Letošnji
dopust se je pričel v petek zvečer s konstruktivnim sestankom v baru Panorama,
ki smo se ga udeležili Polona, Vasja, Valerija in jaz. Izdelali smo plan za
skupne avanture v italijanskih Dolomitih v okolici Cortine. Plan je sledeč: v
sredo popoldne se dobimo pri Rifugio Auronzo pod Tre Cime di Lavaredo,
naslednje tri dni pa opravimo čim več skupne plezarije.
Prva
dva dni tedna sem še izkoristil za kolesarjenje, v sredo dopoldne je sledilo
pakiranje. Polono sem za tem pobral v službi in pičila sva proti Italiji. Doma
je bilo vreme lepo, vendar bolj sva se pomikala proti zahodu, bolj je scalo. Ko
sva prispela na cilj, sploh nisva hotela iz avta. Dež in mraz je tudi Vasjo in
Valerijo primoral, da sta se zatekla v avto in k borovničkam. Ni nam preostalo
drugega, da gremo v kočo na pivo, zunaj se pač v takem ne da biti. Zvečer smo
oba avta parkirali s prtljažnikoma skupaj, preko odprtih prtljažnih vrat pa
nekako fiksirali cerado. Tako smo sedieli vsak v svojem avtu, zmrzovali in se
basali s hrano. V upanju na lepše vreme smo se kmalu spravili spat. Vse skupne
dni v Dolomitih smo spali kar v avtu.
Zbudili
smo se v megleno in mrzlo jutro, zato smo načrte kovali ob zajtrku, ogrnjeni v
spalne vreče. Najprej smo si šli peš ogledati teren. Midva sva lokacijo sicer
že poznala, saj sva tukaj bila že predlani (takrat še v pohodniškem koraku).
Kmalu je meglo pregnalo sonce in precej so nas zasrbeli prsti. Na hitro smo
stekli nazaj do avta po robo in pognali smo se se proti smeri Pyramide, ki se
nahaja na velikem storžastem stolpiču pod Cimo Grande. V prvih cugih smo bili
razočarani nad krušljivostjo skale, pa tudi orientacija je bila zaradi
pomanjkanja klinov težka. V tretjem raztežaju se mi je po prečki vrv zagozdila,
tako sem moral zaradi trenja štant nabiti na zoprnem mestu. Sledila sta še dva
raztežaja plezarije v ne najbolj čvrsti skali, nato pa smo nekje zgrešili in
prišli na navrtan štant. Odločili smo se, da bomo sledili tej smeri, ki je
dobro navrtana. Tu skala postane kompaktna in plezarija je prav prijetna. Na
koncu raztežaja smo ugotovii, da smo pravzaprav že na vrhu. Sledila sta dva
abzajla in hoja do avta.
● Pyramide (varianta) IV, Tre Cime;
220 m
Drugi
dan smo se odločili za plezarijo na Cinque Torri. S Polono sva predlagala hojo
iz prelaza Falzarego, a se je izkazalo, da bi se lahko peljali bližje. Tako smo
prišli pod smer malo pozneje, a dobro ogreti. Plezali smo po Via Delle Guide na
Torre Grande. Smer sem poznal že od lani, zato sem napredoval hitro. Letos se
mi je zdela super enostavna. Še preden sta Vasja in Valerija za nama priplezala
na vrh, sem imel že pripravljen abzajl. Ker smo bili hitri in je vreme bilo
solidno, smo se odločili še za eno smer. Plezali smo na manjši stolp Torre
Barancio po zelo lepi smeri z vrhunsko skalo. Sam sem si naredil le nekaj
težav, ker sem po pomoti potegnil dva raztežaja v eno in za las dosegel
sidrišče, trenja pa je bilo toliko, da sem komaj pobiral vrv. Na vrhu smo bili
navdušeni, a kljub temu pohiteli s spustom po vrvi. Vrnili smo se k avtu,
sledil je kratek obisk Cortine in večerja na Falzaregu (iz kamp posodic,
seveda). Odločili smo se, da gremo jutri plezat v Lagazuoi.
