DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > OD VIA BAUER V VIA LIKE A VIRGIN, 16. 10. 2021

OD VIA BAUER V VIA LIKE A VIRGIN, 16. 10. 2021

Ogledov: 319

V četrtek na ferajnu dorečeva, da v soboto preplezava še eno 550m. Tako se v petek zvečer zapeljeva do vasi Riofreddo in proti bivaku - Ricovero Carnizza di Riofreddo. Po vsem prebranih opisih vsi priporočajo kolo za široko lepo urejeno gozdno cesto, katere baje kar ne zmanjka.

 

Sprašujeva se ali bo tudi za naju tako dolga? Ob misli da so mogoče še vedno vsi bivaki zaprti zaradi covida, si kar zaželim da najino pešačenje še traja dolgo v noč, ker si res ne želim zmrzovat kje pod steno. In komaj sva se dodobra ogreli, zaslišiva zvoke živali - rjovenje naše največje živeče zveri medveda. Zanimivo kako nama je dalo motivacije in zagona, da sva tako hitro premagovali km in višince proti bivaku 😊. Kmalu zagledava lučko iz bivaka, kar pomeni da bova pod streho in ne samo to, vesela druščina Čehov nama je že zakurila in gostoljubno ponudila pijačo dobrodošlice. Ob izmenjanih besedah smo kaj kmalu potonili v spanec. Zjutraj sva že ob 5.00 kuhali kavico v kafeteriji in jedli zajtrk, med tem sem se zazrla v zvezdnato nebo nad sabo, kjer sem navdušena uzrla tri utrinke. Poskrbeli so za nasmeh in optimizem, da je pred nama en super plezalni dan. Spakirali sva plezalno opremo ter s čelkami pričeli dostopat do Divje koze proti smeri Veronica bonarota via Bauer.

 

Komaj sva čakali da se prične daniti, da uzreva kakšne razmere naju čakajo. Bolj kot se je danilo, bližje kot sva bili, večji cmok sva imeli. Smer je bila pravljično posipana s snegom, ponekod so se videle ledene sveče, še najbolj naju je skrbela smer za sestop, midve pa brez zimske opreme. Sklenili sva da bova morali obrnit in smer zapisat v seznam za naslednje leto. Na prvem sedelcu na sončku skleneva, da je čas za nekaj vitamina D in kratko pavzo, med pogovorom se Patricija zazre v obsijano steno in prične glasno razlagat, da tole je pa tako lepa linija, da bi skorajda morala potekat kakšna smer. Ni bilo potrebno reči dvakrat, že stečem do stene in že kričim, ja sveti se eden, dva…..uauuu trije svedrovci, sicer vstop je moker, potem pa lepo. Skupaj si ogledava smer, skice ne uspeva najt, ampak se kljub temu odločiva da poizkusiva. Iz raztežaja v raztežaj sem bila bolj navdušena, kako konstantno plezljiva smer, z odlično skalo, lepo navrtana, enostavno sledljiva, s prečudovitimi pogledi na dolino Mrzla voda. Vzdušje kar narašča, dokler ne zaslišim Patricije, ko prične glasno nekaj komentirati: "Kako krušljivo, a bi mogoče obrnili?" jaz kar preslišim, ker ne želim, da se že konča. Sprašujem se kaj ji je, pa zakaj če je pa tako lepo? Ko ji pričnem sledit do varovališča, hitro razumem tiste njene glasne komentarje. Uauuu, kaj pa sedaj?.... še grši, še bolj krušljiv cug naju čaka. Ko sem opazovala Patricijo, kako se je lotila detajla smeri, v tej krušljivi prečki ocenjeni s 6a, sicer lepo navrtani, samo zaželela sem si, da čimprej prepleza, ker si res ne bi želel nihče pasti na te svedrovce. Že samo opazovanje soplezalke med iskanjem stopk, oprimkov, ki so se kar krušili po steni v globino, so pospešili bitje srca, ampak Patricija je sfajtala prečko in že je bila na polički. Kar zažarela sem od ponosa s kakšno soplezalko lahko plezam. No, na polički sledi čas za premislek ali nadaljujeva ali obrneva. Skleneva da gre preverit naprej po smeri, ali naju čaka lepši svet s kompaktnejšo skalo ali morda možnost za sestop. Ni trajalo dolgo ko zaslišim njen vesel glas: »Anja uživala boš, kako lepo, še malo«. Imela je prav po dveh raztežajih doseževa škrbino med Srednjo in Malo Devico, presrečni kako lepo smer sva preplezali. Veselje ni trajalo dolgo, ko se pričneva spraševat, kje je kakšna shojena pot za sestop, šment le te ne uzreva….kaj pa sedaj? Hmmm ja nič abzajl, do široke police do krušljive prečke brez problema…..kako pa sedaj naprej? No soglasno skleneva da po krušljivi prečki plezat nazaj in abzajlat v tiste svedrovce – no go. Torej ostane samo opcija spust v dooolg previs pod nama, ampak pred tem se je potrebno znebit nestabilnega balvana v vpadnici abzajla. To pa res ni bil problem, sem že rušila in poslušala kako se skalna gmota daleč pod steno raztrešči na več manjših delov. Pripraviva štant in zaželim si da bi le jutranji utrinek prinesel srečo - da bo vrv dovolj dolga in da prideva do police spodaj. Nato sledi trenutek resnice in predolga tišina, ko končno iz dna stene zaslišim vrisk Patricije: » To na polici sem, daj Anja ti si na vrsti!« in že sem pri njej. Z navdušenjem razlagam, to mi deli ratal je, pa me ustavi, nene še štrik je treba dobit dol, začneva opazovat, ja vozel se približuje, imava moder štrik, uspelo bo……ko se naenkrat nekaj ustavi, nekajkrat povleče, ne gre, pa poizkusim še jaz 1x, 2x 3x. Šment štrik ne gre nikamor, ok podaljšam gurtne, se pričnem obešat, Patricija pomaga, ampak ne doseževa nič. Torej čas je da uporabiva nož in pustiva rumeno barvno sled za nama. Nič sedaj naju pa že malo preganja čas, morava pohitet, čaka naju še nekaj abzajlov do konca stene, ampak kljub temu je bil še čas za selfi s prelepim ozadjem. Zabzajlava do začetka stene, lažje zadihava, nariše se nama nasmeh in iskrice v očeh.

