Poletje – dvig forme in prve samostojne ture
V tednih, ki so sledili Paklenici, mi je končno uspelo vsaj 1x čez teden popoldne frikat. Ponavadi se nas je nabrala kar lepa skupina, moja forma pa je tudi lepo napredovala.
Eden od razlogov za to je, da sem prvič, od kar je na tečaju za športno plezanje Vili rekel, da je »padec sestavni del športnega plezanja« to dejansko ponotranjila in se lotila težjih smeri. Ko sem dobila slab občutek, sem nehala plezati, tapnila po steni, in se spustila. Enkrat, dvakrat, trikrat, pa tisto mesto ni bilo več problem in sem ga lahko plezala sproščeno. Koristilo mi je tudi Rokovo opažanje, da »greš najprej na top, pa splezaš, pol greš pa vpenjat pa si že zmatrana. Morš it kr vpenjat.« In spomnim se trenutka, ko sem šla na Čreti že malo navita kr vpenjat en 6b+, v pričakovanju, da bom vadila padanje, pa sem ga flashnila. Sicer me je navilo do konca, samo feeling je bil pa fenomenalen.
Prva smer v hribih po Pakli je bila Ogrin-Omersa v Ojstrici. Kaj je plezal Mihelič, ne vem, mi nismo videli prav veliko 'skoraj idealne skale'. V eni prečki (ocenjeni s IV) me je presenetilo mesto, ki rahlo visi ven. Spomnila sem se mantre, da 'če je lahko pa previsno/izpostavljeno, pol morjo bit šalce', pa mi vseeno ni najbolj dišalo, da bi šla tam čez. Zato sem iznašla svoj način, kako se stlačiti mimo po zgornji strani, pa se potem spustiti dol na roke. Moja soplezalca sta se ob tem kar precej zabavala.
Ogrin-Omersa, V-, 450 m, Ojstrica, 4.7., druga, Žagar in Hribar
Sledil je vikend v Dolomitih, ki sem jih prej poznala samo pozimi, in najbolj me je presenetilo, da je bilo res mrzlo. Ko pogledaš nadmorsko višino, ti sicer postane jasno, zakaj. Prvi dan smo že pod smerjo naleteli na hudo gnečo, drugi dan pa nas je izučilo, in smo na dostopu divje prehitevali ostale naveze. Splezali smo tri smeri, vse tri z odlično skalo in precej možnostmi za varovanje, kar sva z Blažem s pridom izkoristila za plezanje naprej, Dani pa naju je z veliko mero potrpežljivosti prenašal. Julij smo zaključili z mojo prvo smerjo v Triglavski steni. Ko je Dani predlagal Kratko nemško s Zimmer-Jahnom, sem z veseljem ugotovila, da se počutim popolnoma kos takšni turi, in ob nečloveški uri sredi noči, ker smo Patricijo pobrali direktno po službi, smo krenili proti Vratom. Z Blažem sva nekje nad Nemškim turncom sicer imela manjši komunikacijski šum, ampak nama ga je uspelo relativno hitro razrešiti, in tura je bila popoln uspeh.
Cobertaldo-Pezzoti, IV, 210 m, Sasso di Stria, 18.7., izmenično, Hribar in Žagar
Comici-Torso-Varale, V-, 210 m, Torre piccola di Falzarego, 19.7., izmenično, Hribar in Žagar
? smer v zahodni steni, IV+/IV, 110 m, Torre piccola di Falzarego, 19.7., druga, Žagar in Hribar
Kratka nemška s Zimmer-Jahnom, IV/II-III, 800 m, Triglav, 26.7., izmenično, Hribar
Potem pa je prišel avgust in prva tura, na katero sva se podala povsem samostojno. Tokrat ne bo nobene poznane naveze v isti steni, kaj šele v isti smeri. Izbrala sva si Raduho, ker jo poznava, Dani nama je pofotkal in poslal vodniček, pa sva šla. Rekla sva si, da bova štartala z Loke, ker je bliže. Pa sva nekje zgrešila odcep, in ugotovila, da sva se do Durc odpravila čez Lanež. Ups. Sva si pa vsaj nagledala teren za zimo. Izbrala sva si eno smer na kline (da bo štela za napredovanje) in eno na svedre (da bo lepa za plezat). Dani naju je sicer opozoril, da sta obe navrtani, ampak sva šla vseeno pogledat. In ja, par 10 metrov v Mihovo smer sem našla prvi sveder. S to turo sva nekako prerezala popkovino in ugotovila, da se lahko lotiva kakih lahkih samostojnih tur.
