Že mail kjer sem bila seznanjena, da sem ena izmed udeleženk zimskega tabora, je poskrbel za začetno navdušenje. V petek 11.2.2022 smo se tako pričele počasi nabirat v koči, navezovat stike, iskat cilje. Na taboru smo bile nekatere prvič, druge so že bile udeleženke poletnega tabora. Iz ure v uro je bilo boljše vzdušje in energija, ki te je prevzela.
Zvečer smo se vse udeleženke na kratko predstavile in povedale željene cilje. Tako smo kreirale naveze in se odpravile spat. Vsa nova poznanstva in toliko informacij, so pri meni vzbudile tisto rahlo nemirnost in vprašanje……kdaj bo že jutro, da lahko oprtam nahrbtnik in grem v smer z novo kreirano navezo Anje Petek (AO Rinka) in Dee Mljač (AO Lubljana Matica). Prvi plezalski dan sem pričela najprej z ogrevanjem iz Zadnjice po vseh serpentinah, do vstopa v Bogovsko grapo. Takoj na vstopu nas je pričakal prvi skok, ko smo le tega premagale, se je odprl pogled na nekaj vertikalnih metrov ledu, kar zaiskrile so se oči in že smo delale štant in kaj kmalu se je zaslišalo: varujem, plezam in razbijanje po ledu, le ta je bil izredno trd, tako da je morala vodilna kar nekaj moči porabit za napredovanje po njem. Sneg v grapi je bil odlično predelan, orientacija nezahtevna, malo pod vrhom nas je pričakal še en krajši ledni skok, ki je ponudil naklonino do 90 °, ko smo premagale še tega pa smo kar naenkrat bile na izstopu iz 600 m dolge grape. Pa kako je to možno da je že konec, kar poskakovala sem od navdušenja kako odlična grapa, neobljudena in s prečudovitimi razgledi. Edina pomanjkljivost je, da ni bilo kaj več kopne skale, kajti poem bi bilo pa tako že kičasto. In Anja brez oklevanja predlaga: a smo punce zato, da gremo do vrha Šplevte? Ja seveda….tako nam spihan vrh postreže še malo kraspanja po suhi skali, na vrhu pa brezvetrje, sonček in preizkus orientacije z okoliškimi hribi. Nato je sledil sestop do spodnjega Kriškega jezera in premagovanje vseh tistih serpentin, ki jih ni želelo zmanjkat vse do parkirišča. Zaključim lahko da Bogovska grapa upravičeno nosi takšno ime.
Po vseh premaganih višinskih metrih in dolgem dostopu in sestopu si zaželim, da grem v nedeljo kakšno krajšo in enostavnejšo grapo, malo se poigravam z mislijo na Uroševo grapo v NŠG (na koncu se ni izkazala kot lažja 😊). Tako se po večerji dogovorim z Neli Penič (AO Železničar) in Klaro Lukek (AO Železničar). Neli nama prijazno svetuje, da si na derezah urediva en zobek, očitno je slutila da bo grapa podhranjena. Že sam vstop je poskrbel za hitro ogrevanje, čakal nas je slabo zalit balvan, ki smo ga morale odorodjarit po desni strani in nato končno sneg, naslednji krajši skoki so bili slabo zaliti, ampak s kombinacijo uporabe derez, cepina, guzenja in iskanja oprimkov tudi z golimi rokami smo odlično napredovale. Zadnji skok smo obšle po desni v prečko in proti izstopu, kjer mi je Neli dala možnost zaključit smer. Vendar sem se pri vpetem klinu odločila, da se vrnem na štant, ker sem pri drytoolingu še premalo izurjena. Prepričana sem, da sem se odločila prav, verjamem da bo še kdaj možnost da pripikam iz grape 😊. V soboto zvečer nas je obiskala tudi legendarna alpinsitka Jasna Pečjak z možem Andrejem, naredila je odlično predstavitev njene ledne plezalske kariere, Jasna je res »fajterka«.
Zame je bila to neprecenljiva izkušnja, nisem spoznala samo novih smeri in uživala v zimskem ambientu Bogovske in Uroševe grape, snegu, soncu, ledu, skali, pomrznjenih travah in izbijanju klinov. Dobila sem mnogo več…nove izkušnje, pri opazovanju gibanja in napredovanja izkušenejših plezalk, izmenjavo njihovih znanj in izkušenj ter ob tem pridobila nove ideje za smeri in oblikovala nova poznanstva. Hvala za odlično vodenje tabora Anji in Neli ter vsem izkušenejšim plezalkam, ki so nas varno vodile čez smeri in PZS-ju za organizacijo tabora in vso gurmansko razvajanje in gostoljubje oskrbnikoma na Mihovem domu. To je bila res ena sama sreča in veselje na vrvici.