● Via Delle Guide IV+/III-IV, Cinque
Torri. Torre Grande; 100 m
● Via Ignazio Dibona IV+, Cinque
Torri, Torre Barancio; 110 m
Zjutraj
smo v miru pojedli in se zapeljali kakšen kilometer do parkirišča pod
Lagazuoijem. Kljub mrazu sem hodil brez majice, da ne bi imel mokre. Malo smo
iskali, kje je vstop v smer, a se nam je vseeno uspelo orientirati. Med
pripravo na plezanje nas je tako zazeblo, da smo bili vsi v puhovkah. Tudi
plezali smo nato večinoma debelo oblečeni. Smer je bila lahka in ne predolga,
skala čvrsta in je res dobro prijela. Razen skalnih ušes je bilo varovanja
malo, skoraj nič, tako da sta edini težavi bili orientacija in prostor za
izdelovanje sidrišč. Po dveh ali treh urah sva s Polono dosegla zadnje
sidrišče, malo stran pa je Vasja že bil pripravljen na spust. Valerija in Vasja
sta se po povratku k avtu odpravila domov. Poslovili smo se, midva pa sva se po
kosilu odločila, da se zapeljeva do Arca. Računala sva, da bova v nedeljo tam
malo frikala, popoldne pa krenila proti Švici. Ob prihodu v Arco pa šok.
Totalna gužva. V dveh kampih niso imeli niti enega praznega prostora za naju,
klicala sva še vsaj 5 drugih kampov, vse je bilo polno. Meni je zmanjkalo
živcev in sem se začel kar peljati proti Švici. Odločila sva se, da se voziva,
dokler nama ne zmanjka volje. Spala bova kar na počivališču. Parkirala sva se
malo pred Milanom in se zložila na podloge v prtljažniku. Motil naju je hrup
zelo prometne štiripasovne avtoceste in vročina Padske nižine, a utrujenost
zmaga.
● Giordano IV-, Lagazuoi Piccolo;
180 m
Po
slabo prespani noči, rogljičku in kavi na postajališču, sva pičila naprej proti
Švici. Nisva bila pozorna, zato sva slepo sledila navigaciji v avtu, ki naju je
peljala nekoliko naokoli. Neumna napaka. Zaradi tega sva morala kupiti vinjeto,
naredila sva dodatnih 50 km in se vozila eno uro gratis. Končno sva prispela v
Saas Grund, kjer sva si v kempu postavila šotor. Ta dan sva si zgolj še
ogledala Saas Fee, občudovala okolico in se pripravila na jutrišnjo turo.
Naslednji
dan je bil namenjen aklimatizacijski turi na Weissmies. S prvo gondolo sva se
peljala na 3200 metrov in prav kmalu sva bila na ledeniku. Najprej sva prečila
lahek del z nekaj razpokami, nato pa se je pričela večja strmina in hoja med
ter pod seraki. Previdno je bilo treba iti preko nekaj snežnih mostov, sicer pa
tura ni bila preveč zahtevna. Presenečena sva bila, da sva malo čez 11 že stala
na vrhu. Težav z višino nisva imela nič, vreme je bilo fantastično, razgledi na
okoliške gore pa izjemni. Ker ni pihalo in se nama nikamor ni mudilo, sva si
privoščila kratko malico. Sestopila sva hitro, a še vedno previdno. Malo me je
skrbelo kako mehak bo sneg popoldne, a ni bilo težav. Ob dveh sva bila že nazaj
pri gondoli in se peljala v dolino. Sledili so standardni opravki pri
kampiranju: kuhanje, sušenje oblačil, pomivanje in priprava na naslednji dan.
● Weissmies, PD-, Peninske Alpe;
4017 m
V
torek je bila na sporedu plezarija v južni steni Jägihorna. V steni poteka 6
navrtanih smeri s težavnostjo od 4c do 6b. Daleč najbolj priljubljena je
najlažja smer v tej steni – Alpendurst. Nisva si je izbrala, ker sva
pričakovala gnečo. Odločila sva se za smer Panorama, ki je dobro navrtana in
ponuja uživaško plezanje. Med prvimi sva čakala na jutranjo gondolo, s katero
sva se zapeljala do višine 2400 metrov. Pognala sva se v smeri Jägihorna, da
bova prva pod steno. Seveda sva nekoliko zgrešila najkrajšo pot in zato naju je
nekaj navez prehitelo. K sreči so vsi šli v Alpendurst. Tako sva se v miru
pripravila in pričela plezati. Smer je bila zelo dobro navrtana, tako da se je
Polona odločila plezati naprej drugi raztežaj, v nadaljevanju pa se je zaradi hitrejšega
napredovanja v steni temu odpovedala. Skala ni razočarala. Temen gnajs z
nešteto bleščečimi ploskvicami je bil čvrst in
kompakten. Ponujal je obilo oprijema in vlival zaupanje. Plezala sva po velikih
luskah in razčlenjenih skalnih tvorbah, kjer lahko vedno najdeš večji ali
manjši oprimek in stop, za katerega veš, da ti bo ponudil zanesljivo oporo.