Mihova smer, IV+/III, 175 m, Mala Raduha, 1.8., izmenično, Hribar
Kamin pri Durcah, V/III-IV, 100 m, Mala Raduha, 1.8., izmenično, Hribar
En vikend kasneje naju kliče Dani. Greva zraven v Hudičev steber? Približno sem vedela, za kakšno smer gre, saj sta jo z Balohom omenjala zadnja dva ferajna. Vesela sva povabila in seveda greva, take klasike se sama še ne bi lotila, bi jo pa z veseljem plezala. Malo se pozanimam o smeri, in izvem, da naj bi bila težka V-, kar me ne skrbi pretirano. Če mi ni treba plezati naprej, je lahko zaradi mene tudi VI, pa bom imela še vedno rezervo. Bolj me skrbi opis v Slovenskih stenah, da je smer 'primerna le za zrelo navezo, vajeno dolgih, napornih tur.' V tem opisu se pa ne najdem preveč. Ja, Dani bo plezal naprej, tako da pri plezalnem delu ne pričakujem težav, ampak v dolgo naporno turo je vključen tudi sestop. Lazenje navzdol po kakšnih nezavarovanih poličkah, me po celem dnevu plezanja prav nič ne veseli. In zato skico smeri bolj kot ne samo ošvrknem, veliko več časa pa posvetim opisu Hanzove poti na hribi.net, iskanje slik tistega snežišča, in ugotavljanje, ali bi bila varianta sestopiti čez vrh po lažji poti. Izkaže se, da ne. Zato turo pričakam z zdravo mero spoštovanja.
Štartamo ponoči in prva svetloba nas najde že na poti. V spodnjem delu je treba mimo enega slapu, ki veselo šumi, in ki se mu na ozki poti ne moremo popolnoma izogniti, in en rokav in eno hlačnico imam lepo premočeno. Odličen začetek. Tam nekje pri Hanzovi steni se nam začnejo odpirati pogledi na to, kar bomo plezali, in zgleda kar precej mogočno. Spustimo se do snežišča, ki ima na tej strani malo zoprno krajno zev, ga prečimo, in smo na vstopu. Oblečem puhovko, ki jo obdržim na sebi dobršen del smeri. Ogledujemo si vstop. Ne zgleda nič kaj prijazno. Vsa čast Daniju, da bo šel naprej. Ko začnem plezati, potrebujem ene pol prvega raztežaja, da se ogrejem in da začutim prste. Klini so tako narazen, da lahko brez težav plezaš bolj levo ali bolj desno, in previdno si izbiram prehode. Vmes vseeno zaplezam v ene nepotrebne težave, ker me premamijo oprimki, ki od blizu niso tako dobri, kot zgledajo. Plezanje je izpostavljeno in lepo, ves čas približno konstantne težavnosti, in zložno napredujemo. Na Hanzovem turncu malicamo in spustimo naprej navezo Avstrijcev. Za nami je že kar nekaj smeri, pa se nad nami pne še precej konkretna stena.
Okrepčani smo pripravljeni na nadaljevanje, prve pol cuga je v nekem lažjem svetu, pa vseeno ostanemo navezani, in Blaž hiti podajati. Ob tem se mu plezalka, ki jo ima samo nataknjeno, zaplete v vrv in se prav počasi zakotali proti robu. Vsi jo opazujemo kako se kot v počasnem posnetku prevali čez rob, nato pa slišimo tup-tup-tup, kako se odbija po skalah proti Hudičevemu grabnu in nam izgine iz dogleda. Hja, to pa ni najboljše. Sploh, ker je ta težji del smeri še pred nami. Dani se odloči, da se bo spustil malo nižje, po položnem svetu, če se je plezalka slučajno kje ustavila. Po parih metrih najde eno, sicer ne Blaževo, drugačen model, ampak ista noga in ista številka. Za silo bi bila uporabna. Spusti se še malo nižje in zagleda Blažev čevelj na zadnji polički preden se stena zalomi in se v strmem skoku spusti v graben. Včasih pa ima človek srečo.
