Proti koncu
meseca aprila se vedno znova poraja vprašanje: kam se odpraviti za praznike oz.
čez prvi Maj? Tudi na ferajnu jasnega odgovora vse do zadnjega tedna nismo
imeli, strinjali smo se le eno – v izogib preveliki gužvi bomo letos izpustili
Paklenico, saj se v tem času vanjo tre res veliko ljudi. Vedno bolj smo se
poigravali z mislijo, da bi šli pogledat severnejši del Biokovega – področje v
okolici Brele, ki se nahaja slabih 30km južneje od Omiša.
V petek popoldne
smo se jaz, Alja, Dani in Meta odpravili na pot proti Dalmaciji. Tja je že en
dan prej odrinila še ena skupina in sicer v postavi Simona, Romane, Urše in
Katje (Jurjovec, AO Grmada). Razen manjšega zastoja pri Lučkem (zaradi nesreče
na Zagrebški obvoznici) ni bilo na poti nobenih težav ali gužve – kar
presenetljivo, sem si mislil, saj sem vseeno pričakoval večji naval. Ob pozni
uri prihoda v Brelo, nas je naša lastnica aparatmaja, v katerem smo bili nastanjeni
prihodnjih 5 dni, prijazno sprejela, nato pa so zakrulili lačni želodčki in
prvo se je bilo potrebno posvetiti njim. Nato pa sva z Danijem naredila bojni
plan za prvi dan plezalnega dopusta.
Sonce je bilo
hitro pokonci, kar pa ne morem reči tudi za nas – nekako 'penzionersko' smo se
spravili iz postelj šele okoli 7:30 in predno smo zagrizli v hrib proti
Vrisovim glavicam, je bilo sonce že res visoko nad našimi glavami. Med krajšim
dostopom smo v steni opazili Uršo in Romano, ki sta že bili na polovici svoje
(in v bistvu, tudi naše) prve smeri. 'Bodri morning', 100m dolgi 5b bo za
ogrevanje ravno pravšnji – res je bil. Lepa, uživantska smer, ki takoj na
začetku ponudi manjši problem, ki ga je potrebno rešiti. Po spustu po vrvi na
drugi konec hriba in hitrem sestopu smo na izhodišču naleteli na Uršo in
Romano, ki sta se po steni spustila drugje kot mi - stena je na južni strani na
nekaterih mestih kar zelo poraščena in imaš lahko nemalo težav pri spustih. Na
severni strani teh problemov ni toliko, pa tudi sestop po melišču je nato
kratek. Kljub žgočemu soncu in pozni uri smo se vsi razen Mete odločili še za eno
smer – jaz, Dani in Alja smo se podali v GRB #1 (4c), Urša in Romana pa v
sosednji GBR #2 (5c). Na vrhu se mi je zgodilo neprijetno presenečenje – pri vstopu
v smer sem pozabil za pas obesiti pohodne čevelje in tako sem sestop po melišču
moral tokrat opraviti kar v plezalnikih. Tisti dan sta se Katja in Simon borila
v smeri Dalmatinski san – 450m visoka in 600m dolga 6b smer v Bukovcu – hribom
desno od 'naših' Vrisovih glavic.
Naslednji dan smo
se znova podali nasproti Vrisovim glavicam, tokrat v 300m smer 'Sretan put'.
Smer, meni, razen prvega raztežaja, ki postreže z gladko (5c) plato – ni bila
kaj pretirano všeč – vseeno je bila na trenutke preveč poraščena. Seveda po
sestopu na obvezno pivo (ali dva), nato pa – skok v morje. Voda – perfektna in
osvežujoča.
V nedeljo sta se
Meta in Alja odločili, da bosta počivali, z Danijem pa sva se želela podati v
Bukovac v smer 'Kamene orgulje'. Po dobri uri dostopa do začetka stene sva pričela
z iskanjem vstopa v smer, ki naj bi bil označen z modrim napisom. Žal, najine
smeri po slabih 2h urah iskanja v vročem dopoldanskem soncu nisva našla (sva
sicer našla vse preostale J ), za kakšno 'prvenstveno' se pa tudi nisva
odločila, tako da sva sestopila nazaj proti vasici Topići, kjer sva se v konobi
'Panorama' odžejala s hladnim pivom, ter okrepčala z zelo dobrim narezkom:
pršut, ovčji sir in domače olive – za prste obliznit! Zvečer smo se vsi skupaj dobili
na vepiju (večerno pivo), po druženju smo drugi skupini zaželeli srečno pot
domov, sami pa smo nato skovali načrt še za preostala dva dneva.
Urša, Romana,
Simon in Katja so se naslednji dan lotili smeri 'Forma piva' (200m, 6a+) v
Omišu, mi smo pa zagrizli v naslednji hrib na spisku: Križ nad vasico Bast. Tam
smo preplezali dve smeri: Klondike (170m, 6a), nato pa nadaljevali še po smeri
'Zimsko sunce' (200m, 6a) na sam vrh Križa, od koder je nato sledil dolgotrajni
sestop – vročina, seveda, ni pri tem prav nič pomagala. Seveda, bolj ali manj
utrujeni od preteklih dni, si ta večer nismo preveč 'začinili', poleg tega nas pa
je naslednji dan čakala še dolga pot domov.
A predno smo malo
pred 13. uro zavili na avtocesto in nazaj proti Sloveniji, smo se tudi mi
zjutraj zapeljali do Omiša. Tam smo se jaz, Alja in Dani lotili smeri Rambo
(230m, 6a), ki mi je bila res zelo všeč, posebej tretji raztežaj. Sicer sem se
v predzadnjem raztežaju pri izpenjanju kompleta le za tega tudi prijel, tako da
me prosta ponovitev še čaka, a bom to smer z veseljem še šel plezat.
Tako smo sklenili
podaljšani plezalni vikend v Dalmaciji. Lepi kraji, lepe stene in lepe smeri,
katere se resnično splača obiskati – morda znova že v Novembru. J
Fotografije: Sašo Sotlar, Katja Jurjovec |
