Dan 1
Patricija in Lečka s svojim kolesom sta se na pot odpravili že v petek dopoldne in skozi dan v bližnjem mestecu Admontu nabrali zemljevide in drug turistično-promocijski material, da smo v naslednjih dneh dobili tudi nek širši pregled nad območjem, kjer se nahajamo. Ko smo proti večeru prišli v kamp Forstgarten, ki leži pod mogočnimi severnimi stenami Hochora, Dachla, Planspitze in Rosskopfa (skupina Hochtor) še preostali, Povšetova Polona in Brane, Ninovski Luigi, Mokotar Luka in Katja Petrovec, smo dobili prve informacije kar iz prve roke in stopiti nam ni bilo potrebno niti čez prag recepcije. Patricija je v polnem kampu že prej vse uredila. Ljudi je bilo namreč ogromno, šotori so stali drug ob drugem, trudili smo se, da si nismo zaparkirali avtomobilov, tušev je bilo po tri za vsak spol in kakšno stranišče več, toda začuda, ali pač ne, je vse v kampu gladko delovalo. Najkasneje ob enajstih zvečer se je vse naokoli razen reke pogreznilo v tišino, proti mraku so na plan s svojimi torbami polnimi hrane začeli prihajati ljudje. Ob dveh velikih kuriščih in številnih mizah so in bile nekakšne ’družne’ večerje, ne da bi se ljudje poznali med sabo, v koritu polnem vode so se hladila piva za ves kamp – in zmanjkalo ni nobeno – zjutraj so se nekateri v joga položajih spogledovali s soncem, manjkalo ni družabnih iger, pa kitare, fotografskih tečajev … V glavnem, na trenutke se je zelo, da bivamo v nekakšni komuni, zato je službeni nemir hitro zapolnil mir.
Dan 2
Ker je v petek v tem delu Avstrije še precej deževalo in tudi vremenska napoved je bila za nedeljo lepša od sobote, smo se prvi plezalni dan odpravili v krajšo steno Kalblinga (2196 m), ki tudi s svojim dostopom ne utrudi nog. Kakšne pol ure smo se vozili iz kampa in nato po cesti proti koči Klinkehütte, za katero je treba odšteti 8 evrov ali parkirati spodaj (2 evra) in se peš odpraviti še kakšno uro do koče. Odločili smo se za daljšo, a dražjo vožnjo, saj smo se zavedali, da bomo naslednji dan resnično zagrizli v breg.
Patricija in Luigi sta se odpravila v smer Južni raz (Sudgratkante, VI-, 280 m), ki je izgledal resnično markanten, zato je bilo v njem kar nekaj navez. Z Lukom sva zavoljo gneče zavila proti Gamsjem stebru (Gamspfeiler, V+, 250 m), ki ni izgledal tako markantno, so pa imeli zato gamsi v njem mir. Dostop do smeri je bil kratko malo tečen, po strmih, s šodrom naloženih travah (100 m), vstop v smer tudi ni omogočal lagodne priprave, tako da sva se hitro vpela v gurtno in spravila v plezalne plazove. Prvi raztežaj je bil še precej vlažen, tudi plezalno neugoden, nato se je smer unesla in postala prijetnejša in lepša. Varovališča so narejena na svedru in klinu, tudi v raztežajih se najde od 4 do 5 svedrov in kakšno skalno uho. Izstopila sva po originalu in skočila še na vrh o razglede.
Ostali so naju že čakali na Klinkehütte. Po besedah Patricije in Luigija je bila njuna smer čudovita, medtem ko midva nad najino nisva bila tako zelo navdušena. Bi jo ponovila? Najbrž ne.
Še nekaj o cenah na koči v primerjavi s cenami, ki jih plačujemo ta trenutek pri nas v gorskem svetu: ceneje, še posebej, če pomislimo, da imajo Avstrijci višji standard. In kot kaže, postajajo tudi avstrijske visokogorske ceste cenejše kot naše makadamske gozdne ceste za novonastalimi zapornicami. Gneča okoli Kalblinga in na koči: tem nekaj ljudem lahko komajda rečemo gneča.
Dan 3
Zvečer se zatopimo v debelo bukvo, ki je plezalni vodnik za Gesäuse (vzorno narejen, knjiga, ki jo ponosno postaviš na knjižno polico ob druga literarna dela). Patricijo in Luigija vleče v severne stene nad kampom, naju bolj mika južna stran Festkogla (2272 m). Tako da se naslednji dan razdelimo na dvoje. Kolega Patricija in Luigi iz kampa zagrizeta proti Planspitze in v smer Nordwestwand, z Lukom se odpeljeva v Johnbach in od tam daleč, daleč proti Festkoglu. Če bil bi vedež …
Po dveh urah normalne hoje za plezalce prideva do grape, pred nama je še poplezavanje po strmih travah ob grapi (izpostavljeno, toda prijetneje od dneva poprej) pa prečenje pod steno in spet poplezavanje po skalnem pobočju pod steno. Za vse sva potrebovala tri ure, preden sva vstopila. Plezala sva Waschrumpel (VI, 370 m). Smer je polna žlebičev, skala zatorej ulita, toda žlebiči niso ravno omogočali nameščanja dodatnih varoval. Raztežaji so bili dolgi, od 4-5 svedrov na raztežaj, na trenutke je bilo za glavo kar naporno. Na vrh priplezava na skrajni zahodni rob zahodnega grebena, zato naju čaka izpostavljeno plezanje po ozkem grebenu na vrh, ki ga je bilo treba na določenih mestih resnično zajahati. Globina na obeh straneh pa … globoka. Sestop z vrha vodi po razbitem in zakraselem svetu, prav tako polnem žlebičev in škrapelj. Lepo, veličastno in samotno. Do avtomobila sva hodila ponovno tri ure, na celi turi srečala morda pet planincev, nekaj gamsov, malega gada in nadobudnega svizca. V steni smo bile 4 naveze, dve češki in še ena avstrijska. Skoraj težko je doumeti, da so pri nas ta čas prelazi neprevozni … hmmm.
Po vrnitvi v kamp je sledilo prijetno presenečenje, saj sta nam Polona in Brane pripravila pravo nedeljsko večerjo. Kmalu za nama sta prišla še Patricija in Luigi, menda jima je turbo pogon dala prav čakajoča večerja. Njuna smer je bila še malo mokra, a skala prav tako dobra, povesta. Nad ambientom pa sta bila navdušena.
Dan 4
Sledilo je nestabilno popoldne z nevihtami in tudi duše so bile že napolnjene, zato namesto sten pogledamo, kaj ima ponuditi območje. Dan kulture, torej. Najprej zavijemo v Johnbach na pokopališče alpinistov, ki so v Gesäuse izgubili življenje, nato v Admont, kjer se nahaja največja samostanska knjižnica na svetu in benediktinski samostan. Resda ni alpinizem, toda tudi pogled na stare knjige in vonjave, zavite v blišč knjižnice, naredijo še kako močan vtis.
Akterji: Alenka Posedel, Polona in Brane Povše, Patricija Verdev (organizacija), Luigi Ninovski, Luka Mokotar, Katja Petrovec |
