Vsako zimo smo opazovali vzhodno smer, če bi se le nabralo dovolj snega ... Letos mati narava ni bila tako radodarna s snegom kot leta 2010, ampak ker se nam ni več dalo čakati na razmere, smo pač zarili...
Vstopili smo okoli 8:30. Prve tri raztežaje smo imeli opravka z južnim snegom, ki si ga s cepinom lahko samo bezal, držal pa ni nič. Je bilo potrebno zatikati cepine, pa tudi dlani so prišle prav. Dereze so kmalu postale ovira, zato smo jih po drugem raztežaju pospravili in plezali s cepini in čevlji. Plezanje je bilo počasno, zato smo že imeli prebliske o sestopu, ampak so bili naši obrazi še vedno obrnjeni navzgor in vsakič je pač nekdo priletel z idejo "gremo pogledat sam še do raza, do plat, do gape...".
Pa smo šli do plat, ki so obetale pomladansko plezanje v skali. Čevlje so zamenjale plezalke, ki so se v kombinaciji s cepini tudi odlično izkazale v južnem, mokrem snegu na poličkah. Sneg in led sta se že začela topiti, zato tudi skala ni bila več suha in nam je tu pa tam kapljalo za rokav. Posledica so bile rahlo pomrznjene plezalke ... in topi prsti na nogah....
Plate bi lahko ocenili kot skalno - snežni del, grapo za njimi pa kot snežno - sklani del. Podobno kot v spodnjem delu je bil sneg bolj za zgago. Nazaj smo si obuli čevlje in prsti na nogah so nam bili hvaležni.
Zagodel nam jo je zadnji kamin. Po levi je napihan z nepredelanim snegom naklona 80 -85°, po desni pa je bil rahlo požleden. Po levi je bilo brezupno, zato smo morali po desni varianti, ki nam je spet vzela kar nekaj časa. Nato pa v sneg z ledeno skalo za podlago...
Izstopili smo po desni varianti smeri. Do stika z Igličevo smerjo nekaj časa ni bilo ne duha ne sluha o snegu. Potem pa v izstopni grapi končno lahko uporabili dereze in cepine. Pričakal nas je ravno prav južen sneg, po katerem smo lahko odpikali do roba stene... Iz smeri smo izstopili ob 19:40 uri, sestopili pa po Turskem žlebu.
Avtorji besedila: Danijel Žagar, Martina Aplinc, Aleš Volf
Fotografije: Martina in Aleš | 
