Poročilo o mednarodni odpravi - Masherbrum 2003
Napisal Marko Prezelj
Masherbrum je 7821 metrov visok vrh v pogorju Karakorum (Pakistan). V času geografskih meritev indijske podceline so mu zaradi izredne markantnosti nadeli ime K1 (podobna imena je dobilo še več geografskih točk med katerimi je najbolj poznan K2, vzhodno od Masherbruna). Njegova geografska dolžina je 76018` in geografska širina 35039`. Gora ima še zahodni vrh visok 7750 m in južni vrh visok 7806. Pogorje omejuje pet ledenikov: na jugu ledenik Masherbrum, na zahodu ledenik Liligo, na severu ledenik Mandu, na severu-vzhodu Yemanendu, na jugu-vzhodu pa ledenik Ghondogoro. Masherbrum je najbolj pogosto viden z juga kjer zapira dolino Hushe ter s severa kjer po ledeniku Baltoro poteka običajni dostop do večine karakorumskih osemtisočakov. Z alpinističnega vidika spada Masherbrum med zahtevnejše gore v pogorju Karakoruma.
Leta 1960 je prvi vzpon na Masherbrum opravila ameriška odprava. Pod vodstvom Nicka Clincha so vrh dosegli 6. in 8. julija v dveh skupinah poleg vodje še Bell, Unsoled in Pakistanec Akhter. Smer prvopristopnikov poteka po nevarnih pobočjih jugo-vzhodne stene. Prvo ponovitev smeri so šele avgusta leta 1983 opravili Japonci. Vrh sta dosegla Kakeyasu Minamura in Masuhino Nomura.
Dve leti za tem so na vrhu zopet stali Japonci, tokrat so se povzpeli s severne strani. Veliki odpravi je v četrtem odpravarskem poskusu uspelo preplezati impresivni severni greben in severo-zahodno steno ter tako opraviti tretji pristop na vrh. Isti dan so s severne strani na vrh splezali tudi trije Avstrijci.
Japonsko odpravo je vodil Shin Kashu, ki je tudi vseskozi plezal kot vodilni plezalec. Vzpon so začeli na Yemanendu ledeniku, in celotno smer (od baze do vrha) s pomočjo velike ekipe, ki je z veliko požrtvovalnostjo delala za vodjo odprave opremili z fiksnimi vrvmi. Vrh so dosegli eno noč pred Avstrijci. Le ti so plezali v isti steni in deloma isti smeri. Avstrijska smer je samostojna do 5400 m. Začeli so z Mandu ledenika. Prvih 1200 m so fiksirali vrvi in nato postavili tri tabore (C1 na 5500m, C2 na 5900 m in C3 na 6300 m). Iz zadnjega tabora so ob japonskih vrveh na vrh splezali v "alpskem stilu". Bivakirali so na 7150m, iz bivaka so se poivzpeli na vrh (27.7.1985) in še isti dan sestopili nazaj v bazo. Plezali so Robert Renzler, Andi Orgler in Michael Larcher. V Messnerjevi knjigi "Die Grossten Wande" najdemo o njihovi smeri naslednje podatke: v skali do VI-, v ledu do 85o (eno mesto 900 ), težak kombiniran svet, dolg horizontalen greben z opastmi, višina stene cca. 3400 m.
Na teme te zahtevne gore se je do zdaj povzpelo manj kot dvajset alpinistov, zadnji vzpon na vrh je bil opravljen zdaj že oddaljenega leta 1985. Od takrat se poskusi vzpona na vrh kar vrstijo.
Idejo za odpravo na Masherbrum, atraktiven vrh v osrednjem delu vzhodnega Karakoruma, sem v sebi gojil nekaj let. Z Američanom Stevom House-om sva se po lanski odpravi na Nuptse odločila, da letos poskusiva splezati na Masherbrum s severa. Po zaključeni ideji sta se nama z močno izraženim interesom pridružila še Matic Jošt in Britanec Jules Cartwright. Ekipa štirih motiviranih in izkušenih alpinistov si je obetala prilagodljivost in kar se da preprosto ter ekonomično organizacijo. V začetku marca, ko so bile organizacijske priprave v zaključni fazi, se je Jules odločil, da ne bo šel na odpravo.
