… se končujejo. Dolgo so trajali. Zelo dolgo. Da bi mi nekdo decembra rekel da bomo led letos trli skoraj polne tri mesece, bi si mislil če je ta res iz istega planeta, ali nemara morda prihaja iz kakšne izmed Jupitrovih vedno zamrznjenih lun. No, letošnja zima nam je res postregla z res pravimi razmerami, ki so malo da ne, vsak slap v Sloveniji spremenile v poligon oz. peskovnik za nas alpiniste.
Letos sem obiskal kar nekaj novih območij in slapov, za katere prej nisem niti vedel da obstajajo. Od samega začetka v sredini januarja pa do konca preteklega vikenda smo bili s ferajnovci res zelo aktivni pri matranju ledu, v tem zapisu pa bom opisal le nekaj zadnjih.
Ker sem celo zimo naokoli hodil brez fotoaparata, mi je bilo kar čudno ko sem na računalniku gledal prazno mapo za 2022. Temu sem se odločil narediti konec in namesto da si poiščem zgolj soplezlca, sem si poiskal kar 4 – dva modela za poziranje, dva pa za mojo navezo – eden da pleza, drugi da varuje, sam pa da imam proste roke. Z Markom, Danijem, Janom in Petrom smo se tako podali najprej v Ledinca. Med vožnjo smo uživali v toplem pomladnem sončku, a že pogled proti Jezerskem je dal slutiti da v tistem “hladilniku” od sončka in šajbe ne bo veliko. Z dostopom smo opravili dokaj hitro in takoj sem določil da gre naša naveza naprej, da bom v vertikali drugega cuga morda imel šanso kakšnega dobrega posnetka. Perotu raztežaj ni delal nobenih preglavic, v sredini vertikale se je letos naredilo pravo gnezdece za nas alpiniste, poštantamo in medtem ko Pero že leze naprej, sam visim čez rob in poskušam uloviti dober posnetek tako Perota kot tudi Jana spodaj – moti me sneg, moti me sam Ledinc ki na polno kaplja iz desne, Jan pa je spodaj tako hiter da nimam veliko časa za lovljenje akcije. Pero še ni prišel do zgornjega štanta in Jan je hitro pri nama, z Mavrijem rečeva: “Pridi, pridi, se bomo stisnili pa pogreli” – nekako mu to ne diši, ogleduje si nesplezano, sicer kar tekočo vertikalo desno od luknje in jasno .. zarije vanjo. “Kaj pa ti mladci vedo kaj je težko” – si rečeva z Mavrijem. Kot bi mignil je bil čez. Ko izstopamo sem se še enkrat spustil na rob, kjer se je slišalo Danija: “navija, navija … ne morem več, ne morem več držat, ne morem več zabijat …” Objektiv fotoaparata ga je spodbudil da je stisnil zobe, mišice, celo svoje telo in ni popustil – splezal do vrha. Nekako se ne spodobi na sliki viset v štrikih. Nadaljevali smo proti zgornjemu Ledincu, pred nami naveza ki pa ni bila ravno hitra, res pa je da je tudi zgornji Ledinc bil v slabem stanju – oz. na daleč v redu, ko pa zagrižeš v led, je bila pa to ena velika žalost in velika matrarija. Tako prhek in slab led, da se mi je zdel zgornji težji od spodnjega.
Naslednji dan smo se odpravili proti Vršiču – v Centralca. Odhod ležeren, ob 8h iz Celja – dejansko tako kakor za večino tur letošnje zime – slapovi niso hudo dolgi, ekstremno dolgih dostopov tudi ni, skoraj vedno se pa najde ena naveza, ki je hitrejša kot ti, pa čeprav štartaš ob 5h. V skupino smo dobili smo še enega člana – še enega Perota, tako da smo se nato razporedili v 3 naveze. Ker nas je pretekli dan precej nazeblo ob čakanju na zgornjega Ledinca, smo Janu in Daniju, ki sta nato zaradi časovne stiske ostala brez njega, dali tu prednost. Pero in Mavri sta šla druga, jaz in še drug Pero pa zadnja – tako sem tudi pustil fotoaparat v dolini in sem tisti dan užival v plezanju tega slapu – pretekla leta se mi je izmikal, letos pa je bil res lepo narejen, pa tudi z dolžino me je vseeno presentil – po sveči se je nato še vedno lep čas lepo plezalo.
