DOMOV > GALERIJA FOTOGRAFIJ > Plezalni dan v Avstriji

Plezalni dan v Avstriji

Ogledov: 398

18. 5. 2019

 

Pot do kraja Tyrnau nas je najprej peljala trikrat okrog krožišča in nato skozi zeleno avstrijsko dolino gor po vzpenjajoči cesti vse do prenatrpanega parkirišča. Megle so se vile okrog vrhov, turobno vreme je tiho bdelo nad nami, a oddaljena misel na pir (ali vin) nam je vlila korajžo in hrabro smo se po shojeni, nekoliko blatni potki podali pod steno. Prerazporedili smo si opremo, izpraznili nahrbtnike in s seboj vzeli le najnujnejše. Sašo, Alja in Pero so se odpravili v svojo steno, Katja in Aljaž pa v drugo.

 

Ker je bila to moja prva plezalna izkušnja v tako visoki steni, naju je Dani z Dorotejo hotel peljati v nekoliko lažjo smer. A Kurjo lestev so nam smer zasedli Madžari, ki nas, preverjeno, niso šinfali. To nas je prisililo, da smo poiskali drugo smer, saj se Madžari res niso premaknili nikamor.

 

Sestopili smo malce nižje in se v upanju, da ne bo prevelike gneče, podali za stopinjami Aljaža in Katje. Serengeta se je dvigala četrt kilometra nad nami in s svojimi v meglo ovitimi očmi strmela v nas, majhne žužke ob njenem vznožju. A njena mogočnost nas ni pregnala. Katja je že bila na vrhu prvega raztežaja in je čakala na Aljaža. Ko je prispel do vrha, smo premetali svoje vrvi, si namestili varovanje in prvi v navezi se je oprijel njenih mrzlih lusk ter pazljivo prebredel prvih nekaj metrov razmeroma težke in gladke stene. Kmalu se zasliši Danijev glas, da naj z Dorotejo podreva varovanje. Takrat se je začelo prav zares.

 

Ker smo bili še sveži in polni pričakovanj, ki nas čakajo na koncu zaslužne poti, smo prvi raztežaj preplezali elegantno, čeprav z dobršno mero truda. A na nas, nadobudne plezalce in Danija, je čakalo še dolgih sedem raztežajev, ki so se nevoščljivo izgubljali v dopoldanskih oblakih. Morali smo naprej in preden smo se zavedali, je ura odbila že ob enih popoldan. Takrat je voda, ki sem jo tako skrbno nosil v nahrbtniku in oteževal svoje delo, lepo pogasila zagorelo in sušno grlo. A v steni se gara, ne počiva. Lezli smo naprej v svet višav. Skozi nepopustljivo meglo je rezal veter, včasih ostro, včasih pa že skoraj prijetno. A nekateri so se kljub temu tresli, ko so ob sidrišču čakali na plezujočega.

 

Raztežaje smo puščali za sabo, vrh pa se je bližal. Skodelice so se mešale s kavnimi zrni, ponekod ostrimi, drugod pa hudobno spolzkimi in nevoščljivimi. Rezale so, včasih tudi pikale, a naši prsti se niso vdali; bili smo kot gamsi, le da nismo kakali po tleh. Na srečo. A prav ta, ljubka stara sreča, nama je z Dorotejo na koncu skoraj obrnila hrbet. Prišel je čas, da se spomniva vseh svojih naukov in izkušenj; prišel je čas, da rahlo utrujena premagava še zadnja dva raztežaja, zadnjih nekaj vlažnih razpok, ki so se nad nama režale s svojim poševnim nasmehom. Ravno pred koncem, okrog tretje ure, je svet potipalo tudi sonce - stric Google se s svojo napovedjo tokrat res ni zmotil. Misli sva imela osredotočene, mišice navite kot sam hudir, a noben si ni upal prijeti za komplet. Bo že moglo iti brez njih.

 

Čez par zdrsov sva le dosegla tisto blaženo, nagnjeno drevo, pravo roko odrešitelja, ki naju je potegnila na sam vrh Serengete. "Kot opici po drevesu," je dobrovoljno povzel Sašo. Vsi smo si segli v roko in se obsijani z žarki široko zarežali v objektiv Katjinega fotoaparata. Bil je uspešen plezalni dan in le sestop nas je še ločil od zares zasluženega piva in kozarca belega vina. Dobre volje smo se usedli v avto in se vrnili v deževno Slovenijo.

 

Jernej Gal

fotografije Katja Petrovec in Peter Uršič





 




 




 




 




 
Komentarji - vidni samo prijavljenim!
 
VSTOP ZA ČLANE
Uporabnik:

Geslo:
 zapomni si me

 Pozabljeno geslo

Spletne strani s podatki o vremenu in razmerah