Nadaljujemo s plezanjem in nekaj izpostavljenih raztežajev nas pripelje pod kamin. Počasi napredujemo in preklinjamo navezo nad nami, ki nam vsake toliko pošlje pošiljko kamenja. Plezanje po kaminu postaja vse bolj konkretno, kamin pa vse manj prijazen, saj je mestoma moker in sluzast. Dohitimo navezo pred nami in jo čakamo, da bo čez detajl. Nato ji sledimo in štejemo zagozdene balvane, da ne bomo zgrešili mesta, kjer je treba iz kamina v levo. Pri prestopu iščem najboljšo kombinacijo, poskusim obrnjena v kamin, pa iz kamina in se vrtim kot vrtavka, Blaž pa se zabava in fotografira. V zgornjem delu postane kvaliteta skale precej slabša, izstop iz smeri pa kljub opisu preseneti, saj se ti zdi rob stene še daleč, pa splezaš čez neko luknjo, in si kar naenkrat v ravnem svetu. Tik preden pa te stena izpusti, čaka še zadnja uganka, bolder detail, ki je malo na moč. Ob opazovanju Danija in Blaža sem se odločila, da bi ga plezala brez nahrbtnika, zato mi je Blaž z vrha spustil prusik in nahrbtnik potegnil čez, jaz pa se plezanja lotim malo drugače kot fanta (beri z več tehnike in manj brute-force-a), in ga v svoje zadovoljstvo precej hitro premagam.
Na vrhu pospravimo opremo in se (jaz predvsem psihično) pripravimo na sestop. Smer nam je vzela dobršen del dneva, in če se bomo preveč obirali, nas bo ujela tema. Ves čas navzdol ostajam skoncentrirana in se zavedam prepadov na eni in na drugi strani. Snežišče prečimo še po svetlem, na izstopu iz plezalne poti prižgemo čelke. Ko pod nogami začutim asfalt, me prevzame zadovoljstvo ob zaključeni turi in osvojenem dosežku. Sledi pijača na Mihovem domu, kjer se začnem zavedati, da sem za naslednji dan, do katerega ne manjka veliko, zmenjena za na kolo. Začnem lobirati, če mogoče ne bi šli, ampak Blaž ostane neomajen. Danija pustiva pod Vršičem z Valerijo in Vasjo, midva pa sva kakih 23 ur po tem, ko sva zjutraj štartala, nazaj doma. Še par kratkih uric, pa naju bo zbudila budilka.
Hudičev steber, V-, 500 m, Prisojnik, 8.8., druga, Žagar in Hribar
Zjutraj se počutim, kot da bi me povozil buldožer, malo čutim roke in hrbet, bolijo me prsti na nogah (brcanje v stope, da preveriš, če držijo, v tako dolgi smeri ni dobra taktika), najhujši pa je glavobol, ki je, ko imam odprte oči, skoraj neznosen, in ki je znak, da sem prejšnji dan premalo pila (vode, da se razumemo ;) ). Ampak obljuba dela dolg, glavobol ukrotim s tableto in sončnimi očali, in že smo na poti proti Bike parku na Kopah. Na flow line-u še nekako gre, na drugi progi, ki ima same korenine, pa kar konkretno trpim, zverinski glavobol pa uide nadzoru tablete. Odločim se, da rabim pavzo, in grem v avto, kjer dve uri odspim. Potem pa sem skoraj kot nova.
Naslednji vikend smo v Lienških dolomitih, kjer z Blažem spet plezava v samostojni navezi. Prvi dan greva skupaj s še par navezami v Gamsplate, ki so suhe, in kjer kljub kompaktni skali po nama ves čas leti neki šoder, ki ga prožijo naveze pred nama. V nedeljo sva odločena, da greva nekam po svoje, najraje proti Lasserzwandu, kjer naju mikajo neke šestke, samo malo omahujeva, ker se bo popoldne mudilo nazaj proti Sloveniji, pa nočeva biti predolgo v steni. Zato se odločiva za Bügeleisenkante, preko katere kar zdrviva, in ki je skoraj malo prelahka, je pa orientacijsko nezahtevna, kompaktna (dobra za ego), pa še nagledava si tiste šestke za naslednjič. Na vrhu se sončiva in uživava in dan je kljub lahki smeri odlično izkoriščen.
