Prvi vikend v aprilu se nas je šest članov AO Matica Celje odpravilo na 1. moški plezalni tabor v Paklenico, ki ga je organiziral Sašo Ocvirk. Pridružil se nam je še Rokov brat Gregor, The Bike Man. V petek po službi smo nabasali sebe in robo v Rokov kombi in se lepo zloženi kot sardelice na čudovito sončno popoldne odpravili proti morju. Čas ob pogovoru, msmehu in pivu je hitro tekel.
Nekaj kilometrov od slovenske meje so se hrabri umi in kot se je kasneje izkazalo resnični
ljubitelji ozkih poči in kaminov Sašo O., Matjaž in Marko dodatno opogumljeni z ječmenovim
zvarkom odločili, da naslednji dan naskočijo Funkcijo. V redu. Pa naj bo, smo rekli Rok,
Sašo S. in jaz. Na temo, v katero smer se bomo zagnali mi naslednji dan, bomo še pa kako
rekli, smo se odločili.
Pot smo nadaljevali z vedno pogostejšimi postanki na počivališčih, kakor da se je peljalo na
tabor ein haufen nosečnic v zadnjem tromesečju. Večer se je že prevesil v noč, ko smo prispeli v Paklenico. “Mimo Dinkota ne moremo jet”, so se odločili fantje vedrega rapoloženja, zato je padlo obvezno pivo. Dobrodošlica Paklenici, nagrada za srečen prihod.
Sonce prvoaprilskega jutra je v pozdrav že obsijalo Pakleniške nize vrhov, ko smo se prebudili. Ti veličastni med seboj tesno povezani nemi velikani kakor debelo kamnito obzidje varljivo, neprebojno varujejo najlepše jadransko plezališče. Svetloba je vse jasneje odstirala senco iz brezobličnih sten, ko smo se pričeli vzpenjati po kamniti potki proti smerem v Anića kuka. Po nekajminutnem sopihanju smo jih tudi dosegli. Sašo O., Matjaž in Marko so pri gozdnem poseku, ki je posledica nedavnega podora, zavili proti Funkciji, mi pa smo pot nadaljevali. Ker sem bil najšibkejši člen, sta se mi soplezalca morala prilagoditi, zato smo jo pičili naprej proti Kamasutri. Ime smeri mi je bilo všeč. Obetalo je. Stoječ pod smerjo in hiter pogled na prvi cug, sem bil prepričan, da bo šel The Visitor skozi brez problema. Zmota in A0 način. Drugi in tretji cug pa sta bila čisti užitek. Četrtega se je pa Sašo S. ojunačil in jo spičil na vrh kot prvi. Na vrhu smo si privoščili kratek oddih, malo počvekali, občudovali neverjeten razgled, padla je tudi kakšna fotka, nato pa smo jo mahnili po kot britev ostri skali nazaj v dolino.
Med potjo je Rok predlagal, da bi poskusili še Zgrešeno. Ok. Pa dajmo. Tebe pa zagotovo zgrizem, sem si rekel. Smer se začne čudovito in kar prelepo, da bi trajalo. Kaj hitro se mi pogled zoža na dober meter detajla med poličkama na prečki. Stopov, na katerih bi lahko zaupal nogama, ne najdem. Vem, da so, ker sta se pred mano Rok in Sašo sprehodila čez, tudi pokažeta mi jih iz bližnjega sidrišča, vendar so za mojo izkušenost premajhni. Navit in jezen obvisim v prečki, na enem in edinem detajlu v celotni smeri. V prvem cugu. Grrrr. Ampak v vsaki oviri leži priložnost za učenje in napredovanje. S pomočjo Rokovih navodil, prusika in matičarke, izpnem komplete in kontrolirano zaniham pod prečko ter nato s hop-zategn metodo tudi na sidrišče. Ostali cugi, super fajni, res luštna plezarija. Za konec pa še eleganten abzajl. Dnevno izkušnjo sem zaključil s par modricami, za katere ne vem, kje sem jih staknil, in nekaj odrgninami. Njih se pa spomnim.
Dobro. Dovolj bo za danes. Ura je 17h. Dinko ima hladno pivo z našimi imeni. Ravno dobro smo se namestili, pretegnili utrujene ude, ko nirvano zmotijo trije heroji, ki so potrebovali prevoz. Rok se je takoj odzval njihovi prošnji kljub nevarnosti segretega piva. Nekaj minut kasneje je Funkcijska trojka bodro razpoložena, vidno izžeta, ampak prešerno nasmejana prirobantila kod Dinkota. Jasno, na pivo. Fantje so bili pošteno dehidrirani.
Btw, Gregor je medtem naredil 170 km luštne turce čez Pag. Pridružil se nam je še Luka Krajnc, ki si je v Paklenici zadal občudovanja vreden projekt. Ob pivu se ljudje povezujejo, delajo se analize, izmenjujejo se izkušnje, postavljajo se cilji, izpostavljajo se problemi in najdejo se rešitve nanje. Down side takšne intelektualne razprave ob pivu je popolna izguba občutka za čas.
V nedeljo zjutraj je zapihal veter, ki je prinesel hladnejši zrak iz Velebita, kajti redke vrhove še kar krasijo bele kapice. S sabo smo spakirali dodatne kose oblačil, just in case, in
premešali karte. Sašo O. in Rok sta šla pozirat v smer Paparazzi. Matjaž se je že prejšnji
večer odločil, da greva v Centralni kamin s prehodom na Sjeverno rebro, Marko in Sašo S.
pa sta se nama pridružila. Po prvem cugu je bilo slišati od Matjaževih ukazov le še nekakšno
šepetanje, ki ga je vetrič v naslednjem cugu dokončno odnesel proti morju. Tako da sva komunicirala preko štrika.
Aleluja. Končno ena smer, ki sem jo zlezel. In to suvereno brez problema. Ponosen sam
nase zrem na Debeli Kuk, ki se sedaj kopa v opoldanskem soncu, kar od vetrovnega jutra res nismo pričakovali, in na Zgrešeno. Tebe pa spičim naslednjič, si postavim cilj. Ker imam čas, saj z Matjažem čakava Saša S. in Marka, da se prikažeta na vrhu, se razgledam še po kanjonu. Potok Paklenica se kakor modra kača vijuga med prepadnimi stenami polnimi zajed in redkega zelenja. Po tlakovani potki se počasi vzpenjajo pisani človečki, nič večji kot so mravljice, v spremstvu otrok in/ali štirinožnih prijateljev. Res rajski prizor. Človek je hvaležen in zadovoljen, da takšnih dni ne preživi z daljincem v roki udobno zleknjen na kavču v zatohli sobi. Za to bo še čas brez dvoma.
Moja zasanjanost je morala kar trajati, saj sta Marko in Sašo S. medtem že priplezala na vrh. Odločila sta se, da napadeta še Danajo, midva z Matjažem pa sva sestopila in na štop, kam drugam, kot pa kod Dinkota na pivo. Tale gostilna mora imeti hudo velik hladilnik nekje zadaj in res redno dobavo, ker ni odstavka, kjer nisem omenil piva. Počasi smo se vsi zbrali. Kruljenje želodca smo ukrotili s poznim kosilom, kajti čakala nas je še dolga pot nazaj. Sledilo je bliskovito pakiranje in via Velebit za Celje.
Prijetne stvari hitro minejo in ta vikend je prav tako zdrvel mimo prehitro. Pakla je zakon. Se vidimo naslednjič v večjem številu.
Sebastjan B. |