Odpravo smo registrirali kot Slovensko. Politična situacija v tem delu sveta ni bila primerna za promocijo sodelovanja Američana na odpravi (Steve govori slovensko). Vsa komunikacija pred odhodom se je vršila prek telefona in elektronske pošte. Opravila pred odpravo smo si razdelili v sorazmernih deležih glede na posameznikove možnosti in sposobnosti. Tudi finančno breme smo nosili v treh enakih deležih. Stevu je uspelo od AAC (American Alpine Club) dobiti gotovinski kredit za primer helikopterskega reševanja v znesku 6000 ameriških dolarjev kar nam je prišlo zelo prav glede na visok gotovinski znesek.
Z namenom pridobitve informacij sva z Maticem tri dni pred odhodom v Innsbrucku obiskala Roberta Renzlerja - vodjo uspešne avstrijske odprave. Nekaj koristnih podatkov je posredoval, vendar je bila njegova izkušnja na Masherbrumu okrašena z osemnajstimi leti časovne patine. To dejstvo smo zares razumeli šele, ko smo si po prihodu v bazo ustvarili svoje videnje.
V Ameriki smo kupili vremensko napoved za področje Masherbruma v času bivanja v bazi. Posebej za nas je vsak drugi dan na osnovi satelitskih podatkov in vremenskih modelov vremensko napoved pripravil ameriški meteorolog in nam jo pošiljal v obliki kratkega sporočila na satelitski telefon.
Osemnajstega maja smo v Islamabad, glavno mesto Pakistana, prispeli Američan Steve House ter Slovenca Matic Jošt (Alpinistični odsek Celje) in Marko Prezelj (Alpinistični odsek Kamnik). Želeli smo v alpskem stilu preplezati kombinirano severo-vzhodno ostenje Masherbruma. Stena je visoka prek 3000 metrov, največje težave pa so v njenem zgornjem delu. Najbolj mikaven je mogočen osrednji steber, ki je tako kot celotna stena, še nepreplezan.
Za pomoč pri izvedbi odprave smo v Pakistanu izbrali agencijo Blue Sky Treks & Tours, ki nam je ves čas nudila odličen servis. Naš kuhar Haji Ghulam Rasool je imel poleg kuharskih spretnosti največ zaslug za to, da smo v bazo in iz nje prišli hitro in brez zapletov. Skrb s katero nam je stregel v bazi je bila pogosto skorajda očetovska. Z zveznim oficirjem nismo imeli večjih težav - ves čas je bil v bazi in se ni vtikal v naše početje nad bazo. Po prihodu v bazo je zaradi višinske bolezni sestopil do Paijuja in se po desetih dneh vrnil.
Bazo smo postavili na ledeniku Mandu približno 4200 metrov visoko od koder smo imeli odličen pogled na goro. Žal se je izkazalo, da je ustreznih aklimatizacijskih možnosti zelo malo. Nad sedem tisoč metrov visoko je segal le Masherbrum. Želeli smo se aklimatizirati po Japonsko-Avstrijski smeri, kjer naj bi sestopili v primeru vzpona na vrh.
Zaradi slabih razmer in nestabilnega vremena je bil čas aklimatizacije razmeroma dolg, poleg tega pa smo zgolj za aklimatizacijo porabili zelo veliko energije. Opravili smo vzpon na koto 5880 in se v štirih dneh vzpeli na vrh Biarchedija (6781 m) kar je bila ravno zadostna aklimatizacija pred željenim Masherbrumom. Na Masherbrumu smo v tveganih razmerah po Japonski smeri dosegli nekoliko manj kot 6000 metrov potem pa ugotovili, da je vzpon v takih razmerah za nas preveč tvegan. Ob dejstvu, da smo neposredno izkusili nekaj kložastih plazov, se je ta ugotovitev ponujala kar sama od sebe. Vremenske razmere tudi kasneje niso ustvarile upanja na skorajšnje izboljšanje.
Vreme in razmere so bile v času odprave dokaj slabe. Na razmeroma položnih sneženih pobočjih smo zaradi velikih količin nepredelanega snega, menjaje se v vodstvu, ves čas varovali.
