V želji, da se turnosmučarske dogodivščine žačno že zgodaj v soboto, smo se na Koči pod Bogatinom dobili že v petek zvečer. Po neprespani noči, ki je bila plod trdega dela najstarejših udeležencev tabora, ki so nažagali drv za naslednje tri zime, se sam odločim, da soboto namenim počitku.
Že v soboto zvečer pa smo določili nedeljski cilj. To seveda ni moglo biti nič drugega kot mogočni Krn. Iz Krna pa predviden spust proti Lepeni, kjer bi počakali na prvi avtobus in se z javnim prevozom vrnili v nov delovni teden. Uspelo nam je celo prepričati Branka in Hildo, da zajtrk pripravita že ob sedmih. Zjutraj je vse šlo po planu in pred 9-to smo se že spuščali z Bogatinskega sedla, po katerem je nekdaj potekala Rapalska meja, proti opuščeni italijanski kasarni za Lepočami, od koder se s ponovno nalepljenimi pesi usmerimo proti Vrhu nad Peski (vmesni postanek pred vzponom na Krn).
No tu pa se začne zapletati. Kljub hitremu tempu, so punce imele čas gledat naokrog in zagledale VOLKA na Malem Šmohorju. Ta nenavaden prizor je vzbudil različna čustva med nami, od navdušenja do občutka spoštovanja do divjih živali v njihovem naravnem habitatu. Brez pomisleka smo se odločili da mu sledimo.
Kaj hitro smo prišli na Šmohor, no tu pa so se volčje sledi izgubile. To je v nas vzbudilo strah, da nas VOLK čaka nekje v zasedi. Hitro smo pospravili pse in še hitreje pobegnili po isti poti nazaj na Komno. Na Krn in prvotni plan smo čisto pozabili. Hvala Katji za organizacijo in vodenje po neznanih terenih.
Vasja Povše
Letos je turnosmučarski tabor na Koči pod Bogatinom organizirala Katja. V petek smo se s težkimi nahrbtniki odpravili od Slapa Savica do Komne, kamor nam je tovorna žičnica pripeljala smuči in pancarje. Na koči nas je nato že čakala večerja, oskrbnik pa nas je že ob 22h nagnal v postelje, kjer smo naslednjih osem ur ubrano smrčali.
V soboto smo se razdelili v dve skupini. Naša se je odpravila na Kal, nato pa še na Lanževico. Kljub visokim temperaturam in obetom padavin smo dan dobro izkoristili. Kljub večinoma mokremu snegu smo uspeli narediti kar nekaj dobrih zavojev. Popoldne smo večinoma presedeli v jedilnici koče, kjer smo poleg bogatinskega lonca upali še na štrudelj ali palačinke, a takšnega luksuza nismo dočakali.
V nedeljo smo se razdrobili še na več manjših skupin. S Polono sva imela obveznosti v dolini, zato sva se hitro odpravila proti Bogatinu. Vrha žal nisva dosegla, ker sva brihtneža, glede na sobotne razmere, pustila cepine in dereze v koči. Te pa bi potrebovala, saj je bilo proti vrhu pomrznjeno. Vsaj smuka je bila ta dan odlična. Smuki je sledil še dolg sestop z vso opremo na ramenih.
Marko Es
|
.jpg)