Gamsplatte, V-, 270 m, Kleine Gamswiesenspitze, 15.8., izmenično, Hribar
Bügeleisenkante, IV/III+, 330 m, Kleine Lasserzwand, 16.8., izmenično, Hribar
Počasi dobivava veselje za samostojne ture in oprezava za primerno lahkimi stenami. Pravijo, da je ena taka v Velikem vrhu na Dleskovški planoti. Veva, da bi bilo glede na vreme boljše v kako severno steno, ampak nočeva čakati do jeseni, zato poleg plezalne opreme napakirava sončno kremo in kratke hlače (prav prija mi oddih od puhovke), pa sva pripravljena. Ko prideva do vznožja, in so vsepovsod trave in borovci, resno dvomiva o svoji odločitvi, in če bi imela s sabo vodniček, bi potegnila do Korošice in šla v Vršiče. Ampak ga nimava, zato se zapodiva v zaplate skale. Po dveh lahkih smereh v prijazni kompaktni skali, kjer imaš na vse strani možen pobeg v zavetje borovcev, se Blaž odloči, da bova šla v najtežjo, ki jo stena ponuja. To je ravno obratno kot ponavadi, ko izbirava najlažje smeri. In greva Zlato maturantko. Detajl je lepo naklinan, je pa bistveno lažji za velike ljudi, ker nikakor ne dosežem ključnega oprimka in rabim nekaj iskanja pravih stopov, da ga zlezem. Z izkupičkom dneva sva zadovoljna – 4 smeri na kline in predvsem nova samostojna tura, ki sva ji bila zlahka kos. Sestopava nasmejana, pa malo opečena, kljub temu, da sva se ves čas mazala s kremo.
Smer nad breznom, IV/III-IV, 120 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar
Steber, V-/III-IV, 130 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar
Zlata maturantka, VI+/V, 130 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., izmenično, Hribar
Grapa, III/II, 100 m, Veliki vrh na Dleskovški planoti, 22.8., sestop
Misel na Korošico ostane v najinih glavah, in odločiva se za vikend bivakiranje. Nisva bila prepričana, ali je zavetišče odprto, pa niti nisva preverjala, ker sva dobila namig, da se da fajn spati na strehi kontejnerja. Namenjena sva v Vršiče, cilj pa so lažje smeri na kline. Na Korošici naju z odprtimi rokami sprejme Čajz, in takoj izveva, da je gor pol ferajna. Za prespati je sicer kar gužva, ampak Matjaž pravi, da naju lahko kam stlači, pa odkloniva saj imava s sabo spalke. Splezava dve lahki smeri, večer pa preživiva v živahni družbi. V nedeljo se odločiva za Frančkovo Zavozlano smer, ki vijuga po steni in ki v spodnjih dveh raztežajih ni prav nič opremljena, ima pa zelo lep detajl, kamin. Ko v zgornjem delu drugega raztežaja v lažjem svetu naletiva na kline, nama je jasno, da sva verjetno v eni od sosednih smeri, ampak se s tem ne obremenjujeva preveč. Sledi sestop, hitro pakiranje in vračanje do avta, saj je za popoldne napovedan dež.
