Sobotno zgodnje vstajanje. Stlačili smo se v prenatrpan avto in krenili proti Kranju. Tam smo se dobili z ostalo ekipo in prepakirali stvari v kombi. Če je na začetku kazalo, da ne bo prostora za vso opremo, je po skrbno 'načrtovanem' zlaganju opreme ostalo prostora še za kovček ali dva. V zgodnjih jutranjih urah smo krenili proti Chamonixu, kjer se je odvijal drugi alpinistični tabor zapovrstjo.
Kombi je kljub čudnim zvokom iz zadnjih koles pridno nabiral kilometre, po dobrih 8 urah vožnje smo že prispeli v kamp. Šotori so bili hitro postavljeni, oprema razpakirana in začeli so se dogovori glede plezalnih ciljev v naslednjih dneh. Večina udeležencev je že bila v taboru preteklo leto, tako so okvirni cilji že bili zastavljeni. Popoldne nas je obiskal tudi društveni kolega Luka Lindič, ki se je ravno mudil v Chamonixu na akcijah, ki so jih organizirali njegovi sponzorji. Po posvetu z njim in zaradi vremenske napovedi: prve tri dni vročinski val, sredo in četrtek pa dež, so se 3 naveze odločile, da že naslednji dan pričnejo z izvedbo večdnevnih vzponov.
V nedeljo smo z ženo in 8 letno hčerko ostali v dolini in v Les Mottets planirali preplezati lepo večraztežajno smer Voie Princesse (AD- 4a, 320m). Po poznem vstajanju in ležernem sprehodu, smo v smer vstopili šele okoli 13 ure. Smer je obrnjena na zahod in kmalu je postalo peklensko vroče. V zgornji polovici se smer za krajši čas zravna, tam je tudi nekaj smrek. Pregreti smo v senci čakali, da sonce vsaj malo popusti. Tako smo izplezali šele, ko se je pričelo nočiti. 5 minut stran je na grebenu prijazen bife, ki se ponavadi zapre proti večeru, ko ni več strank. Tokrat je bil še odprt in svet je hitro postal lepši. Napolnili smo še pijačo in sestopili, nato pa v dolini čakali na nočni avtobus, da nas je odpeljal do kampa. Prispeli smo okoli polnoči, in ker smo tekom dneva zaužili samo tablice, je sledilo še kuhanje večerje oz. zgodnjega zajtrka.
Še vedno pregreti od prejšnjega dne, smo se za naslednji dan odločili, da gremo v športno plezališče na Breventu. Na vrh (okoli 2500m) pripelje gondola, nato pa 15 minut sestopa do plezališča. Plezanje je začinjeno s prekrasno kuliso Mont Blanškega pogorja na drugi strani doline. Za presenečenje je poskrbela letošnja količina snega, zaradi katere se je plezanje večine smeri pričelo šele pri drugem ali tretjem svedrovcu. Vroče nam ta dan ni bilo. V torek zgodaj zjutraj se je v kamp vrnila prva naveza: Sašo in Marko. Mi smo ta dan hoteli izkoristiti za dostop do koče in ledenika Tête Rousse. Kot smo izvedeli na postaji, prenavljajo zgornjo postajo in dostop s tramvajem ni mogoč, peš pa bi vzelo preveč časa. Tako smo se vrnili v dolino in se odpravili do bližnjega jezera, kjer je temperatura v avtu kazala neverjetnih 40°C.
Do večera so se vrnile vse naveze. Ponoči nas je zajelo močno deževje, ki pa je do jutra prenehalo. Večina udeležencev je ta dan izkoristila za počitek. Tudi v noči na četrtek je zopet močno deževalo, rahel dež se je nadaljeval tudi čez dan. Ta dan so nekateri še izkoristili za počitek, medtem ko so drugi plezali v bližnjih plezališčih in okoliških balvanih.
Petek je prinesel lepše vreme in naveze so izvedle nove vzpone. V soboto je sledilo pospravljanje tabora in vožnja domov, polna podoživljanja vtisov iz letošnjega tabora. |
