Zimsko bivakiranje (24. - 25. februar 2012)

Par neuradnih sestankov na poti nas je po temi pripeljalo do težko prevozne ceste pod planino Podvežak, zaradi česar smo se tudi obrnili in se napotili proti Raduhi. Mogoče je kriva slaba navigacija ali pa ima solčavski Anzi bar neverjetno močno privlačnost, saj smo se kar dve uri nahajali v njegovi okolici. Medtem, ko so nekateri očitno zamudili pustno rajanje prejšnjega vikenda (vse so nadoknadili), smo se drugi zaposlili s čvekanjem in drsanjem. Ko sem že mislila, da si bomo snežne luknje vkopali kar tam, pa smo se končno skupaj odpeljali proti kmetiji Bukovnik (1327 m. n. v. ) - najvišje ležeči kmetiji v Sloveniji. Oprtali smo si nahrbnike, pripravili pohodne palice in se v gosji vrsti odpravili v "divjino". Po kakšnih 30 minutah hoje smo za sabo pustili Kočo na Grohatu in GRS kočo koroških gorskih reševalcev ter si na primernem prostoru začeli graditi bivake. Imeli smo veliko srečo, saj sta si dve skupini lahko skopali snežno luknjo. Martin si je zgradil "protiveterno obzidje". Izkušeni so se utaborili na vrhu hriba s tabornim ognjem, ostali pa smo si poiskali zavetje pod manjšimi balvani in izkoristili vse, kar smo imeli v nahrbniku:) Po navodilih s predavanj (vzorni in poslušni tečajniki) smo si privoščili toplo juhico, testenine ali kakšno drugo kulinarično specialiteto in si vse spakirali za naslednji dan. Okoli 3. ure zjutraj so nas bivaki poklicali k počitku v toplo noč.

2. dan
Za nami je bila dokaj dobro prespana noč, saj smo oči odprli šele okoli 7.30 ure. Z nasmehi na obrazu smo pozajtrkovali iz nahrbnika, se pogreli s toplim čajem in se pripravili na navodila naspanega in 200% pripravljenega inštruktorja Roka. Zaradi nevarnosti plazov vrha Raduhe nismo osvojili, smo si pa pripravili delovišče in cel dopoldan pridno izpopolnjevali znanje zimske tehnike. Iskali smo "ponesrečenca" s pomočjo lavinske opreme, s sondo otipali različne - v sneg zakopane - predmete, se spuščali s pomočjo dveh cepinov, simulirali plezanje enakovredne naveze (varovali smo prvega in drugega) in izdelovali (kot se za tečajnike spodobi) izredno sigurna sidrišča!:) Ko smo začutili močan padec koncentracije smo vedeli, da nas v nahrbtnikih čakajo še skrite energijske zaloge, zato smo jih spraznili in se - občutno lažji - odpravili nazaj proti parkirišču.
Mislim, da smo vsi bogatejši za eno izkušnjo več in še naši možgančki so se nakravžljali z na novo pridobljenim in obnovljenim znanjem:)

Sama koomaj čakam naslednjo noč pod zvezdami! Tudi če bo noč mrzla, je vredno zaradi jutra. :)