Konec tedna je padel plan, da se tečajniki skupaj z inštruktorjem podamo novi dogodivščini naproti, imenovani bivakiranje. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin se je na našo srečo ura odhoda zamaknila na zgodnjo 13:00. Skozi celoten teden smo se ubadali kako vso opremo spraviti v nahrbtnik in optimizirali kaj nujno potrebujemo in brez česa lahko preživimo. Osnova za optimizacijo je seveda bila mala zobna pasta in otroška zobna ščetka. Kljub podrobnemu premisleku smo nahrbtnike komaj zaprli.
Polovica tečajnikov se je odločila za vzpon s turnimi smučmi, nekateri izmed njih prvič. Pojavljali so se jim dvomi, kako turne smuči spraviti v Polota. Med vsemi je vladala želja po novih izkušnjah, čeprav z mnogo pomisleki. Kot vedno smo se dobili v Šentrupertu, kjer smo se porazdelili po vozilih. Končni cilj je bila Korošica z izhodiščem od planine Podvežak. Na poti do izbodišča so nam zagodle razmere na cesti. Da bi lahko nadaljevali svojo pot smo moški del ekipe ogreli lopate, ženski del pa jezike. Na izhodišču smo si opŕtali prepolne nahrbtnike in začeli gaziti v breg. Vmes je bilo nekaj kopnega, nekaj zbitega snega, ponekod se pa je prav pošteno udiralo. Tako so nam že po nekaj minutah hoje družbo pričele delati kapljice na čelu. Pot do planine Podvežak je minila relativno hitro, saj čas v dobri družbi teče hitreje pa tudi vsak korak je lažji. Na planini smo se skupaj ustavili in začeli tuhtati, ali bi bilo glede na pozno uro pametno nadaljevati proti Korošici ali bi si bivake uredili kar na planini. V izvidnico nekaj metrov višje smo poslali Roka in Mateja, ki sta se vrnila z nič kaj vzpodbudnimi novicami. Skupno smo se odločili bivake urediti kar na planini. Vsi smo pridno prijeli za lopate in pričeli kopati. Rok nam je s svojim znanjem in izkušnjami dobro svetoval, kako in kje si je pametno urediti bivak. Kopali smo dobri dve uri in si po parih uredili garsonjere.
Napočil je čas za pripravo večerje. Ob večerji smo si pripovedovali prigode iz hribov in okusili čar dehidrirane hrane. Pogovor je tekel tudi o bivakiranju, njegovih prednostih in slabosti. Kopanje je bilo utrujajoče, zato smo se po večerji kaj hitro strpali v bivake. Nekateri so noč prebedeli, eni presmrčali, nekateri so se pa dejansko naspali. Noč je bila jasna, zato so lahko tisti, ki so noč prebedeli, vsaj opazovali prelepo zvezdnato nebo. Zjutraj smo sklenili, da se bomo podali na bližnji Veliki Vrh. Razmere za turno smuko so bile ugodne, pešakom pa se je ponekod zelo udiralo. Pod Velikim Vrhom so smučarji zamenjali smuči za dereze in družno smo se podali na vrh. Po poti nas je Rok poučil o hoji po zasneženih pobočjih, kjer je znova pokazal obilo izkušenj in znanja. Iz vrha so se nam odprli lepi razgledi na okoliške vrhove.
V dolino smo se vrnili z novo dragoceno izkušnjo, med seboj še bolj
povezani, rahlo premraženi in neprespani. Seveda brez ojačanega soka ob
zaključku ni šlo. V imenu tečajnikov bi se rad zahvalil Roku. Zdravko želimo ti čimprejšnje okrevanje, tvoji tečajniki.
|
