Vremenska napoved
za vikend je bila...mešana. Napovedano ni bilo tako slabo, hkrati pa tudi ne
tako dobro. Torej bomo delali – dela na Korošici je zadosti. Pa vendar nam
mladim in zagnanim nekaj ni dalo miru in smo se vseeno dogovorili, da v soboto
zjutraj pohitimo in pred pričetkom dela splezamo kakšno smer v bližini bivalnih
kontejnerjev, ki so čakali na postavitev na svoja mesta. Kljub deževju
prejšnjega dne nas je suh Lučki Dedec dobesedno vabil, da potipamo njegovo
skalo. Z Markom sva se tako podala v Desno smer, Dani, Aljaž in Luigi pa v
sosednjo, Pintarjevo. Desna. Nekako me je v najtežjem raztežaju zajeda premamila
in nadaljeval sem po njej – prišel sem previsoko in brez izhoda nato moral
zagrabiti komplet pred čudaškim nadaljevanjem oz. prestopom v pravilen potek
smeri. Sama smer? Lepa, ni kaj. A vseeno zahtevna. Težji raztežaj je lepo
nabit, v bistvu to velja za celotno smer.
Hiter sestop
nazaj proti pogoreli koči, kjer je delo že potekalo. Garda naših prostovoljcev
je že pripravljala prvi kontejner za premikanje, ko smo tudi plezalci priskočili
na pomoč. Ob usklajenem vodstvu izkušenih, popolni uigranosti in ekipnemu duhu
so vsi trije kontejnerji bili na svojih mestih kot bi mignil. Zadovoljni, smo
se pred višinskim soncem in njegovo vročino poskrili v senco, si odprli
zasluženo pivo za ohladitev in pospravili še malico, potrebno za nadaljevanje
dneva. Sledilo je urejanje kontejnerjev še v notranjosti, nekateri pa smo se
odpravili "olupit" staro kočo njenega plehnatega oklepa. Vse prej kot
lahko delo, vsekakor pa je bilo zanimivo odkrivat meter za metrom pločevine, ki
je skrivala vsaj tri letnice, vklesane v steno: 1979, 1932 in pa 1912 (če se
sedaj nisem pri kateri zmotil). Ko je zvečer padel mrak, so nas pri večerji za
kratek čas zmotile dežne kaplje in tako smo prvič preizkusili domačnost kontejnerev. Z Danijem sva se takrat tudi dogovorila za naslednji dan – podala se
bova v Vežico v smer Geršak-Gerčar.
Nekaj minutk čez
šesto zjutraj sva že stopala po poti mimo Dedca in Vršičev, zmotila nekaj
družin gamsov, ki so skakali pred nama in hitro bila pri Vežici, ter se
spuščala do vstopa v smer. Ta je bila na mojem seznamu že prejšnje leto in
vesel sem, da je bila. Smer je res izjemna, predvsem pa sem bil navdušen nad
kvaliteto skale do zgornjega dela (do tam, kjer Mihelič konča s svojo skico v
Slovenskih stenah). Plezarija v težjih raztežajih (predvsem v drugem) je pa čista
uživancija. Zgornji del...Polona je omenila, da tam vsak spleza po svoje. In
očitno je res tako, saj sva tudi midva ubrala neko svojo pot pri iskanju
izstopa iz stene. A sva tudi to brez večjih težav storila, hiter in zadovoljen stisk
rok na vrhu in že sva hitela nazaj proti Korošici, saj se je okoli naju že
nekaj časa vreme po malem kuhalo.
Nazaj pri
kontejnerjih pa presenečenje: Matej, ki je prejšnji večer odšel v dolino, je
bil znova nazaj z okrepitvijo – s svojo ženo in pripravila sta nam nič drugega
kot – žar malico. Ta je tako teknila, da smo za nekaj časa kar pozabili na
vreme, ki pa je pripravljalo še svoj piskrček. Zganili smo se, a prepozno. Po
pol ure hoje nas je iz zahoda dohitela nevihta – dež, veter, strele, grmenje,
tudi sodra. Hiteli smo proti avtomobilom, a to kakopak vode ni zanimalo –
premočila nas je do kosti. To nas seveda ni toliko ustavilo, da ne bi Pri Lampi
v Lučah naredili analize preteklih dni.
Vikend v katerem
smo združili prijetno s koristnim. Ni slabo.
Fotografije: Sašo Sotlar, Brane Povše, Polona Povše
|