Večjih problemov z zdravjem nismo imeli.
Na podlagi pridobljenih izkušenj mislimo, da bi bil ob običajnih razmerah nekoliko kasnejši prihod v bazo bolj smiselen. Severna stran gore se dokaj počasi otrese snega kar predstavlja občutno nadlogo pri izbiri smeri vzpona. Dejstvo pa je, da je bilo letos pozimi izredno veliko padavin. Sneg se zato ni predelal do te mere, da bi omogočal varno plezanje. Masherbrum je prvovrsten alpinistični cilj in le še vprašanje časa je kdaj bodo zopet uspešno splezali na vrh.
Člani odprave
Marko Prezelj iz Kamnika (AO Kamnik), vodja odprave
Matija Jošt - Matic iz Bodreža (AO Celje-Matica)
Steve House iz Mazame (Washington - ZDA)
Haji Ghulam Rasool iz vasi Hushe (Baltistan v Pakistanu), kuhar odprave
Mazar-Ul-Haq, major pakistanske vojske iz Peshawarja (Pakistan), oficir za zvezo
Kronologija
Pripravil Matic Jošt
18.5.2003: Odhod z Brniškega letališča in let preko Muenchna in Dubaja v Islamabad.
19.5.2003: Jutranji prihod v Islamabad. Urejanje vsega potrebnega na Ministrstvu za turizem in polog denarja na "Askari aviaton" za primer helikopterskega reševanja. Odpravi se pridruži tudi oficir za zvezo.
20.5.2003: Let v Skardu. Pakiranje, nakupovanje. Pridruži se nam kuhar.
21.5.2003: Pakiranje in nakup hrane v Skarduju.
22.5.2003: Osem urna vožnja z džipi do Askol. Tu se utaborimo in najamemo nosače za transport hrane in opreme do blaznega tabora.
23.5.2003: Hoja od Askol (cca 3000 m) do "Jola Bridge" (cca 3100 m). Vreme lepo.
24. 5..2003: Hoja od "Jola Bridge" do Paiu. (cca 3400 m). Vreme slabo.
25.5.2003: Običajen dan počitka na Paiju, saj si nosači pripravljajo hrano za naslednje dni, ko bomo hodili po ledenikih. Steve, Marko in Matic izkoristimo dan za aklimatizacijski vzpon na pobočjih Paiu Peaka. Povzpnemo se do približno 4000 m. Vreme lepo.
26.5.2003: Nadaljevanje po ledeniku Baltoro do Urdukasa (cca 4100 m). Vreme slabo.
27.5.3003: Z ledenika Baltoro zavijemo na ledenik Mandu in tam na cca 4200 m postavimo bazni tabor. Zadnji del poti smo gazili (do kolena) nov sneg. Snega je ne glede na začetek sezone v baznem taboru precej. Vreme lepo.
28.5.2003: Urejanje in postavljanje baznega tabora. Vreme slabo.
29.5.2003: Urejanje baze in popoldanski aklimatizacijski izlet na greben, ki ločuje ledenika Mandu in Yemanendu. Matic se povzpne na koto cca. 4500 m Marko in Steve pa si izbereta nekoliko višjo (4992 m). Ko splezata na vrh, se skoraj pripeti tragedija, saj se celotno pobočje neposredno pod njima splazi. Vreme slabo.
30.5.2003: Počitek v bazi. Vreme lepo.
31.5.2003: Ogledna tura v zatrep ledenika Mandu pod severo-zahodno steno, ki si jo dodobra ogledamo. Spodnji del stene je poln dokaj aktivnih serakov in zaman poizkušamo odkriti kolikor toliko varno linijo za vzpon. Vreme lepo.
1.6.2003: Počitek v bazi. Vreme slabo.
2.6.2003: Ob dveh ponoči odidemo iz baze. Prečkamo greben in se spustimo na ledenik Yemanendu. Prečimo ledenik in se začnemo vzpenjati po zahodnih in severnih pobočjih kote 5880 proti Biarchedi Peaku (6781 m). Do noči nam uspe izplezati na izrazit greben neposredno vzhodno od kote, kjer postavimo šotor in prespimo. Plezanje je po težavah spominjalo na Avstrijsko v Les Curtes. Razmere so bile predvsem v zadnjih 300 m zelo slabe. Vreme lepo.
