Ledeno mrzli
ponedeljek, torek, sreda. Kot (bodoči) alpinisti si takšnih dni lahko le želimo
in jih komaj čakamo – nekaj obetajo. Danijev klic v torek zvečer je bil eden
izmed takšnih – sicer nisem bil prepričan ali bo v sredo dejansko uspelo, a sem
vseeno uspešno uredil zgodnejši odhod iz službe ter prevoz do Šentruperta, kjer
sva se nato z Danijem odpravila v Logarsko dolino preveriti kakšne so razmere
slapov in jasno, kakšnega tudi splezati. Sicer čudovitemu vremenu in soncu
nisva ušla, sta se pa oba počasi poslavljala. Zaradi kratkega preostanka dneva in
hitrega dostopa sva si za cilj izbrala slap Palenk – sicer sem ga že plezal
prejšnje leto, a nisem bil nič pretirano manj vzhičen tudi letos. Vendar je ta
vzhičenost po začetnem raztežaju dokaj hitro minila, saj razmere niso bile
takšne kakršnih sem se spomnil iz lanskega leta. Po sestopu sva si rekla, da imava
še dovolj časa in da se zaradi bližine odpraviva še na Solzo. Očitno je do
takrat še nihče ni poskušal, saj gazi skozi gozd do nje ni bilo, pa tudi sama
sva potrebovala nekaj časa da sva našla vstop. Na čeladi sva namestila svetilke
in znova začela zamahovati cepine in z nogami zabijati dereze v dokaj mehak led,
ki ga tudi tu ni bilo ravno na pretek. Tudi Solza že med začetnim raztežajem ni
postregla s posebno uživancijo, kar je nato potrdil konec drugega raztežaja, ki
naju je prislil da izstopiva – naslednji raztežaj je bil namreč povsem 'suh' –
in se odpraviva proti domu.
Nedelja. Že tako
znana pot do Logarske doline je med pogovorom z Gregorjem minila resnično
hitro. Namenjeni smo bili na tečaj ledne tehnike pod slap Sušica, ki naj bi bil
dovolj dobro narejen za njegovo izvedbo. Zbrali smo se ob 8 uri zjutraj pri
Domu planincev, kjer so nekateri že čakali, nekateri (Gašper in Gregor) pa so
tisti dan že imeli 'en slap za seboj'. Po 'preštetju' in ko smo bili sigurni,
da nismo koga pozabili, smo se odpravili čez dobro shojeno gaz proti Sušici.
Lansko leto mi do nje ni uspelo priti, zato je bil pogled letos še toliko bolj
impresiven, predvsem ko sem primerjal izkušnje iz srede. Sicer so rekli, da je
bila tudi Sušica neprimerno manj 'narejena' kakor je bila lansko leto, a vseeno
je izgledala veliko bolje kakor Palenk oz. Solza. Sledila je delitev v skupine
in vsak inštruktor je dodobra razložil svoje znanje dela v ledu bodočim
alpinistom. Obdelali smo vse: od sidrišč v ledu, tehnike plezanja, rokovanja s
cepini, dela z derezami pa do spustov. Seveda pa je potem vse to novo
pridobljeno znanje bilo potrebno prikazati še v praksi. Razdelili smo se po
navezah in se odpravili na različne konce Logarske doline, kjer smo si vsak
izbrali svoje cilje. Ker sam tudi nisem toliko izkušen in suveren, sva si z
Gregorjem raje izbrala Palenk, kjer so nama družbo delali še Matjaž z Aljo in
Patricijo, ter Brane s Simono. 'Laška naveza' (bolj 'Rimsko-topliška' :) ) v
postavi Gašperja, Gregorja K. in Bogdana je preplezala Sušico, vanjo pa so prav
tako zagrizli Dani z Rokom in Petrom, ter Martina z Uršo in Alešem. Zadnji dve
navezi sta bili malo bolj zagnani: prva se je kasneje odpravila še v Palenk, druga pa
v Rastočki slap. Preostali smo pri Razpotju uživali v soncu, pivu in razgledu
na vršace Kamniško Savinjskih alp ter čakali 'bolj pridne'. Vseh nismo takoj dočakali,
zato smo dan v Logarski dolini sklenili, ter šli narest analizo v Šempeter k
Privošniku – analiza je povedala, da je bil dan lep in predvsem, zelo uspešen!
Fotografije: Gregor Knez, Urša Košir, Peter Uršič |
