VELIKONOČNI GROSSVENEDIGER

Avtor: Maja Tamše	Ogledov: 3064
Sobotni »Rally de Brane« skozi dolino Zilje ter Drave nas je v slabih štirih urah pripeljal do prekrasne gorske doline, s tipičnimi avstrijskimi hišami z velikimi ganki. Neokrnjena narava, govedo, drobnica ter tudi osliček nam je krasil pogled na bele vrhove avstrijske Tirolske.

Poleg Velikega zvonarja (Grossglocknerja) je sonce obsijalo tudi manj znan, a prav tako lep sosednji vrh Grossvenediger, ki je bil tokrat cilj naše odprave. Njegovo ime Veliki Venet izdaja, da je na tem ozemlju živelo pleme Venetov. Kot pravi venetska teorija smo Slovenci njihovi neposredni potomci. Slednje bi lahko kar držalo, saj smo si jutranjo kavico privoščili prav ob vznožju Grossvenedigerja, stregel pa nam je slavček z avstrijskim naglasom: Damjan Murko.

V nacionalnem parku pogorja Visoke Ture je prepovedana vožnja z osebnim avtomobilom. Dober posel za tamkajšnje taksije, ki te pošteno oberejo zato, da ti skrajšajo pol ure sprehoda po makadamski cesti. Točno opoldne smo zagrizli v pot, s težkimi nahrbtniki ter smučmi na ramenih, saj sneg ni segal do nižin. Po uri hoje ob bučečem ledeniškem potoku, smo prispeli do prve koče Johannishutte na 2121 metrih nadmorske višine, kjer smo si zaslužili prvi hmeljski napitek. V jasnem vremenu smo imeli lep razgled na tri oddaljene kupole – tretja, široka je predstavljala vrh.

Prva, strmejša vzpetina je že bila dovolj zasnežena, da smo si nekateri lahko olajšali težo na ramenih ter nataknili smuči. Po dobrih dveh urah hoje smo zagledali gorsko postojanko Defregger Haus. Da videz bližine lahko precej vara, so tukaj izkusili predvsem tisti, ki so bili brez smuči. Slabo sprijet južni sneg se je zelo ugrezal, kar je povzročilo nemalo težav predvsem težjim z malimi stopali. Še pred mrakom smo vsi uspešno premagali položnejši del poti ter prispeli v prijetno ogreto jedilnico.

Na višini 2952 metrov so nam namesto žegnanih velikonočnih jajčk postregli z okusno juho ter hrenovkami, česar smo bili seveda bolj veseli. Da se naša telesa niso ohladila do konca večera, pa smo poskrbeli kar z domačimi borovničkami, višnjevcem, orehovcem ipd. Vmes smo se igrali Človek ne jezi se, si pripovedovali šale, izmenjevali potovalne izkušnje ter naredili načrt za naslednji dan. Točno od 22.00 uri nas je prijazen upravitelj koče spomnil, da smo vendarle v Avstriji, kjer so pravila postavljena zato, da se upoštevajo. Pisana druščina Evropejcev je morala na svoja mrzla ležišča.

Noč je bila precej hladna, a skupna ležišča smo zagreli člani AO Celje-Matica. Medtem ko je z neba priletelo nekaj drobnih snežink, smo se mi stiskali, zavijali v goro odej, malo zasmrčali ter tako preživeli mirno noč.

Naslednji dan je strma pot vodila od koče do vrha grebena, kjer smo se spustili na ledene odseke ledenika. Zaradi lastne varnosti smo na smuči nataknili srenače ter zagrizli v kolena do »Malega vrha«. Skladno z nadmorsko višino se je zmanjševal tudi naš tempo. A medtem, ko smo nekateri smučarji še stopali proti vrhu, se je Danijel, ki se je na pot podal kar z derezami ter cepinom, že vračal v dolino. S strmino je opravil izredno suvereno ter hitro.

Vmes je skozi oblake in meglo pokukal še sonček, tako da so bile bele strmine skozi sončna očala videti kot Lunina pobočja. Sledil je še najtežji, zadnji vzpon na ozek greben.

Nekateri po treh urah, drugi z nekaj minutami zraven, smo prispeli na vrh Grossvenedigerja, 3674 metrov visoko. Sledili so glasni kriki veselja, oddiha, fotografiranje ob križu ter ugrizi v sočna jabolka.

Spust navzdol je bil v primerjavi z vzponom kratek in hiter. Iz naših ust pa je bilo slišati še več vzhičenih krikov, saj je bila smuka res odlična. Snega je bilo ravno dovolj, ledeniških razpok pa ne preveč.

Mimo ledeniškega jezera smo se po širokih strminah spustili do grabna tik nad kočo Johannishutte. Zaradi taljenja snega je bil ta del poti že precej adrenalinski, tako da smo pot v dolino morali nadaljevati kar peš. Tokrat smo bili bolj škrti, saj smo se odločili, da si namesto za taksi raje privoščimo kakšno pijačo več. Obljubo smo držali ter na slovenskem postajališču uspešno izvedli še analizo ter evalvacijo izleta.

Dan po tem smo se nekateri morali mazati z jogurtovimi obkladki, drugi so jedli pozni velikonočni zajtrk, vsi pa smo s pozitivnimi vtisi podoživljali naporen ter prijeten vikend ob dobri družbi.

Udeleženci: Brane Povše, Polona Povše, Zlatka Kadilnik, Meta Meh, Danijel Žagar, Beno Karner, Boštjan Štor, Danilo Štor, Špela Krajnc, Klemen Sagadin, Jure Cvitan, Maja Tamše