš v del, v katerem te čaka detajl. Spomnim se, da sem ob tem začutila nekaj treme, malo zaradi smeri, malo pa zaradi tega, ker nisem želela, da bi me kdo preveč čakal, sploh, ko smo imeli za petami navezo, ki smo jo ravno prehiteli. Če se prav spomnim, je en raztežaj ob neki poki, potem štant, nato pa raztežaj z detajlom. (Disclaimer: imam res res zanič spomin za smeri, tako da me ne držati za besedo.) Luka se ga loti in nama hkrati daje navodila. Najprej greš malo naravnost navzgor, nato prestopiš v levo, tam je en stop, primeš zadaj za rob, pa si čez. Čisto enostavno. In izgine nekje zgoraj za robom.
Malo gledam, kako je vse pokonci, pa kako je gladko tam, kjer prestopiš, pa upam, da ne visi preveč ven, potem pa Luka zakliče »Varujem!« in se začnem premikati. Navzgor gre lepo, tam v levo je pa gladko. Mislim, da prvič zavpijem navzgor, naj malo bolj pobere štrik, vdih, izdih, pa gremo. Stopim v levo in sežem okrog, ampak ne stojim okej, in nočem kar probat, zato prestopim nazaj na desno, na dobre oprimke. Nič, še enkrat. Tokrat dejansko uporabim tisti stop, ki ga je pokazal Luka, sežem levo, in zdi se mi, da pod prsti zatipam klin. Preprimem drugam in si rečem, da bom pogledala, če je bil res klin, ko bom na drugi strani. Potem se pa par gibov ne spomnim točno, pozabim tudi pogledati, ali je bil klin, ali ne, in ne vem, ali mi je kdo od soplezalcev kaj vpil, ker sem v mehurčku in obstajam samo jaz in košček skale pred mano. Spomnim se, da je bilo treba par gibov sfajtat in spravit noge gor. Po tem si rečem, da je detajl verjetno za mano. Skozi mene divja adrenalin in v napol čepečem položaju si vzamem trenutek počitka. Iz izkušenj vem, da je pametno dvakrat vdihniti in se malo pomiriti, ker se sicer rado zgodi, da odletiš nad detajlom. Mislim, da je bila to kar dobra odločitev, saj je preostanek raztežaja še kar konkretno plezanje.
Na štant pridem fuč. Luka me spodbuja in reče, naj se nadiham. Naredim par požirkov. Po mojem se mi kar smeji. Kako je pa to dober občutek, ko imaš noro družbo, nor razgled, pa ravnokar si splezal detajl, ki ti ni bil čist simpl! Luka nama kaže, kje gre Spomin, linija se odlično vidi. V nadaljevanju zletimo še kak raztežaj do votline, nato pa v levo in na rob stene. Čudovita in lahkotna plezarija. Sledi sestop in obvezno pivo pri Dinku.
Noro. To je to, ta lahkoten stil in suverenost. Luka je bil celo turo čudovit, sproti nama je pokazal ful for, ki jih ne zveš v Alpiročniku, in celo kopico podatkov o steni in smereh. In niti enkrat ni omenil, da mu je prelahko, čeprav je, ko sem ga vprašala, kdaj je nazadnje plezal kaj tako lahkega, moral kar konkretno razmisliti.
Velebitaški, 6a+, 350 m, Anića Kuk, 25.6., druga, Krajnc in Hribar
Po tej turi sem se odločila, da obstajata dve poti naprej. Ali popolnoma preneham s plezanjem, ali pa dvignem formo na en malo bolj soliden nivo. Ker tega polovičnega malo-ja-malo-ne pa lazenja po štirkah v Pakli se ne grem več.
Do konca tedna sem se sprijaznila, da sem obsojena na lahke smeri, pa tudi odločila sem se, da se ne bom silila plezati naprej. Tako da se je nabralo še par lažjih smeri, od katerih je bil plezalsko zanimiv bolj kot ne samo kamin v smeri Brid za veliki čekić.
Celjski stup, 5a, 150 m, Mali ćuk, 26.6., izmenično, Hribar
Šaleški, 5a/b, 120 m, Anića kuk – Stup, 27.6., druga, Hribar in Žagar
Brid za veliki čekić, 5b+, 150 m, Anića kuk – Stup, 27.6., druga, Žagar in Hribar
Ča je od Draga, je od Draga, 5b, 110 m, Kuk od Skradelin, 28.6., druga, Hribar
Besedilo: Nika Mlinarič
Fotografije: Nika Mlinarič in Blaž Hribar |