3.6.2003: Za nadaljevanje proti Biarchediju se je potrebno najprej nekoliko spustiti nato pa po grebenu in snežnih vesinah nadaljevati do vrha. Snežne razmere so zelo slabe in nevarne (plazovi), zato še enkrat prespimo na istem mestu. Vreme lepo.
4.6.2003: Vreme se ponoči poslabša, začne snežiti. Ker tudi zjutraj ni izboljšanja se odločimo za takojšen sestop. Sestopimo po južnih pobočjih na ledenik Yemanendu. V močnem sneženju popoldan pridemo v bazo.
5.6.2003: Počitek v bazi. Vreme se boljša.
6.6.2003: Počitek v bazi. Vreme lepo.
7.6.2003: Počitek v bazi. Vreme lepo.
8.6.2003: Ob dveh zjutraj odidemo in baze. zopet prečkamo greben, se spustim na ledenik Yemanendu in se začnemo vzpenjati po Japonski smeri v severo-zahodni steni Masherbruma. Na približno 5500 m nas na grebenu preseneti manjši plaz. Steve in Matic nekako uideva (glavnina plazu naju zaobide), Marka, ki je nekoliko niže, pa odnese cca 80 m. Na srečo je brez poškodb, izgubimo le en snežni klin, ostalo opremo pa nam uspe najti. Nadaljujemo z vzponom in nekoliko višje (5700 m) postavimo šotor in tam prespimo.
9.6.2003: Ponoči začne snežiti in ker zjutraj še vedno močno sneži začnemo sestopati. Pustimo šotor in v njem hrano ter nekaj opreme. Nekajkrat srečno uidemo plazovom in do večera premočeni dosežemo bazo.
10.6.2003: Počitek v bazi. Vreme slabo.
11.6.2003: Počitek v bazi. Vreme slabo.
12.6.2003: Počitek v bazi. Vreme slabo.
13.6.2003: Počitek v bazi. Vreme se izboljšuje.
14.6.2003: Počitek v bazi. Lepo vreme.
15.6.2003: Zgodnji odhod iz baze ter po znani smeri do šotora v Japonski smeri. Ker imamo nekaj opreme že na hribu, smo kar tri ure hitrejši kot zadnjič. Popoldan brez nahrbtnikov poizkušamo gaziti nadaljevanje smeri in najti prehod med seraki in opastmi. Z veliko sreče brez posledic preživimo snežni plaz, ki ga sproži prvi v navezi (Marko), ko koplje po strmem pobočju, približno 100 m nad šotorom.Vreme lepo.
16.6.2003: Še enkrat poizkusimo po sveže splazenih pobočjih, a se naše vzpenjanje konča nekako na 5900 m, ko zopet sprožimo večji plaz. Poberemo vso opremo in sestopimo na ledenik Yemanendu in poizkušamo najti morebitni varnejši prehod preko spodnjega dela stene. Ker nam to ne uspe, še isti dan sestopimo v bazni tabor. Vreme lepo.
17.6.2003: Počitek v bazi. Vreme lepo.
18.6.2003: Počitek v bazi. Vreme se poslabša - celo noč dežuje.
19.6.2003: Počitek v bazi. Vreme se izboljšuje.
20.6.2003: Ob enih ponoči zapustimo bazo. Ponovno prečkanje grebena in prečenje ledenika Yemanendu. Vzpenjamo se po južnih pobočjih kote 5880 proti Biarchedi Peaku (6781 m). Preko sedla med koto in glavnim vrhom nadaljujemo po grebenu in približno 6000 m visoko na mestu kjer se nam je odlomila opast postavimo šotor. Vreme lepo.
21.6.2003: Cel dan sneži zato počivamo v šotoru.
22.6.2003: Kljub slabemu vremenu brez nahrbtnikov nadaljujemo. Prečimo izredno nevarne vesine tik pod grebenom, ker je greben ovešen z opastmi. Za 700 m horizontalne razdalje in 150 m višinske razlike porabimo kar 6 ur. vrnemo se nazaj do šotora, kjer prespimo. Celo noč sneži.
23.6.2003: Vreme je nekoliko boljše a zapadlo je precej snega, zato se odločimo za sestop. Pustimo šotor in sestopimo v bazni tabor.
24.6.2003: Počitek v bazi. Vreme slabo.
25.6.2003: Počitek v bazi. Vreme lepo.
26.6.2003: Počitek v bazi. Vreme lepo.
27.6.2003: Zelo zgodaj štartamo iz baze. Nekje po prvi tretjini poti začne močno snežiti, zato se vrnemo. Bil je res "lep" osem urni izlet.
28.6.2003: Počitek v bazi. Vreme slabo.
29.6.2003: Počitek v bazi. Vreme slabo.
30.6.2003: Vreme se malo izboljša zato zgodaj zjutraj po znani smeri zapustimo bazo. Ob 11 uri dosežemo naš šotorček na pobočjih Biardchedi Peaka, malicamo, podremo šotor in se povzpnemo do najvišje točke prejšnjega poizkusa (cca. 6150 m), kjer prespimo.
1.7.2003: Cel dan preživimo v šotoru, ker sneži.
2.7.2003: Nadaljujemo z vzponom po strmih snežnih vesinah - zelo slabe razmere. Približno 50 m pod vrhom postavimo šotor in prespimo. Vreme se izboljšuje.
3.7.2003: V čudovitem sončnem dopoldnevu se povzpnemo na vrh Biarchedi Peaka (6781 m). Razgled in vidljivost sta enkratna. Zaradi boljše aklimatizacije še enkrat prespimo v šotoru 50 m pod vrhom.
4.7.2003: Po smeri vzpona sestopimo nazaj v bazni tabor. Vreme lepo.
5.7.2003: Počitek v bazi. Vreme lepo.
6.7.2003: Počitek v bazi. Vreme se slabša, popoldne močno dežuje.
7.7.2003: Matic se odpove vzponu. Marko in Steve pripravljata opremo v bazi. Vreme slabo. Večerna vremenska napoved ne obljublja izboljšanja vremena vsaj še teden dni.
8.7.2003: Tudi Marko in Steve se odpovesta vzponu. Vreme je slabo.
9.7.2003: Sestopimo do Urdukasa kjer uredimo vse potrebno za prihod nosačev. Zvečer se vrnemo v bazo. Cel dan dežuje.
10.7.2003: Pospravljamo in sušimo opremo. Vreme lepo.
11.7.2003: Podiramo bazni tabor. Zvečer pridejo nosači. Vreme lepo.
12.7.2003: Odprava se razdeli na dva dela. Nosači in oficir za zvezo se vrnejo po Baltoru do Askola in nas počakajo v Skarduju. Vsi člani, kuhar in dva nosača pa se odpravimo proti Ghondogoro La (5600 m) prek Concordie. Po lepem jutru se pooblači in v trdi temi, megli in sneženju pridemo do "Ali camp" na ledeniku Vigne, kjer prespimo.
13.7.2003: V zelo slabem vremenu se povzpnemo preko Ghondogoro La na ledenik Ghondogoro in dalje vse do njegovega izteka proti dolini Hushe. Prespimo v Shaistchu (cca 3500 m). Zvečer se vreme izboljša.
14.7.2003: Kuhar nadaljuje pot v svojo domačo vas Hushe (cca 3200 m), ostali pa se podamo v dolino Charakusa kjer prespimo - "K7 Base camp". Vreme lepo.
15.7.2003: Sestopimo mimo Shaischa vse do vasi Hushe, kjer prespimo. Vreme lepo.
16.7.2003: Počivamo v Hushe in zvečer se z džipom zapeljemo v 1 uro vožnje oddaljeno vas Khande kjer prenočimo.
17.7.2003: Ogledamo si še dolino Nangmah in se po celodnevnem potepanju vrnemo v Khande ter se z džipi odpeljemo do vasi Halde kjer nas pogosti naš odpravarski agent.
18.7.2003: Prispemo v Skardu. Zopet pakiranje in urejanje opreme.
19.7.2003: Skardu. Urejanje opreme - čiščenje, popravila in pakiranje.
20.7.2003: Let proti Islamabadu je odpovedan, zato ostanemo v Skarduju.
21.7.2003: Let je zopet odpovedan. Najamemo kombi in se odpeljemo proti Islamabadu.
22.7.2003: Po celonočni vožnji prispemo v Islamabad. Opravimo vse potrebno na ministrstvu.
23.7.2003: Pakiramo, kupujemo spominke. Steve se je odločil, da ostane v Pakistanu. Sam gre plezat v dolino Charakusa.
24.7.2003. Povratek preko Dubaja in Frankfurta na Brniško letališče.
Opravljeni vzponi
1. Nova smer na koto 5880 m na Biarchedi Peak (6781 m). Smer je visoka približno 1000 m. Gre za ledno smer, ki je težja v zgornjem delu, najtežji pa je prehod na vršni greben. Ocenili bi jo lahko z alpsko oceno D+/TD- (naklonina od 40o do 70o), ali po sodobnejši lestvici za ocenjevanje lednih smeri IV/3. Vzpon je bil opravljen v alpskem stilu.
2. Vzpon na Biarchedi Peak (6781 m). Najverjetneje smo opravili drugi pristop na ta vrh. Po do sedaj izbranih podatkih sta prvi pristop opravila 1984 Španca J. Antonio Martínez Novas in Joaquín Carril. Naša smer je visoka 2200 m, gre za plezanje v snegu in ledu z naklonino do 70o. Prisodili bi ji lahko alpsko oceno D, po sodobnejši lestvici pa V/od 2 do 3. Za vrh nismo plačali takse.
Viri:
http://echidna.rutgers.edu/expeditions/Default.htm - Lev Lofe expeditions
http://www.hunzaguidespakistan.com/masherbrum.htm
http://wiem.onet.pl/wiem/00543f.html -
http://www.travel.web.pk/destinations/mountain_peaks/masherbrum.asp
Španci leta 1984 opravijo "piratski" vzpon (brez plačila takse za vrh - tako kot mi) na Biarchedi. Podatki o njihovem vzponu so na spletnem naslovu:
http://www.desafio8000.com/html/es/d8000/p65.html
Steve House
2003 Masherbrum Expedition
The expedition went very well considering the conditions and the risk level we were dealing with. We had a very dangerous snowpack throughout the expedition and had a number of dangerous moments. The weather through the summer also was not helpful. We had consistently poor weather, with the longest spell of high pressure lasting just 50 hours. We barely scratched the surface of our intended route on Masherbrum, never getting past 5,900 meters on the snowy ridge which accessed the base of the pillar. We did climb an unclimbed peak near basecamp named Biarchedi, which was 6,781 meters. However, we did not possess a permit for that peak and so we won`t report the ascent directly. That ascent did provide what I think we all three agreed was the best day of the expedition. We spent 4 hours on Birachedi´s summit on a perfectly clear and windless morning. The skyline was: (excluding minor summits) Masherbrum, K6(unclimbed), K7, Chogolisa, Rimo peaks (in India), Saltoro Kangri, Gasherbrum 1,2,3,4,5,6,& 7, Broad Peak, K2, Mustag Tower, Cathedral, Ogre, Latok group, Trango/Nameless Group, Paiyu Peak, and Nanga Parbat floating on the horizon. Four hours certainly wasn`t enough to take it all in.
We arrived in basecamp on May 31st with some difficulty due to winter snow on the glacier which the porters did not like to walk in. Indeed it was nasty walking, a breakable crust over nearly-knee-deep slush. We elected to put our basecamp on the Mandu Glacier at approximately 4,200 meters. There were two options for basecamp, this location, and the next glacier north, the Yermanendu Glacier. This would prove to be an important decision since we eventually learned that to access Masherbrum we had to get to the Yermanendu Glacier first. Though our decision to basecamp on the Mandu was well-researched through discussions with the leader of previous expedition to Masherbrum. (R.Ranzler, Austrain Expedition 1985). Due to different glacier conditions and an abundance of winter snow we were to cross a small pass above basecamp many times to get to and from the Yermanendu Glacier.
