NA SONČEN DAN V GRAŠKEM POGORJU in KO JE DIŠALO PO PLEZANJU

Avtor: David Romih, Dani Žagar	Ogledov: 3101
Če so udeleženci velikonočnega Grossvenedigerja doživeli "Rally de Brane", potem smo imeli to soboto dirko za veliko nagrado vroče kave na Tepanju, kamor smo prispeli v rekordnem času. Ko smo dopolnili kofeinski primanjkljaj, se je tempo potovanja umiril in smo lepo počasi priropotali v Mixnitz v graškem pogorju.

Razdelili smo se v naveze: Mišo-Matija, Brane-Polona, Dugi-Nena, Darja-David, Niko-Maja, Daisy-Jure S.-Marko.

Že na začetku se je pokazalo, da nas danes ne bo zeblo in tako smo pogumno zakorakali proti vstopu v steno. Vmes so se naše poti ločile saj so Niko, Maja, Daisy, Jure S. in Marko šli plezat v drug sektor. Mi smo pot nadaljevali in po vmesnem postanku za raziskovanje okolice, našli vstop v želeno smer, kjer je bila kolona plezalcev iz AO TAM. Ni nam preostalo drugega, kot da smo vstopili v sosednjo smer (Das letzte in Fels), saj je bila gneča v sosednjih še večja, pa tudi novi plezalci so neprestano prihajali.

Prva sta začela Brane in Polona, nato smo sledili ostali. Smer je ponudila mnogo zanimivosti: od osirja v začetnem grifu, grmovja kjer ga najmanj potrebuješ,  prefinjeno skritih svedrovcev, da imaš možnost zgrešiti lepo prečko in se iti gozdarja.

Neprestano so nas seveda bodrili prijazni domorodci, ki nas niso pozabili opominjati, da smo preglasni, ker nas ne razumejo in da smo vse padajoče kamenje tega dne verjetno prinesli kar s seboj v nahrbtniku. Ampak mi se nismo dali in smo veselo lezli proti vrhu, kjer nas je pričakal lep razgled, toplo sonce, ki je kar vabilo k martinčkanju.

Brane in Polona sta vmes sestopila na sosednjo stran in splezala še eno smer. Ostali smo sestopili po planinski poti nazaj k avtu, kjer smo uspešno odpravljali dehidracijo in čakali ostale, ki so se medtem še trudili v smereh ali sestopu. 

Druga skupina (Niko, Maja, Daisy, Jure S. in Marko) so sprva mislili v smer Winnetouweg, vendar jih je gneča prisilila v spolzko alternativo - imenovano Sportmuffelweg. Ta jim je ponudila tlačenje skozi ozko, spolzko korito, kjer ni bilo prostora niti za plezalca z vso opremo na pasu, kaj šele kaj več. Po pričevanju prisotnih, so to spolzko zadevo zlezli s posebnimi manevrskimi tehnikami (kako, vesta samo Niko in Marko), katerim je sledilo glasno olajšanje po koncu trpljenja.  Ker se je očitno gneča unesla, časa pa je bilo dovolj, so Niko, Maja, Daisy in Marko zlezli še Winnetouweg. Jure pa je imel tehnične težave z novimi čevlji in je imel zato častno nalogo odnesti vse nahrbtnike nazaj v dolino.

Ko smo se spet vsi veselo zbrali ob mizi ter potešili žejo in lakoto, smo se tečajniki (razen Nene) počasi odpravili nazaj v domovino. Ostali so se imeli še nekaj "pomembnega" za pogovoriti, saj so opravili še postanek v baznem taboru (kjer so se nastanili: Mišo, Darja, Dugi in Nena).

Preživeli smo lep, topel, plezalski dan v čudoviti pokrajini, ki v bistvu sploh ni daleč od doma.

Udeleženci sobotnega plezanja: Mišo Primc, Darja Primc, Marjeta Brežnik, Nikolaj Rožanski, Brane Povše, Polona Povše, Aleš Zorko, Marko Podgoršek, Maja Tamše, Nena Skrt,  Matija Močivnik, Jure Slapnik in David Romih.

                                                                                                                                                                                                                                                                               David Romih

KO JE DIŠALO  PO PLEZANJU

Nedelja zjutraj. Zazvoni budilka, vstanem in pogledam skozi okno. Uwau... kako noro jutro si mislim.  Evo...skale že vabijo. Z Miho sva štartala iz Celja ter se odpravila na sever, proti Bruntalu. Po dveh urah vožnje sva prispela do prostora, kjer so šotorili Darja, Mišo, Nena in Dugi, ki so počasi prihajali iz šotorov in lovili prve sončne žarke. Sonce se je namreč  prikazalo iznad hriba in obsijalo šotora in parkirišče. Nežna rosa nam je dajala občutek hladu, ki ga je odpravila prava turška kava iz Darjinega  kuhalnika.  Mmmm.... Barcaffe... Še Cankarju je zadišala. Vse je kazalo, da bo vreme res lepo.

In smo šli... plezat...v želji, da sonce ne bo preveč pripekalo. V planu smo imeli  preplezati 330 metrov visoko steno Schlangengrube,  v hribovju, kjer domujejo gamsi. Po skoraj uri hoje smo prispeli pod steno, se opremili in navezali ter začeli plezati.

Malce je bilo čutiti hlad, zato smo nekateri že posegli po dolgih rokavih. »Cug« za »cugom« smo premagovali manjše ovire, ki so naredile  našo plezarijo bolj atraktivno. Dugi je čisto not padu, stena ga je popolnoma »omamila« s svojimi dinamičnimi potezami. Nena mu je sledila, a je bila previdnejša. Darja?... Šibala je kot veverica, jaz pa za njo,  nisem namreč hotel  dajati vtisa, da sem še »zelenc«. 

Mišo in Miha sta plezala izmenično, hkrati pa nadzirala situacijo in dajala nasvete, kako in kaj storiti v določenih situacijah.  No, ni bilo potrebno veliko časa, ko smo morali opustiti plezarijo, saj se je pooblačilo in začelo rahlo deževati. Malce otožni smo se spraševali:«Kje je sedaj sonce?«

Nekje na pol poti smo  izstopili iz stene in se podali v dolino.  Če že ravno nismo mogli plezati, smo si sestop začinili še z obiskom gamsje krmilnice in zavetišča ter odigrali kratko komedijo z naslovom: »Dugi ujel plen, s katerim bo nahranil medveda«. Ej Dugi!...Lik ti je na kožo pisan . Nam pa tudi. Ne doživiš pogosto, da si ujetnik, pri tem pa  uživaš .

Za konec še nasvet. Če plezate z Mišom, o bedarijah ne razmišljajte na glas in jih obdržite zase. Ideja o nabiranju avstrijskih drv me bo verjetno stala ene sobote.  Od Miša  sem namreč že prejel osebno povabilo na akcijo zlaganja drv na Okrešlju.  Za konec konca pa še nauk zgodbe: Uživaj v tistem, kar ti je v dosegu roke, četudi ne gre vse po načrtih.

                                                                                                                  Dani Žagar