Smer mimo votline, IV/III, 100 m, Vršiči, 5.9., izmenično, Hribar
Lepa smer, IV/III, 130 m, Vršiči, 5.9., izmenično, Hribar
Zavozlana smer, IV+/III, 140 m, Vršiči, 6.9., izmenično, Hribar
Za naslednji vikend si izbereva Severni raz v Mali Mojstrovki, ki je malenkost daljša od ostalih, ki sva jih plezala sama, je pa navrtana. Meni je všeč, ker postopoma stopnjujeva težavnost samostojnih tur, Blaž pa ob tem malo zavija z očmi, ker se mu zdi, da bi ta postopnost lahko šla tudi hitreje. Ampak tudi za to bo še čas, tura pa je odlična. Varovanje je ravno na pravih mestih, orientacija nama gre super, smer pa nama je všeč, in jo potegneva po razu do konca, še tri raztežaje po tem, kjer Mihelič opiše izstop na plezalno pot. Svedrov v teh raztežajih ni več, je pa nekaj klinov. Mislim, da sem v tej sezoni dobila grif za iskanje le-teh. Ko iščem logične prehode se mi dogaja, da ravno ko se začnem razgledovati za primernim mestom, da bi namestila kako varovanje, najdem klin. Ob tem se mi kar smeji, Blaž pa tudi nič ne poroča, da sem kakšnega spustila, tako da sem kar zadovoljna sama s sabo. Zadnji raztežaj hočem potegniti do konca, in ves čas preverjam, koliko vrvi še imam. Smer gre izmenično čez bolj položne in bolj strme dele, in malo zavija, in pred enim strmejšim odstavkom si rečem, da bo trenja preveč, in se začnem ozirati za primernim mestom za sidrišče. Naklonina je položna, da lahko stojim in imam proste roke, razpok je kar nekaj, problem pa je, da so široke, meni pa je v tem lahkem terenu skoraj škoda puščati noter profilce. Malo iščem in najdem en velik balvan z ožjo razpoko, ki je sicer malo visoko, tako da dva klina zabijem med tem, ko telovadim na prstih in visim na roki, ampak sem zelo zadovoljna z rezultatom, ker oba lepo zapojeta. Ko Blaž spleza do mene, mu rečem, da se mi zdi, da ne more biti več veliko, in res ni, ker je kakih 5 metrov nad mojim stojiščem, takoj na naslednji izravnavi, smeri konec. Ko bi to vsaj prej vedela, 5 metrov bi pa res še šlo… Časa imava še veliko, zato si preostanek ture vzameva bolj na izi, malicava, se nastavljava sončnim žarkom in uživava v razgledu.
Severni raz, IV/III-IV, 300 m, Mala Mojstrovka, 12.9., izmenično, Hribar
Jesensko frikanje in spoznavanje svoje občine
Za jesen imava kopico načrtov, pa nama nekaj vikendov vzamejo Okrešelj, vreme in druge nepredvidene okoliščine, potem pa pride nov val korone, in naše gibanje se zopet omeji na občine. Ugotavljava, da Hrastnik niti ni najslabša možnost, saj imava na voljo športno plezališče, več drajtulišč, in celo dolge smeri. Pod Škalo sva prej vedno skočila samo na hitro, kadar se nama ni dalo kam dlje, je bilo vreme slabo, ali pa nisva imela veliko časa, zato sva po navadi plezala ene in iste lahke smeri. Ker je najina forma zaradi rednega frikanja čez poletje kar v redu, imava na voljo kup šestk, v katerih se do takrat še nisva preizkusila. In se jih lotiva. Projektirava, letiva po zraku, in eno za drugo obkljukava. Hudič je samo v tem, da se pri oceni 6c začnejo kar konkretni previsi, ki meni res ne ležijo. V Kotečniku je 7a, za katerega se mi je zdelo, da mi ne manjka veliko, tu pa je 6c+, v katerem se mi nekaj gibov zdi popolnoma nemogočih.
