Tabor v Dolomitih - Pale di San Martino (15. 8. - 18. 8. 2024)

Končno sem tudi jaz kot članica AO Celje Matica dočakala tabor v Dolomitih, zadnje dni nas je skoraj prestrašila napoved, ampak na srečo nas je Al Marko Mavri opomnil, da moramo gledat bolj optimistično. Tisti oblački z dežnimi kapljicami v popoldanskem času, ne pomenijo nujno deževnega popoldneva, ampak samo morebitno poletno hitro popoldansko ploho.

Tako smo se v četrtek popoldan zbrali na koči Pradidali in si izbrali plezalne cilje za naslednji dan. Dve navezi smo odšle v uživaško plezanje Dolomitske IV v Campanile Pradidali/Via Castiglioni, ena naveza pa v pokončnejšo VI v Cima Canali/Via Buhl (VI). Smer Via Castiglioni me je popolnoma navdušila, kljub nizki oceni so vmesni raztežaji postregli s pokončno steno. Skala je skozi celotno smer izredno kompaktna, kljub redkim klinom v smeri, je skozi plezanje neskončno možnosti varovanja na skalna ušesa. Resnično si v takšni smeri želiš, da lahko plezaš tudi kot prvi, sploh ker sem lahko samo sledila navezi Polone in Markota, ki je izredno lepo sledil celotnemu poteku smeri. Na vrhu smo si čestitali za preplezano smer in uživali v razgledih in dobrih sendvičih iz doline prejšnjega dne, nato pa sestopili po lepo označenem sestopu s pikami, kjer smo morali še malo poplezavati navzdol in narediti nekaj spustov po vrvi, da smo ponovno lahko stopili na trdna tla pod steno.

Zvečer smo ob okusni večerji na koči ponovno iskali plezalne cilje okoliških klasik za naslednje sobotno dopoldne. Pri prevajanju vodničkov sta se super izkazala Marko in Dani ter translate aplikacija. Ko sem zvečer skupaj s Polono izbrano smer opazovala skozi okno koče, mi ni bilo najbolj jasno kako se bomo lotili nerazumno strmega melišča do pod smeri v steni. Ampak nasrečo je omenjeno melišče zjutraj bilo resnično dobro uhojeno in trdno, tako da ni bil dostop takšen izziv, kot zame sam sestop. Tako smo dve navezi odšle v Cima Wilma/Castiglioni (V) in ena naveza ponovno v Cima Canali/Via Heidi (VI).

Če primerjam smer v Cima Wilma s prvodnevno plezarijo,me slednja ni tako navdušila, predvsem začetni raztežaji so bili neopremljeni, tudi možnosti za varovanja so bila manjša. Sama smer je v dveh raztežajih poskrbela, da sem morala dodobra pomigat, da sem lahko prosto splezala in še to kot druga v navezi. Ko smo priplezali na vrh, je še sledilo kar veliko potrebne koncentracije, da smo našli tisto pravo grapo po kateri je sledilo nešteto abzajlov, kjer se je izkazalo kako složno smo le te delali, da smo kar najprej lahko sestopili. Naveza Markotov² pa je fajtala v mnogo pokončnejši vertikali od nas, po njunem pripovedovanju je stena tako pokončna, da je v primeru, ko se je enemu izmed plezalcev malo odkrušil stop, le ta odfrčal naravnost na melišče pod steno, brez da bi se sploh odbil v sami steni.

Ko smo v soboto pozno popoldan zaključili s plezanjem, smo se glede na prihajajoč nedeljski ciklon in utrujene mišice odločili da napakiramo nahrbtnike in sestopimo v dolino in se odpeljemo proti domu, čeprav smo še nekateri, ki smo se »šlepali« zadaj imeli želje, da bi pa mogoče v nedeljo še plezali v Laganocoju (beri: Lagazuoi), ampak so le ti hitro izzveneli, ker je bilo telo iz ure v uro bolj utrujeno, saj smo skupaj preplezali nekaj več kot 2.000 m smeri.

Področje Pale je resnično dovolj odmaknjeno iz doline, da ponuja plezalski mir, lepo plezarijo v izredno kompaktni skali, zahteva pa zelo visok plezalski nivo in kompleksnost sestopov. Definitivno smer poskrbi za vrisk na vrhu in le ta je odmeval v času našega obiska. Skala je resnično vrhunska, ravno tako razgledi in ambient. Pivo za rehidracijo na koči pa je tudi žepu prijazno. Hvala Marko za super organizacijo tabora! Bi še kaj napisala ampak sem tako zakisana v prste od plezarije, da moram zaključit J .

V plezariji smo uživali: Polona Kotnik, Marko Es, Danijel Žagar, Marko Mavri, Anja Ulaga in Jože Kokalj.