Februarja sva se s soplezalcem Markom štirinajst dni mudila na jugu Norveške, ki je (razen Rjukana) precej manj poznana destinacija, kot na primer Lofoti. Tako sva se odločila ker sva pričakovala, da bodo vremenske razmere bolj stabilne kot v fjordih, kar se je kasneje izkazalo za le deloma pravilno. Izgleda, da tudi na Norveškem trda zima in s tem ledno plezanje ne traja več od novembra do aprila.
Najprej sva obiskala Rjukan, kjer sva ostala le par dni, saj so bile razmere zaradi višjih temperatur in dežja precej klavrne. V snežnem metežu sva se peljala v Hemsedal, kjer se je začela prava akcija. Večina slapov je bila dobro narejenih, v njih sva bila praktično sama, sledi predhodnikov so bile minimalne. Slabega pol metra snega je plezarijo in dostope še dodatno začinilo. V precej težavnih razmerah sva splezala slap Hydnefossen, kar je bil vrhunec izleta.
Po kakšnem tednu sva se prestavila bolj severno, v Otto. Tudi tu sva naletela na dobre razmere in obilico slapov, ki pa so bili manj impresivni kot v Hemsedalu, vendar sva kljub temu našla nekaj odličnih linij. Najino namero, da bi se zapeljala še severneje, v Andalsnes, in si ogledala Trollveggen ter splezala tudi kakšno mešano smer je zasul snežni metež. Še enkrat sva se vrnila v Hemsedal in ponovno splezala Hydnefossen - ja, tako je impresiven.
Spala sva kombiju, za informacije sva uporabljala vodnik »Hemsedal ice (Jorgen Aamot in Bjorn Kruse)« ter nekaj online vodničkov, ki sva jih pridobila od lokalnih plezalcev.
Avtorja fotografij : Aljoša Škapin in Marko Prezelj
|