Plezanje nama je šlo hitro, poleg sončnih žarkov sva vpijala še čudovite
razglede na pogorje Weissmiesa, Lyskamm, Alphubel in Dom ter ostale zasnežene vrhove.
Na vrhu sva si super zadovoljna privoščila malico in uživala v super dnevu.
Sestopila sva po zahodni strani in se od postaje gondole v dolino spustila z
monster trotijem – skirojem za spust po makadamskih poteh. Popoldne sva si v
kampu privoščila še plavanje v notranjem bazenu (zraven kampa je bil hotel z
bazenom, v katerem se lahko obiskovalci kampa kopajo) in uživala v sončnih
žarkih, dokler se niso skrili za gorami.
● Panorama 5b, Jägihorn; 330 m
Naslednji
dan sva v meglenem jutru v miru pospravila šotor in se odpeljala v sosednjo
dolino do kraja Randa. Presenetilo naju je nekaj kapelj, vendar so se oblaki
kmalu razkadili. S precej težkima nahrbtnikoma sva se odpravila proti koči
Domhutte. Ker sva imela na razpolago cel dan, nisva preveč hitela. Kilometer in
pol višinske razlike do koče na 2940 metrih sva premagala v slabih štirih urah
in po check-inu že pila pivo na terasi. Ker nisva imela zares kaj pametnega
početi in ker sva vedela, da bo naslednje jutri treba zgodaj vstati, sva se
odpravila malo počivat. Kmalu sva oba spala tako trdno, da sva skoraj zamudila
večerjo. Pri večerji sva sedela in klepetala z dvema prijetnima paroma iz
Nemčije in uživala v odlični hrani. Za gorsko kočo se mi je hrana zdela skoraj
malo preveč »nobl«. Bil bi popolnoma zadovoljen tudi z navadno joto, ampak tudi
tri hodni meni je prav prijal. Po večerji sva le še do konca pripravila
nahrbtnike za naslednji dan, umila zobe in obraz ter odšla spat. Budilka je
bila nastavljena ob 2.00.
Dan
D. Kljub kratki in rahlo nervozni noči sva bila v trenutku pokonci. Odhitela
sva na zajtrk, pripravila še zadnjo opremo in se med prvimi okrog tretje
zjutraj podala proti ledeniku. Po slabi uri hoje po ledeniški moreni sva prvič
stopila na ledenik Festigletscher. Tu sva videla, da je pred nama pet navez, še
več pa jih je prihajalo za nama. Uredila sva si ledeniško navezo in vso
potrebno opremo ter se po sledeh tistih pred nama dvigala višje po ledeniku.
Čeprav sva pazila na vsak korak, nama je pogled včasih ušel v nebo. Milijoni
vidnih zvezd so naznanjali, da z vremenom ne bo težav. Okrog pete ure sva
prišla do 60 metrov visokega skalnega skoka, ki vodi na sedlo Festijoch. Ta
predstavlja tehnično najzahtevnejši del in ozko grlo na poti. Ledeniško navezo
sva spremenila v plezalno in počakala, da sva na vrsti. Pričelo se je nabirati
večje število navez in prišlo je do nekoliko prerivanja, a brez večjih težav
sva se vzpela na sedlo. Nebo so pričele krasiti čudovite jutranje barve in za
trenutek sva brez besed strmela okrog sebe in zgolj uživala. Kmalu sva se
vrnila nazaj v realnost, kjer sva se že spuščala po strmini proti
Hobärggletscherju. Hodila sva hitro, saj sva se počutila dobro in na tem delu
ni bilo nobenih ledeniških razpok. Na senčnem delu ledenika sva nabirala
višinske metre, ko pa naju je obsijalo sonce, je postalo pasje vroče. Krema za
sončenje pomešana s potom nama je dražila oči, medtem ko sva se povzpenjala po
dolgi prečki na višini okrog 4000 metrov. Strmina na tem delu je bila kar
solidna, nižje pod nama pa globok rob. Neumnosti na tem mestu niso bile več
dovoljene. Najin korak se je začel upočasnjevati, noge so postajale težje.
