1. 2. 2024 sva se s Sašom v večernih urah odpravila proti Logarski dolini. Na Okrešlju naju je že čakal Dani, ki je GRS kočo ogrel do te mere, da so zimska oblačila hitro zamenjali kratki rokavi in spodnjice. Plan naslednjega dne je bila smer Modec-Režek v severni steni Turske gore.
Zjutraj sem se zbudil dejansko spočit in vesel, da je eno in pol urna vožnja ter hoja do Okrešlja že za nami. Dostop do smeri se je kljub temu kar vlekel. Ko smo stali pod smerjo sva s Sašom hitro preračunala morebiten dostop do smeri iz Logarske doline, znašal bi cca. 2h in pol.
Med prečenjem pobočja pod steno sem si pesimistično ustvaril mnenje slabih razmer v steni, saj je bilo gaženje po napihanem in nepredelanem snegu naporno. Žal so se pesimistične misli projecirale že v prvem raztežaju smeri, kjer je bilo prvih 20m še nekako dobro narejenih, dalje pa razmere za ugodno pležo vedno slabše. Odločili smo se, da obrnemo. Čeprav smo porabili dva dni, smo se družno strinjali v stari, oguljeni frazi "gora počaka".
V večernih urah istega dne smo se opravili na Kopitnik, kjer smo pričakali presenečenega Zdravca ob njegovem jubileju. Za organizacijo dogodka kapa dol vsem njegovim. Kjer se jé in pije se ljudje rade volje združijo, še posebej mi ferajnovci, kjer se pije, seveda. Postrežba na Kopitniku je bila odlična, predlog za kakšno zaključeno družbo, ki išče dobro domačo hrano v prijetno sproščenem ambientu. Ko sem že sklenil misli za tisti dan in smo naredili plan za novega, pa skozi vrata v prostor vstopita zakonca Štremfelj. Zdaj pa vem zakaj so bili del prvega darila robčki za vidno ganjenega Zdravca, ki je s ponosom izpostavil dogodek iz stene Turske gore, kjer so plezali isti dan v isti smeri. Marija se je hitro spomnila tistega deževnega dne.
Naslednji dan sem se v malenkost spremenjeni družbi odpravil iskat boljše razmere na drugo stran Kamniško-Savinjskih Alp. Kljub zgodnji uri je na izhodišču bilo težko najti parkirno mesto. Po informacijah, ki so prihajale od drugih navez smo skepali, da bo Teranova imela lepo število obiskovalcev. Mi smo si za cilj izbrali grapo med Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Na dostopu do grape so teme pogovora kar letele in hitro smo bili pod delom, kjer smo si za napredovanje preventivno nadeli vso opremo. Najprej en neroden skalni skok, za njim pa en kratek ledni, potem skozi borovce v desno in že smo stali na dnu omenjene grape. Nekateri navajajo drugačen dostop z desne. Grapa je bila lepo zalita, sicer se je sneg malo ojužil, ampak z napredovanjem nismo imeli težav. Iz grape se lepo vidi spodnji Ledinski slap, ki je bil v spodnjem delu lepo narjen, v zgornjem pa po Danijevih besedah "obup". Če Iceman tako reče, bo pa že držalo. Proti vrhu grape je bil sneg boljši in bolj kompakten, cepini so držali. Kakšnih 100m pred vrhom grape smo splezali čez cca. 3m dolg ledni skok, kjer smo se za občutek večje varnosti navezali. Točno ob 12 uri smo stali na vrhu Ledinskega vrha, nabrali nekaj vitamina D in sestopili do Kranjske koče na Ledinah.
Na koči si snamem dereze, pospravim cepin (rookie mistake), v roke palice in sestopamo dalje. Čez 5 min pridemo do dela, kjer bo potreben abzajl ali ponovno nadeti opremo... Odločili smo se za drugo možnost in na izpostavljenem predelu, kjer se je nabralo nekaj drugih navez, ki so sestopali iz Teranove, brez večjih težav prišli na lažji svet. Tu je možnost sestopa tudi po ferati.
Po skupno 8h ture smo pri avtu strnili misli in se opravili proti domu (beri Privošnik). Še na več takšnih poučnih izkušenj in opravljenih tur v prijetni družbi.
|
