Kondicijska tura čez hribčke nad Zabukovico

Avtor: Riko Kolar	Ogledov: 2678
Ja, vsak začetek je težak, tudi pisanje tegale poročila. Namreč, iz lastnih izkušenj vem, da besede najlaže tečejo od srca. Da pa meni zaigra srce, se mi pa mora nekaj zgoditi ali pa moram doživeti nekaj nevsakdanjega. To pa vsaj pri meni funkcionira šele nad gozdno mejo.

No, da ne bo zamere, z opravljeno turo sem nadvse zadovoljen. Naj naštejem razloge.
Prvič, tempo, ki so ga diktirali inštruktorji je bil vsaj približno podoben tistemu, ki se pričakuje od pravega alpinista. Ampak ni panike. Če kdo misli, da je bilo to na meji njegovih sposobnosti, lahko z malo truda in volje več kot nadoknadi. In zakaj sem jaz zadovoljen? Zato ker sem zdržal tempo brez patoloških znakov pa tudi točno vem, kje imam še rezerve.
Drugič, ker sem spoznal, da so vse moje sošolke in sošolci po vrsti krasni in da ne bom imel problema najti sebi zaupanja vrednega partnerja v navezi. To je pa ena od najpomembnejših stvari v alpinizmu, ki lahko pomeni tudi ločnico med življenjem in smrtjo.
Tretjič, ker sem obiskal sredogorske hribe, za kar si sicer ne bi vzel časa, vsaj zaenkrat ne, ker me preveč vleče v visokogorske prepade.

Torej, v enem samem dnevu smo prelazili Hom, Kamnik, Mrzlico, Gozdnik, Kotečnik in Bukovico. Sliši se veliko, v resnici je pa to mala malica za bodoče alpiniste, kar smo tudi v glavnem dokazali, če ne drugega z dobro voljo v kočah na Mrzlici in Bukovici. Edina kritika našega vodje Geryja je bila, da smo bili pol ure prepozni do Mrzlice. Za mene je to logično, ker rabim dve uri, da se mi noge ogrejejo na delovno temperaturo, potem se pa spremenijo v stroj, ki samo gre in nič več ne jamra. Pa tudi to je logično, da smo se pri zunanji 100%-ni vlažnosti še svoje 100%-no znebili. Posledica je pa seveda dober inkaso osebja v omenjenih kočah, ki je tudi sicer zelo prijazno, kljub temu, da smo bili v "Savinjski dolini".

Da ne pozabim omeniti za meni najlepšega dela ture. Morda se bo komu zdelo brezvezno, ampak tista bližnjica, ki jo je naš Gery določil za sestop iz Kotečnika, je bila za mene poslastica, kar ste verjetno nekateri tudi opazili na meni. Razlog je pa čisto praktičen, namreč drugo ime za alpinista je brezpotnik.