Odkrivava tudi Kopitnik. Od kolegov z Dola dobiva nekaj informacij, in si rečeva, da greva probat. Za začetek se nameniva v nekaj navrtanega, kar naj bi bilo tam okrog 5c. Izveva, da lahko abzajlava z vrha, in da se s 70 metrskimi polovičkami ravno izide, ampak so najine 10 metrov krajše, zato se peš spustiva okrog. Teren je kar strm, predvsem pa je polno listja, zato se veliko ukvarjava s tem, kam stopava, in malo manj s tem, ali so kje v steni kaki svedri, in posledično se spustiva prenizko. Nič zato, si rečeva, bo pa smer malo daljša. Itak mava s seboj kline. Se bova priključila navrtani smeri nekje više. S plezanjem začneva na najnižji točki stebra, in med tem, ko varujem Blaža, opazujem dva gamsa, ki me z ne tako velike razdalje opazujeta, se občasno zaženeta malo vstran, in pihata. Mislim, da jima ni preveč všeč, da ju motiva. Blaž občasno zakolne in vmes iz stene vrže kak večji kamen, zato ko začnem plezati, ne pričakujem najboljše skale. Tisto, kar me čaka pa je še precej slabše, saj je vse preperelo. Še dobro, da je vsaj lahko. Na sidrišču, ki ga je Blaž naredil na drevesu, ugotoviva, da v desno, kjer gre navrtana smer, ne moreva, in da bo treba narediti še en obvoz. Začetek je po polici v levo, potem je vmes en platast odstavek, potem pa se nama zdi, da je zopet neka širša polica. Mene ne mika preveč naprej, zato gre Blaž. Napreduje počasi, ogleduje si skalo, iz njegovih ust pa slišim kar nekaj kletvic, ki jih še nisem. Ko začne varovati, se sprašujem, ali ne bi bilo mogoče bolje kar abzajlati. Pa grem vseeno poskusit, saj bom na top rope, ne? V bistvu ne, ker je Blaž čez plate potegnil prečko, v kateri ni nobenega varovanja. Pred njo je vpel dva grma, za robom, na naslednji polici, pa je zabil dva dobra klina, ki mi prav malo koristita. V mislih se mi odvrti posnetek, ki ga je Blaž našel na neki fail kompilaciji, ker plezalec pade tako, da vrv drsi po ostrem razu, in se ob tem strga. Rob nad plato tudi zgleda kar oster, in če padem, bo nihaj dooolg.
Študiram, kako bi se lotila plat, in se odločim, da bom šla malo nižje kot Blaž, kjer je sicer malo bolj pokonci, ampak se mi zdi, da vidim dovolj oprimkov, da bo šlo. Če pa ne, bo pa vsaj nihaj krajši. Prerinem se skozi veje zadnjega vpetega grma, da dobim ven komplet, in sem pripravljena na poskus. Navzgor in proti desni. Stegnem se na lep oprimek, stopim na robček, preprimem in sežem naprej na nekaj, kar bi morala bit šalca. Kvaliteta skale je nekoliko boljša kot spodaj, še vedno pa ni dobra, zato s tolčenjem preverim vsak oprimek in stop. Ta lepa šalca je povsem votla. Nič zato, saj imam še druge opcije. Preverim eno za drugo in se vse bolj mrščim, saj vse zvenijo votlo. Kot da večja luska samo čaka, da bo padla stran. To pa ne bo okej. Naredim dva giba nazaj in spet stojim na polički in iščem novo možnost.
Fast forward kake pol ure naprej – veliko sprehajanja po polički, ogledovanja, poskušanja in trkanja po oprimkih in preklinjanja, brez kakega želenega rezultata. Par gibov naprej in par gibov nazaj. Igram se z mislijo, da bi splezala navzdol do prejšnjega štanta, in šla dol. Pustiva noter par klinov in verjetno kak komplet. Ni velika materialna žrtev. Ampak če naredim to, pomeni, da sem se predala. In tega res nočem narediti, sploh ker, če bi bila skala dobra, niti ne bi bilo tako težko. A je res moral rinit tu čez? Ko bi vsaj kaj vpel v tisti prečki, pa bi šla čez tam kot on! Tako pa imam tle to j* lusko, ki je tako velika kot jaz, in, ki bo verjetno padla stran, če jo obremenim z vso težo. Tako besna sem na vso situacijo, predvsem pa nase, da ne najdem rešitve, da mi na oči privrejo solze. Vzamem si trenutek, ko ne mislim na nič, in pustim solzam, da se razlijejo. Potem pa si jih obrišem in si rečem, nič, zdaj pa najdi rešitev. In če ne bi abzajlala, je pač treba nekako pridit čez.
Odločim se, da si bom uredila varovanje s prusikom na drevo na polici, in poskusila splezati čez lusko, ter si pomagala z vrvjo, če bo treba. Zvežem oba prusika, da bom imela več dolžine, naredim nekaj zank, ju namestim okrog drevesa in na drugi strani vpnem v pas. Blažu skomuniciram, kaj hočem od njega, in se lotim tiste luske, malo po skali, malo po vrvi in pazim, da je ne obremenim s celo težo. Dejansko zdrži. Sproti popuščam prusik. Ko imam do roba police še nekaj gibov po podrti skali, ga zmanjka. Point of no return. Odpnem en konec prusika in ga potegnem za sabo ter previdno splezam na široko gredino. Sprehodim se do sidrišča in Blažu povem, da naj si za naslednje podvige najde novega soplezalca, ker jaz z njim ne grem več plezat. Vpnem se z bičem, se usedem in naslonim na drevo ter sezujem plezalke. Ozrem se v krošnje dreves in v slab raztežaj oddaljena tla.