 

Sedaj pa še zadnje dejanje - sestop proti bivaku po ostalo opremo. Tam naju zopet pričakajo Čehi in vprašajo če sva midve bili v steni? Opazovali so naju in eden izmed njih je rekel, da mu je razbijalo srce samo od opazovanja, pa sem si mislila, kako šele meni. Laughing No kar sam se je odločil, da to se mora nazdravit z njihovo domačo slivovico. Le ta naju je dodobra ogrela za spust proti dolini. Med sestopom sva razglabljali o dolžini smeri in njeni težavnost, ja res se je zabavno poigravat o ocenah smeri, ker ti ni jasno pod milim nebom kaj si lezel…..no pod navzdol se je pa vlekla, ker sva komaj čakali internetni signal da pogooglava kaj sva sploh preplezali. Končno prispeva do avtomobila, pa se nama le ta ne odklene, pa zakaj ne? Kaj res ne mora bit že konec vseh zapletov? Ja premrzlo je, na srečo uspeva nekako prebudit baterijo, da oživiva avto ter seveda na zasluženo pivo v Aljažev hram. Smeri ne uspeva izbrskat med vožnjo proti domu, ampak mi navdušena Patricija sporoči šele naslednji dan da sva preplezali nekaj čisto novega, navrtana je bila 18.9.2021, preplezali sva Like a virgin, ocenjeno s 6a, v 4 h. Sporočila je tudi avtorju smeri, kateri naju je razveselil z informacijo, da gre za prvo oz eno izmed prvih ponovitev 😊.

 

Zaključim lahko, da je za nama en super plezalni dan, naužili sva se hribov, naslednjič absolutno s skico v smer in seveda naslednje leto s kolesi po predolgi makadamski cesti in v Divjo kozo dokončat Bauerjevo smer. Danes vidim, da so imeli prav že stari Grki, da videnje utrinka pomeni srečo.

 

Še vedno tečajnica Anja


Jutranja kava

Vstop

Uživanje v začetnih cugih

Pogled v dolino Mrzla voda
 

Prečka

Prečka

Veselje na vrhu smeri

Selfi med abzajlom
 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Višina snežne odeje
Nevarnost snežnih plazov

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah