'Samo Chuck Norris lahko spleza Rožičevo in jo vpiše kot Zeleniško'

Ogledov: 2888

Takšne in drugačne bučke smo stresali tečajniki, kateri smo se zbrali na zimskem tečaju, ki ga je organizirala KA. Vodja tečaja je bil Alen Marinovič. Pomagali so mu še drugi inštruktorji: Andrej Pahovnik, Peter Jeromel, Miha Habjan, David Pavlovič. Vsak dan (večer) je nekdo od njih predaval določeno temo, prav tako so nas potrpežljivo vodili skozi grape. Vsi skupaj so tečaj izpeljali kvalitetno ter zavzeto.

V sredo popoldan smo se z naloženimi nahrbtniki zbrali pri Tinčkovi koči.

»Kako kje najti še več prostora?« je bila popularna tema, preden smo se začeli vzpenjati do koče pri izviru Završnice. Nekateri so sicer izgledali, kot da gredo samo za dva dni. Prva razlika J. Sredin večer smo namenili medsebojnemu spoznavanju in razkritju naših pričakovanj.

Naslednji dan smo med dostopanjem do vznožja Vrtače temeljito ponovili, kako uporabljati in medsebojno preverjati žolne. Še preden smo se podali v grape, smo vadili hojo z derezami ter ustavljanje s cepinom. V tem primeru ni bilo hujših izidov! Po vsrkavanju sonca in pestrim plezanjem smo večere namenili analizi dogodkov tekom dneva. Marsikomu je po  analiziranju, kaj imeti s seboj v nahrbtniku, le ta shujšal za par dekagramov... Pa še ugotovitev, da lahko vse, kar imaš s seboj, pospraviš v nahrbtnik, je bila uspešna

Razdelili smo se še v naveze in vsak s svojim inštruktorjem poskusili načrtovati vzpon za naslednji dan. Grape in greben v/proti Begunjščici v petek in soboto so nam popestrili dopoldneve.

Tekom plezanja smo izdelovali sidrišča v snegu in v skali, nekateri (vsaj) poskusili varovati. Spoznali smo, da je komunikacija naveze, pa naj bo besedna ali nebesedna, pomembna.

Po vsakem vzponu smo se vztrajno metali (določeni z velikim navdušenjem) in ustavljali s cepini, ponovili sidrišča in varovanje v bolj položnem terenu ter iskali žolno. S sondo smo imeli možnost otipat različne predmete, kar je nekaterim delalo tudi težave.

V soboto popoldan so nas »presenetili« z zasutim prijateljem Frančkom. Čeprav je bil rezultat, čas, v prid Frančka, smo vsi delovali kot kure brez glave. Še zračni žepek bi šel adijo..

Če povzamem celotno dogajanje – mega poučno. Kako razmišljati s svojo glavo (od priprave na turo, izbiranje dostopa, varovanje, kako prepričati klin, da se zabije/izbije v oz. iz skale...) je vsak tečajnik lahko izkusil ter se naučil, na kaj mora biti pozoren. Inštruktorji so nam bili v veliko pomoč. Ugotovili smo, da brez njihove pomoči, vsem nam tečajnikom, manjka še veliko  kilometrov.

P.S.: Chuck-u Norris-u pod plazom zasut Franček ne umre. Ker ne upa.

Nežka, Veronika in Matija