Sezona letnega plezanja se je pri nas že skoraj poslovila, pa smo se odpravili v Paklenico izkoristiti lepo sončno ter toplo vreme. Vreme nam je res služilo, temperature so bile idealne, včasih pa je malo popihljalo. Imeli smo tudi dva pogumna fanta Jureta in Roka, ki sta se odločila za spanje v šotoru, ostali smo rajši uživali v lagodju postelje ter dobrega pogleda na morje. Po plezanju smo se družili pri Dinkotu, kjer smo okušali dobro hrano, Žiga je spoznal tudi spretno muco, ki si zna priloviti tudi kakšno poli klobaso sestradanega plezalca. Dan pa smo zaključili v dobri družbi spolezalcev ter dobrem pivu, tudi Danijelovem.
Nekateri so začeli že v petek; Stina, Jan in Vid so splezali Water song (6a+), Urša in Katja (AO Grmada) pa Cirkus (6a). Prvi plezalni dan so Danijel, Alja, ter Sašo, Patricija, splezali Bračni smjer (5c); Danijel in Sašo Zobatec (4a); Brane in Polona Flex in Rex (5a) in Dr. Frankenstin (5b); Gregor in Žiga ter Rok in Jure Centralni kamin (5a+); Jan, Stina in Vid pa Velebitaško (6a+); Urša in Katja sta se tokrat podali v smer Kamasutra (5b).
V nedeljo sta se Brane in Polona podala v Severno rebro (4b) in Danajo (5b); Danijel, Alja, Patricija v Centralni kamin (5a+); Sašo in Gregor v Barba Antin (5b); Stina in Jan v Capitan Pelinkovac (6b+); Urša in Katja (AO Grmada) sta po treh raztežajih Water songa izplezali na varijanto Centralnega kamina; Žiga in Vid v Šaleško (5b); Jure in Rok v Cirkus (6a). Pred temo pa smo se Danijel, Urša, Gregor, Alja, Sašo, Patricija podali še v Oprosti mi pape (4a), kjer smo trenirali gibanje naveze in izdelavo sidrišč.
V ponedeljek smo si nekateri vzeli dan za počitek ter obiskali Planinski dom Paklenica in Zoljin kuk, ostali so plezali. Sašo, Alja in Urša Trik (5a) ter Danajo (5b); Danijel in Gregor Danajo (5b) in Tinin (4b+); Brane in Polona Nosoroga (4b) ter Ča je od Draga je od Draga (6b); Žiga in Vid Catch the Rainbow (5a); Rok in Jure sta počivala v Tinin smeri (4b+). Za konec smo odšli v bližnjo steno in do teme trenirali sidrišča, uporabo metuljev, ter zatičev. Brane in Polona pa sta nas pogostila kar pod steno.
Dan pred odhodom smo Sašo, Gregor, Patricija izkoristili za Izduženo rebro (4b) ter smer Josipa Debeljaka (4a); Danijel in Alja za Zgrešeni (5b) in Sjeverno rebro (4b); Brane in Polona Tinin smer desna varijanta (5a+) in Prijatelju moj (4a); Rok in Urša Sjeverno rebro (4b) in Zgrešeni (5b); Stina in Jan Show must go on (6c); Žiga in Vid pa Akademski (5a).
Da pa smo zares dobro izkoristili vreme in čas smo Danijel, Sašo in Patricija odplezali Flex & Rex (5a), Žiga in Vid smer Danaja (5b); Brane in Polona pa kar dve, Oprosti mi pape (4a) in Oliver Dragojević (3). Alja in Sašo še vedno uživata na toplem in sta v četrtek plezala smer Aigor (5b+) in Dr. Frankenstin (5b).