Po čokoladi svet zgleda lepše, nimam pa nobene želje plezati naprej. Blaž za robom najde svedre in nadaljuje po smeri. Še en štant in potem po zajedi do vrha. Skala v smeri je odlična in strinjava se, da prideva v kratkem splezati še spodnji del.
Krušljive prečke + desna varianta, VI A0/III-IV, 5c, 120 m, Kopitnik, 31.10., druga, Hribar
Naslednji vikend naju mika, da bi izpolnila to obljubo, ampak naju premami kamin, ki ga še nisva plezala. Baje je Frančkova petka, ampak sva prepričana, da mu bova kos. Najdeva vstop in se razgledujeva. Po prejšnjem vikendu mene še vedno nič ne mika naprej, zato prvi raztežaj z veseljem prepustim Blažu. Kamin je kar širok, pa odpira se na ven, ampak mu gre dobro. Med zabijanjem klina mi pove, da ga bom verjetno težko izbila, in da naj ga kar pustim. V bistvu lahko vse kar pustim, ker mu je smer všeč in jo bova ziher še plezala. Smer je res lepa, skala dobra, problem je samo v tem, da imam jaz očitno refleks se tlačit noter v kamine, kljub temu, da vem, da to po navadi ni dobra praksa. In ko je treba prestopit bolj na ven, ker se noter ne da več, je kar komplicirano. Kline res pustim, ob izpenjanju kompletov pa ugotavljam, da tako daleč ven, kot je plezal Blaž, jaz sploh ne morem, ker sta steni že preveč narazen. Cel raztežaj je lepo plezanje, stojišče na vrhu pa udobno na drevesu. Sledi še en krajši in lažji raztežaj, ki sem ga mislila pustiti Blažu, ker je realno itak splezal ta težji del, pa pravi, naj grem kar jaz naprej. Na vrhu se nastavljava toplim žarkom in opazujeva jesensko pokrajino. Verjetno je to eden zadnjih vikendov, ki bodo dovolj topli za skalo.
Kamin, V, 70 m, Kopitnik, 7.11., izmenično, Hribar
Dolgih smeri se po tem ne lotiva več, frikanje izkoristiva do zadnjega, ko pa postane zares premrzlo, zamenjava na plezanje z orodji. Z veseljem ugotavljam, da so novi okli, ki sva jih nabavila, odlični. Prvih parkrat toolam v plezalkah, nato pa v lahkih gojzarjih, na katerih imam pritrjeno sprednjo derezo. Odlično se obnesejo. Z veseljem opazujem Blažev napredek od lani, ki je ogromen. Tudi meni gre kar okej, občutki so večinoma pravi, se pa še izogibam vpenjanju.
Če potegnem črto, mislim, da sem imela kar dobro sezono. Od lepih zimskih plezalnih vzponov, do prvih začetkov plezanja naprej v navrtanih smereh, nato še v smereh na premična varovala. Z Blažem sva si ponovno dokazala, da dobro funkcionirava skupaj, in da se zmoreva odgovorno lotiti samostojnih tur. Kriza, ki sem jo imela v Paklenici, je bila na dolgi rok verjetno ena bolj prelomnih in boljših stvari, ki so se mi zgodile od kar plezam. Odločila sem se, da si v plezanju želim več, in potem je vse skupaj samo stvar prioritet, da si za plezanje vzamem čas, in discipline, da treniram tudi kadar se mi ne da in so pogoji slabi. Zaenkrat mislim, da mi je kar šlo.
In za naprej? Komaj čakam, da bo dovolj toplo za skalo. Ker imam zmenek s par smerni, za katere mi je jeseni zmanjkalo poskusov. (Pa ne me zdaj vsi napast, da imate nove turne smučke in da naj bo dolga zima. ;) )
Fotografije: Nika Mlinarič, Blaž Hribar |
