Tokrat je bil pred nami razgiban dan, polni entuziazma smo se zadnjo soboto v januarju odpravili proti naši najlepši alpski dolini, Logarski dolini. Tovorna žičnica na katero smo natovorili vso zimsko opremo in vso robo, ki pride zraven pravega ljubitelja gora, je že na vsezgodaj pokala po šivih, ko je sopihala na poti iz doline do vrha Okrešlja. Mi pa smo se sveži kot jutranji vetrc podali izpred GRS zavetišča v smer Savinjskega sedla.
Naša velika četica je korakala neozirajoč se na rahle dežne kapljice, višje zgoraj pa nas je pričakala prava romantika-snežinke. Po izboru ustreznega terena z dosti snega smo se organizirali v skupine in vsak je dobil svojo navezo, s katero sta bila tisti dan neločljiva, v dobrem in slabem kot v zakonu.
Na različnih delovnih točkah zimskega tečaja so nam inštruktorji podali svoje znanje. Naučili smo se kako se izdela sidrišče s cepini in spusti po vrvi v snegu (spust na snežni krožnik, z dvema cepinoma), kako se išče z lavinsko žolno, preizkušali smo stabilnost snežne odeje v primeru nevarnosti snežnih plazov (prerez snežne odeje in določitev trdote posameznih plasti, Norveška metoda, itd. ), naučili smo se pravilne hoje z derezami in cepinom, gibanja naveze in izdelave različnih sidrišč v snegu (s cepinom, s smučmi, sabljami itd.) ter kako se zaustaviti s cepinom pri zdrsu. Neuradna točka pa je bila še čimbolj natančno in neopazno metanje snežnih kep v tarče na dveh nogah.
Poleg vsega pridobljenega znanja pa nam bo na ta dan zagotovo ostal še kakšen spominček in sicer na naših hlačah in bundah, ki so bile zaradi pridnega izvajanja vaj na snegu modno preoblikovane pri marsikomu.
Ana Mlačnik
fotografije: Jože Zupan, Valerija Podlesnik, Danijel Žagar |