Udeleženci tabora: Danijel Žagar, Brane Povše, Polona Povše, Sašo Sotlar, Alja Čuvam, Jan Strmole, Stina Hedžet, Vid Karner, Žiga Kobale, Jure Tiselj, Rok Volovlek, Urša Košir, Gregor Šipoš, Patricija Verdev
Patricija Verdev
… in ostala sva sama. Na toplem soncu ob obali. Ob mirnem morju in brez žive duše okoli naju. Nič nama ni manjkalo, občutek pa je bil vseeno skorajda malo čuden. Po petih dneh skupnega plezanja, druženja, po vseh urah smeha, veselja, zanimivih zgodb, pogovorov, se potem kar vprašaš, kaj bova pa sedaj počela sama? Aaahhh…počitek! In pa vse skupaj malo bolj na easy. Pa bova prebrala kakšno knjigo. Pa šla na sprehod. Tako da ne, lenarila vsekakor nisva, sva se pa vseeno bolje naspala. Ko si skupaj z družbo si ne moreš, v bistvu niti ne želiš, privoščiti spanca ob 20h zvečer, ko pa veš, da te na mizi čaka hladno pivo, pogovor o tem ali onem pa že teče. Tako sem bil v sredo že res zelo hitro v meževi dolini, kljub temu da me je popoldne hladno (in še vedno slano :) ) morje dodobra predramilo. V četrtek sva si za najin cilj izbrala Aigor in Doktor Frankenstiina. Smeri, s katerimi sem imel (vsaj z eno izmed njih) še neporavnane račune – Aigor je bila namreč ena izmed prvih smeri v Paklenici, ki sem jo lansko leto plezal z Danijem in Špelo. Izkazalo se je, da smo smer na polovici tudi zgrešili in smo zadnja dva raztežaja plezali v smeri Doktor Frankenstiin, v kateri me je zadnji raztežaj takrat »premagal«. No, letos z nobeno izmed njih ni bilo nikakršnih težav, je pa res, da te pri orientaciji Aigor lahko hitro zavede v Frankenstiina, saj se temni svedrovci za drevesi po tretjem raztežaju slabo vidijo. Super. Še en dan dober dan. Pa naj bo še jutri.
A temu ni bilo tako. Že ponoči je padal dež, zjutraj pa tudi ni ponehal vse do 10 ure, ko sva rekla, da se raje kar odpraviva proti Krku. Tam sem imel željo si pogledati plezališče Portafortuna, ki leži med Baško in Punatom. Podala sva se Jadranski magistrali navzgor, v upanju da slabemu vremenu uideva. Pa ni hotelo sodelovati. Kislo vreme naju je spremljalo več ali manj vso pot proti severu, ter tudi na Krku, kjer se je ta kislost poznala tudi pri meni. Že sem želel obrniti proti domu, pa me je Alja prepričala da vseeno ostaneva. Še dobro. Kakšno uro kasneje so se tudi oblaki razkadili, po dobrem kosilu sredi mesta Krk pa sva si v sončku to mesto še malo na hitro ogledala (no ja, to je bil bolj špancir po starem mestnem jedru oz. ob obali). Dan sva zaključila v Baški, ki v tem času deluje kot veliko, prazno, umetno apartmajsko naselje. Odprta ena trgovina, en lokalček. To je več ali manj vse. Neki francoz, ki naju je najprej z optimizmom povprašal »kaj je tu za početi?«, nama je kasneje, ko smo se zopet srečali, sporočil, da je najbolj zanimiva stvar, ki jo je videl, polna luna, ki je tisti čas vzhajala iznad severnega Velebita.
Jutro je bilo pa čudovito. Toplo sonce, brez oblačka. Hitro pod steno, da ujameva še nekaj sončnih žarkov, saj je stena bolj obrnjena na sever kot na vzhod. Po lepem, krajšem dostopu sva prišla do še lepše stene, kjer je navrtanih že kar veliko število smeri – več kot 70. Najprej sva se napotila v lažji, D sektor, kjer prevladujejo lažje, platkaste smeri, nato pa še v eno smer v C in pa dve smeri v B sektorju. Vse smeri imajo na vstopu napis s svojim imenom, za vse (po videnem) pa velja, da so zelo »prijazno« navrtane (mogoče dejstvu »prijazno« pripomore tudi to, da so že na dostopu in tudi v marsikateri smeri prisotni tudi keramični palčki? :) ). Mnenja sem bil, da bova bila v tem plezališču sama (glede na to je Baška bila zvečer čisti »ghost town«), pa so se nama pridružile še 4 druge naveze. Slovenci kakopak. :) Po desetih preplezanih smereh sem bil, kljub dnevu počitka, kar dobro, prijetno utrujen, hkrati pa sem sklenil, da bom to plezališče sigurno še obiskal.
Ni da ni, plezalni dopust je odlično uspel, komaj pa čakam(o) naslednjega.
Sašo Sotlar |