Verjetno sva hodila prehitro in naju zdaj to malo tepe. Polona je hodila pred
mano in se pričela ustavljati na vsakih 10 ali 20 metrov. Prav neverjetno, kako
hitro naju je doletelo. Premagala sva še eno zoprno prečko. Bila je strma, a
kratka. Tu bo treba nazaj grede paziti, sva si rekla. Na približno 4450 metrih
sva prišla do manjšega sedla. Gledala sva zadnji strm vzpon proti vrhu. Nekaj
navez se je že vračalo in ti so naju veselo vzpodbujali, da samo še malo. Midva
pa v krizi. Polona se ni mogla dovolj nadihati, pričelo je tudi močno pihati,
zeblo jo je v roke, noge so bile težke. Meni je bilo malo lažje, a tudi jaz se
nisem počutil najbolje. Dogovorila sva se, da od zdaj naprej hodim jaz spredaj.
Hodil sem čisto počasi in se ustavljal na vsakih 20 korakov. Zadnji metri so se
nama vlekli kot kurja čreva. Za zadnjih 50 višincev sva porabila verjetno 20
minut. Nato pa vrh. Kar naenkrat ni bilo nič več težko, objela sva se, tudi
kakšna solza se je našla. Prečkala sva ozek grebenček do križa, kjer sva
napravila nekaj fotografij, nato pa se na jugovzhodni strani parkirala malo pod
vrhom. Tu, v zavetrju, je bilo prav prijetno. Nebo je bilo skoraj brez oblačka
in med sončenjem sva si privoščila še malo daljšo malico. Pogledala sva še na
uro, ki je kazala šele malo čez 9. Do vrha sva prišla v šestih urah, kolikor je
tudi predviden čas za vzpon. Na vrh se je povzpelo še nekaj navez za nama in
odstopila sva jim svoj prostor ter se odpravila v dolino. Veter je tokrat bil
še močnejši, a se je na približno 3800 metrih popolnoma umiril. Spet je bilo
pasje vroče. Spuščala sva se hitro, vse dokler se ni potrebno zopet vzpeti na
sedlo Festijoch. Navzgor je šlo spet po polžje, a kljub temu sva prehitela
špansko govorečo navezo. Na sidrišču sva si pripravila abzajl za spust preko
skalnega skoka. Prvi sem se spustil po vrvi jaz in poskušal najti vmesno
sidrišče, ki sem ga videl zjutraj, a ga zdaj nikakor nisem mogel najti. Zgoraj,
pri Poloni se je pričela nabirati gneča. Spet je bilo prisotno precej nervoze
in nejevolje med gorskimi vodniki. Ti so se preko skoka spuščali skoraj eden
preko drugega. Po dveh abzajlih sva končno dosegla Festigletscher, kjer je bila
zgornja plast snega že precej mehka. Sledilo je še slabe pol ure ledenika in 45
minut do koče. Tu sva se znova okrepčala in v nahrbtnike pospravila še tisto
opremo, ki je nisva nesla na vrh. Že precej utrujena sva se podala v dolino. Po
dveh dodatnih urah mučne hoje v visokih zimskih čevljih z gamašami (Poloni sem
zavidal nizke pohodne čevlje) sva se končno vrnila v Rando. Tu sem pri vsaki
hiši porinil glavo v korito z ledeno vodo in se komaj odžejal. Pri avtu sva
odložila nahrbtnike in bosa sedela na klopci v senci. Po 1600 metrih vzpona in
3200 metrih spusta ta dan sva si zaslužila biti malo zdelana. Kljub temu sva
bila presrečna. Prvič sva se povzpela na več kot 4500 metrov visoko goro.
Vzpon, ki je vključeval kar nekaj tehničnih elementov pa sva opravila sama,
varno in brez zapletov. Zapeljala sva se še do kampa, kjer sva si najprej
privoščila vsak dva piva. Z močno vrtoglavico sva komaj postavila šotor in
okrog osme zvečer sem že spal kot ubit.