Marko and I climbed a small 5,000 meter peak near basecamp after a few days of rest. Here we triggered our first slide. A 12-18" slab that ran down a steep couloir for 2,000 feet wiping our our boot track on the way. We were surprised since in our minds we were expecting to find a summer snow pack, but this was the first clue that we were dealing with something different.
Our next foray was up the southern flank of Birachedi which we climbed to about 5,880 meters and slept for two nights. Marko and Matic made an effort to climb higher. Matic and I didn`t feel too well, but Marko turned back at 6,000 meters due to poor conditions. We descended to basecamp in a blustery storm.
A few days later, on our first foray up the snowy ridge to access the north buttress I was breaking trail through soft snow and triggered another slide. This one was smaller, 30 feet across and 8 inches deep, but it funneled right onto Marko who was climbing on 50 degree ice at the time. Marko was swept off his stance and tumbled about 250 vertical feet back down the slope we had just ascended. Luckily he ended up on top and the runout was safely into a small saddle. Marko was totally unhurt and climbed back to us. For the rest of the trip we belayed all snow climbing.
This did wake us up, and we realized that the first slide wasn`t just a fluke and we weren`t dealing with stable summer snow. We were much more careful from here on out. Belaying snow climbing, digging pits to learn what to look for, and generally being more conservative. Then, later the same day Marko triggered a 12" wind-slab and he seemed to run on top of it while it broke into pieces and launched itself over a serac barrier. His running saved him from the fall but left us all feeling much less bold. The next day we came to a slope we were unwilling to cross. It was several hundred feet across, 40 degrees, and ended in a very large serac band. There was no exposed ice (stable seracs) to make anchors from and the only anchor-option was digging holes in the snow for belay seats. It was clear that if the slope ripped you were going over the seracs to your death(s). In getting to that point I had been in the lead and had triggered 3 more slides already that morning. After I failed attempt to climb the ridge crest Alaskan-style, we made the decision to abandon Masherbrum until conditions improved.
At that time we still weren`t adequately acclimitized. We had wanted to climb to 7,000 meters before launching out on our alpine-style attempt of Masherbrum, which is 7,855 meters high. There weren`t any nearby peaks besides Masherbrum that were so high. Biarchedi was the closest (6,781m) but we didn`t have a permit for that. We returned to basecamp feeling downtrodden and casting about for safe options. It seemed that the trip could be truly over, but all of us had been on enough expeditions to know that things in the mountains can change.
Nothing changed in those last 3 weeks, but we did decide to climb Biarchedi without a permit. Our Liason Officer, Major Mazhar, was easily convinced that we were climbing somewhere on Masherbrum. We disappeared over the col to the Yermanendu Glacier and spent 4 days (1 storm day) climbing Birachedi and one day descending.
After Birachedi we had some good weather and thought that we might have a chance at Masherbrum, though we were still not as acclimated as we wanted to be. We had some hope that recent sun had stabilized the dangerous slopes. We packed for the climb and before we even got to sleep that night it started to rain very hard. It rained for several days and we sent for the porters.
We left basecamp three days earlier than planned. We had spent a total of 7 weeks there. While we had a difficult time, we considered ourselves to be successful. We approached the mountain on our terms, in good style, accepted the risks, and mitigated them well enough that we will all climb again. We all agreed that this was the most dangerous expedition any of us had been on. Largely due to our erroneous assumptions about the snow conditions in the early stages of the expedition. We were exposed to much more risk than we realized at first.
The trek out proved to be mostly pleasant as we took three extra days and explored the Charakusa and the Nangma Valleys which yielded fantastic climbing venues for future trips. The Charakusa inspired me to return for a brief solo expedition.
Though we didn`t get far on this attempt, the line is so beautiful and so compelling that we will be sure to go back at some point. Personally I think it is the most amazing line on a big mountain that I have ever seen. The north buttress of Masherbrum will someday be climbed (in alpine style) and when that happens it will be one of the great ascents of its age. We sincerely hope that for the sake of this incredible peak that future suitors continue to respect the mountain enough to attempt it in good style. Masherbrum is certainly a diamond among gems in the Karakorum.
| 
Pakistan, Azija
