V letošnji zimi smo se člani našega ferajna (AO Celje Matica) pridno udeleževali taborov v okviru KA PZS. Marko, Patricija in Meh smo se udeležili rahlo ponesrečenega tabora v Trenti in sedaj v marcu se je moški del udeležil tabora v Chamonixu. Pridružil se je tudi načelnik Sašo Sotlar, medtem ko je Patricija v istem tednu pikala na Poljskem v Tatrah.
V Chamonixu smo kljub prvotni slabi vremenski napovedi kar nekaj preplezali, naredili par dobrih vzponov in pridobili nove izkušnje, tudi padanja na frende, ki smo ugotovili, da v granitu res dober držijo! Z avtom smo se odpravili v nedeljo, 19.3. 2023, in se kasneje popoldan spoznali z vsemi udeleženci tabor. Pri večerji smo se razporedili v naveze, izbrali primerne smeri in si pripravili robo. Naslednji dan v ponedeljek smo se že odpravili v gore. Kar 10 članov tabora se je odpravilo na Aiguille du Midi, naveza Cesar-Meh pa na ledenik Argentiere. Vremenska napoved je kazala 3 dni lepega vremena, zato smo jih želeli vsi čim bolje izkoristiti. Vendar, ker ne gre vse tako tekoče, smo se tako eni kot drugi spopadali z izzivi. Novozapadli sneg prejšnjega dne je vsem malo zagrenil življenje, saj smo eni gazili do kolen in drugi so si morali zaradi daljšega dostopa izbirati alternativne cilje. Tudi na žičnici na Midi so se pojavile prepreke, saj so na prvo možno žičnico čakali do 11h. Midva z Dinom Cesarjem (AO Železničar) sva prvi dan gazila vse iz doline, saj žičnica do višine 3200m ni obratovalo. Tako da sva prvi dan naredila 1600m višincev z gazenjem in namesto 5-6h dostopa, hodila 9h. Na dostopu še nisva vedela kaj bova plezala, saj točnih razmer nisva poznala. Na koncu sva se odločila za Švicarsko smer (IV, 800m) v Les Courtes, ki naju je najbolj mikala zaradi lepe linije po sredini gore, sestopa nazaj na isti ledenik in logističnih težav. Naslednji dan je bil pester; zgodnje vstajanje, plezanje dolge smeri, kjer sva našla vse vrste plezanja; škripec, led, miks, slab sneg in na vrhu še trdi črn led. Varovanje je bilo poezija, saj v vsakem trenutku najdeš vsaj nekaj in plezanje ravno pravšnje stopnje, da ni bilo pretežko. Žal se nama je rahlo zavleklo plezanje, saj sva se varovala skoraj celo smer, ker razmere niso bile ravno vrhunske, oz. po besedah oskrbnika koče po vrnitvi iz smeri: »smer sploh ni narejena«. Iz vrha sva v mraku še ravno toliko videla graben v katerega sva se abzajlala in s tem nadaljevala 7 polnih cugov, saj sva v temi raje bila previdnejša. Ko je strmina popustila sva videla špure smučarjev in sva vedela, da sva na pravem pobočju. Do tega trenutka naju je bilo rahlo strah ali bova sploh prišla danes v dolino ali bova bivakirala z astro folijo. Nato pa dolg sestop do koče. Celotna odiseja je trajala 21h in sva se utrujena in izmučena vrnila do koče ob 1h zjutraj, si skuhala čaj in juho, saj sva bila cel dan v pomanjkanju hranil in nato zasluženo spanje. Sestop z ledenika tretji dan je bil hitrejši, a je predstavljal izziv s tako težkimi nogami po 2 utrujajočih dneh. Po 5h sva se že veselila v dolini, da nama je uspela takšna grande tura, kot se za Cham spodobi. Kasneje sva od preostanka ekipe izvedela, da so oni morali malo spremeniti plane in da na koncu razmere v izbranih smereh niti niso bile tako dobre, kot je sprva kazalo. Malo pomanjkanja ledu in dobrega snega je botrovalo hitrejšemu napredovanju in nov sneg hitrejšim dostopom in sestopom. Kljub temu so preživeli 3 dni na Midi-ju in okolici, prespali prvo noč v bivaku in naslednji dan v snežni luknji zunaj pod milim nebom. Bili so priča jasnemu zvezdnatemu svodu, sončnemu zahodu in vzhodu, kar jim kar malo zavidam.
V sredo zvečer smo se vsi zbrali na skupni večerji v Chamonixu, bogatejši za nove izkušnje in vedrega gorskega duha. Vsi z rahlo utrujenimi telesi in obrazi, a veseljem v očeh smo vedeli, da smo za ta tabor dosegli kar smo mislili. V četrtek se je vreme že slabšalo, tako da so se eni odpravili na toolanje v dolini, drugi pa so si kljub slabši vremenski napovedi zaželeli še nekaj ledu na granitni skali. Odpravili so se v Terray-Rebuffat, vendar so zaradi slabših razmer obrnili, saj jih je na polno zasipaval sneg. Tako smo se zvečer sklepčno odločili, da za naslednje dni nima smisla, da ostajamo v Franciji. Padavine so se nadaljevale vse naslednje 3 dni, tako da je bilo za vse najbolje, da se vrnemo v že spomladansko Slovenijo. Smo pa prejšnji večer pripravili presenečenje Marku Esu, ki je ravno v času tabora praznoval okroglih 30 let, malo popili in se poveselili na uspešno izpeljan tabor. Podarili smo mu enega novega frenda, ki mu je več kot očitno prišel prav pri plezanju, saj je na njega padel v smeri Cosmiques icefalls. Upamo, da mu bo dobro služil in ga varoval še naprej.
Menim, da se bomo člani AO Celje matica še naprej poskušali pridno udeleževati taborov, saj smo na naše presenečenje ugotovili, da pa le precej znamo in smo sposobni tudi za večje podvige. Nič bat sam žgat! |