● Dom, PD, Peninske Alpe; 4545 m
Petek sva izkoristila za počitek. Spanec sva potegnila krepko v
dopoldne, se umirjeno najedla, nato pa se peš odpravila v Zermatt (10 km v eno
smer), ker človek pač nekaj mora početi. Splanirala sva še najin zadnji
plezalni dan in si ogledovala cene gorske železnice. Povratna vozovnica stane
približno 100€ na osebo, zato je bilo jasno, da bova jutri raje pešačila. Iz
Zermatta nazaj sva tekla, saj hoja traja čisto predolgo. Ustavila sva se še v
trgovini, kjer sva kupila edino poceni stvar v Švici. V Coopu so menjali
lubenice za 3 franke, zato sem nosil eno pod pazduho do kampa. V kampu sva
srečala še nemški par, ki sva ga spoznala v Domhutte, s katerima smo nato
preživeli lep večer ob šmornu, pivu, smehu in utrinkih, ki jih je bilo ravno na
tisti večer ogromno.
Sobota je bil najin zadnji dan v Švici. S prvim shuttle-busom sva se
odpeljala do Zermatta in od tam naprej začela sopihati v klanec proti
Rifflelbergu. Prepotena sva srečevala lepo oblečeno gospodo, ki se je v gore
zapeljala z udobno železnico, a sva se počutila prav kul. Polono je proti cilju
začelo malce pobirati od navijanja v klanec (hodila sva precej hitro), zato sem
si preko ramen vrgel še njen štrik. Nadaljevala sva do Riffelhorna, kjer je bil
plan plezati navrtano smer v južni steni. Polona je navijala za lažjo izbiro,
ampak ker je bilo dobro navrtano, mi jo uspelo zvleči v malo bolj resno
plezarijo. Dostop je bil tukaj prav zoprn, saj sva prečila strmo pobočje. Na
enem delu sva se celo spustila po vrvi, a sva kasneje ugotovila, da to ne bi
bilo nujno potrebno. Ko sva pričela plezati, je sonce že močno pripekalo. Bilo
je že kar malo prevroče, a je Poloni ustrezalo, pa tudi jaz sem bil vesel, da
imava lepo vreme. In plezarija? Čista poezija. Pet cugov kompaktne in zaupanja
vredne skale, ki ti kar riše nasmeh na obraz z vsakim preplezanim metrom.
Plezala sva izrazit raz konstantne težavnosti, ki ponuja ravno dovolj oprimkov,
da te ne navija. Enkrat se mi je sicer pripetilo, da sem se pričel nekoliko
tresti in nisem mogel naprej, a mi je Polona predlagala, da z levo roko sežem
preko roba. Tam sem našel super oprimek, ki mi je omogočil napredovanje. Za
Polono me je malce skrbelo kako ji bo šlo, a je smer odplezala z odliko. V
celotni smeri sva uživala v razgledih na Dofourspitze, Lyskamm in Breithorn.
Pod nama se je svetil ledenik Gornergletscher, šumeli pa so nama slapovi, ki so
se zlivali iz Triftjigletscherja in Unterer Theodulgletscherja. A nič ni
preseglo pogleda z vrha, ko se je pred nama dvigala špičasta piramida
Matterhorn. Fotografije teh krajev ne morejo prikazati gora v njihovi pravi veličini.
Enostavno moraš iti tja in jih doživeti. Odpravila sva se nazaj do poti in se
vmes morala še dvakrat spustiti po vrvi. Privoščila sva si malico pri
Riffelseeju in užgala pešaka proti Zermattu. Proti večeru sva se vrnila k
šotoru in bila hvaležna za še en čudovit dan.
● Kante 5c, Riffelhorn; 140 m
V nedeljo nama je preostalo le pospravljanje šotora in ostale opreme v
avto ter vožnja proti domu. Zaradi grozne vročine v Padski nižini se nisva niti
ustavljala, ampak celo pot odpeljala skoraj neprekinjeno. Doma je seveda
sledilo pospravljanje vse opreme, oblačil in ostala neprijetna opravila. A sva
bila neskončno vesela, da sva popolnoma »na blef« ujela vremensko najlepši
teden v celem letu, ki nama je omogočil, da sva 100 % uspela v vseh zadanih
ciljih. Povzpela sva se na dva štiritisočaka, preplezala nekaj uživaških smeri
v visokogorju, se naužila veličastnih razgledov in s seboj domov prinesla
nepozabne spomine. Prav gotovo je bilo teh nekaj dni med najlepšimi v mojem
življenju. Upam in verjamem, da bo takšnih še mnogo.
Marko Es
|
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