Čez teden dni kasneje je bilo Jezersko znova na pladnju – tokrat pod Makekovo Kočno in seveda, slap Čedca. Ista zasedba kot pretekli vikend, Jan je sicer v Čedci že bil, a vseeno ni zamudil priložnosti za še en obisk – in seveda z idejo ta gre(mo) po desni varianti. Po preplezanem prvem raztežaju si Jan in Pero ogledujeta tisto svečo – pokončna in dolga, sledi predhodnikov ni bilo videti, led izgleda bolj steklen spodaj, nadaljevanje nato bolje. Znova se mi prikrade v misli tista izjava pretklega vikenda: “kaj pa mladci vedo kaj je težko”. In res, brez težav oba čez, meni pa se je ponudila super priložnost za kadriranje od spodaj oz. iz strani, veliko bolje kakor bi bilo od zgoraj, kjer bi se moral obesit na štrik. Hiter sestop, odmaknjen in čudovit ambient – če zgleda skala res slaba, je pa njena barva vseeno lepa - lepo vreme, tokrat brez snega in dejansko – šajba … vse to je naredilo lepo soboto in popoldne smo naredili plan za nedeljski cilj.
Dolino Belega potoka in Stiriofobijo. Tokrat se je naša skupina zmanjšala na tri člane. Z Danijem in Petrom smo iz parkinga odrinili čez star železniški most in proti strugi potoka. Gozd je bil kljub pozni uri še vedno pomrznjen, veliko tekoče vode v potoku me sicer z velikim navdušenjem ni navdajalo, saj so opisi slapu izpred tedna dni govorili o dejanskem tuširanju, plavanju, kanuiranju, … morebiti še o čem. Tudi dva plezalca ki smo ju srečali na našem dostopu nam dodatnega veselja nista vlila – omenila sta, da naj bi bila sveča počena, a smo vseeno nadaljevali da si situacijo tudi sami ogledamo. Po preplezanih prvih dveh raztežajih smo ugotovili da se je v enem tednu sveča kar lepo ojačala, naši pogledi pa niso opazili težav v ledu. Tokrat sem si sam izbral vodstvo v sveči – ob plezanju podstavka iz leve strani me je res močilo, ampak po sredini pa ni nič teklo. Na sredini sem si vzel malo več časa, kjer sem našel dober prostor za počitek, nato pa pognal še v zadnjo vertikalo – proti vrhu se je našel lep, kompakten led, tudi putrček. Lep slap, nimam kaj reči. Ob sestopu nazaj pod slap smo srečali še dva ledoželjna alpinista, prihod nazaj do jeklenega konjička pa je naznanjal pomlad in zaključek zimske sezone.
A smo se pretkli vikend vseeno podali v hribe – tokrat v dolino Mlinarce in steno Goličice, kjer smo si zaželeli smer Treh Mušketirjev, pa žal nismo našli (smiselnega) prehoda do vstopa, tako da smo se zadovoljili z raziskovanjem stene in grape v Goličici. Proti vrhu – grape sicer zaradi pomanjkanja snega v glavi in priganjanja časa nismo splezali v celoti – nas je znova ogrelo močno pomladansko sonce in ob povratku v dolino smo si bill dokaj enotni, da se v nedeljo raje podamo v skalo.
In res je bilo tako … led smo (končno) zamenjali za oprimke, cepine za magnezij, dereze za plezalke. Smer “Zadnji dnevi raja” v Kotečniku že čaka na obisk… |
